Moja zgodba: spontani splav
Moja zgodba, ki sem jo spisala ob splavu leta 2020 v času covida. Še vedno ostaja rana in večno vprašanje, kaj pa če… Takrat sem to morala dati iz sebe, pa je ostalo le pri meni. Zdaj je morda čas, da jo prebere še kdo.
Gospa zdravnica, ali ponoči mirno spite?
Z vsem dolžnim spoštovanjem in z globoko zahvalo do mnogih ginekologov in ginekologinj, specialistov in strokovnjakov na svojem področju, ki sem jih spoznala tekom svoje bogate zgodovine ginekoloških težav. Ne dvomim, da ste to tudi vi. To pismo je anonimno z namenom preprečitve še bolj nehumane obravnave v prihodnje. Zato naj anonimno ostane tudi ime zdravnice. Tako je edino fer. A je čustveno. Ker je rana preveč sveža in ker jaz in moja maternica s seboj še vedno nosiva mrtvo bitje. Znova se zato tukaj sprašujem gospa zdravnica, ali ponoči mirno spite. Jaz zadnjih nekaj noči ne. Pa pustimo spanje, ki je tako ali tako precenjeno. Od mojega nahoda, ki je bil, brez da bi prišli vsaj do vrat in me na varni razdalji vprašali kakšni so simptomi, po vašem mnenju covid, je preteklo kar nekaj dni. Od ure, ko me niste želeli sprejeti, niti na varni razdalji podati kakršnegakoli mnenja, do ure, ko sem prejela negativen izvid na covid, poslan pod nujno, je minilo 22 ur. Vmes je bila noč. Jaz nisem spala. Vi ste? Medicinska sestra mi je po posvetu z vami sporočila (ja, vas nisem videla in samo upam lahko, da so do vas prišle vse informacije, ki sem jih povedala), da če moja krvavitev ni življenjsko ogrožujoča, potem naj pač odidem na testiranje. Bodimo iskreni, takšno novico sem si zaslužila ali vsaj želela izvedeti od vas, ne od medicinske sestre. Pustimo ob strani vse strokovne članke pa raje kdaj pa kdaj preberimo kakšno dobro knjigo o človečnosti. Prazna zibelka, strto srce. Samo namig za branje. Pa tudi to zdaj ni najbolj pomembno. Pomembno je, da je tukaj nekje vmes, do vaše obravnave po triindvajsetih urah (pardon, tudi tokrat vas nisem videla, samo podpisali ste izvid) moje bitjece v meni umrlo. Ja, najbrž boste strokovno moje pisanje pripisali hormonom ob nosečnosti, splavu, čustvom, pravzaprav mi je vseeno. Zavedam se dejstva, da bi bil morda izid enak. Nisem naivna. A bi se danes zvečer, ko odidem spat vsaj počutila kot človek. V pomoč bi mi bilo dejstvo, da smo vsi, jaz in vi, naredili vse, kar se je dalo. Še vedno mi roji po glavi kako spite ponoči. Ležete k svojim otrokom? Jih imate? Veste, tudi v teh časih, glede na službo, ki jo opravljam, k sebi vsak dan stiskam otroke. Tiste, ki pogrešajo mame in očete, tiste, ki jokajo kar tako, tiste, ki so bolni ali pa jim le pobrišem noske, ko je to treba. Nobenega ne prosim za negativen izvid testiranja. K sebi stisnem vsakega otroka, ne glede na to, čigav je. Morda bom kdaj tudi vašega. Brez skrbi, ne bom ga odslovila, tudi če mu bo malo curljalo iz nosu. Da boste vsaj vi lahko ponoči mirno spali in zjutraj mirno odšli v službo, ker boste vedeli, da so vaši otroci v dobrih rokah. Moja zgodba se kmalu zaključi. Manjka še kakšen dan, da se fizično konča. Psihična in mentalna slika sta trenutno precej skrhani, a pravijo, da tudi to sčasoma mine. Morda bom kdaj sama sebi uspela dopovedati, da to kar se je zgodilo, ni moja krivda. In ne vaša. Po državni statistiki tisti dan za virusom ni umrl nihče. Po moji smo umrli štirje. Jaz, partner, hčerka in njen sorojenec. Pa mirno noč, gospa zdravnica.