moja zgodba-otroka sem dala v posvojitev
Na naslov Zavoda Med.Over.Net je prispelo pismo-osebna izpoved mame, ki je otroka dala v posvojitev. Ker bolj malo poznamo to plat zgodb, ki jih piše življenje in ker je mama želela, da se objavi, ga lahko danes tu preberete.
Zaradi varovanja osebnih podatkov sem le izpustila točna datuma rojstva, sicer pa sta bila rojena leta 1989 in 1991.
“Sodniško sta bila dodeljena krušnim staršem ali kot rečejo, posvojiteljem, moja punčka Aleksandra in sin Rok.
Vem, da je za njiju takrat to bilo bolje, ker nisem imela nobene možnosti, da bi bila z mano.
Bila sem v hudi stiski, saj nisem mogla pomagati ne sebi, ne njima.
Lahko pa povem samo to, da je tisti dan, ko sta odšla k drugi družini, umrlo vse v meni.
Vsak dan sta v mojih mislih in prav tako, jima na vsak njun rojstni dan pošiljam čestitke in pozdrave, pa čeprav samo v mislih.
Rekli so mi, da si moram vzeti čas za žalovanje, da prebolim vse to. Jaz mislim, da žaluješ za mrtvimi. Onadva pa sta živa, nekje tam zunaj.
Sama živim v upanju, da se enkrat spet srečamo, da jima povem zakaj vse to, posebej, da ju imam rada.
Vem, da je težko oprostiti za vse kar sem vama prizadejala. Sama živim s tem vsak dan.
Moje življenje je teklo dalje in naj vama, draga otroka povem, da imata bratca in sestrico. Živimo sami, brez vajinega očeta, ker nisem hotela, da se ponovi vajina zgodba.
Na socialni sem se pozanimala kako sta, kako vama gre v šoli. Zaprosila sem tudi za vajino sliko, ki pa je žal nisem dobila. Saj vem, da ne morem nič pričakovati. Tako pa sedaj ob gledanju vajinih slik, ko sta bila še majhna, skupaj z vajinim bratcem in sestrico, živim v upanju, da se nekoč zopet srečamo, seveda, če bo to vajina želja.
Mamica, ki misli na svoja sončka”
Moje mišljenje:
… ko je nosila otroka pod svojim srcem in še ni vedela za svojo težko odločitev, ji je usoda stopila na pot…
Takšna ženska je žena in mati,… je polna bolečine, ker je iz svojega določenega razloga dala otroka vstran, drugi ženski oz. paru. Ne znam si predstavljati njene bolečine, trpljenja, očitanja v njej,…., le poskušam jo razumeti, kakšen naval čustev je doživljala:
– ko je razmišljala o možnostih, ki so ji na voljo,
– ko je ta odločitev dozorela na CSD,
– kako je to dopovedala sama sebi (okolici?),
– ko je otroka imela ob sebi in se mu morala z vso ljubeznijo odreči,
– ko je morala to dejanje še pisno potrditi,
– ter še enkrat prehoditi zadnji del poti, da za vedno odda otroka od sebe.
Ta ženska se je po svoji presoji odločil, da je za otroka najbolje tako. Socialne delavke so po vsej verjetnosti poskušale njuno situacijo nekako rešiti, ji pomagati, da bi problem rešili v korist otroka, da bi ostal pri njej, a je s težkim srcem ostala pri odločitvi, da otroka da v posvojitev.
Vedno obstaja vrok in razlog, zakaj je prišlo do oddaje kot v zgornjem opisu ali odvzema otroka. Če bi bilo še nekaj takšnih žensk, s takšnim razmišljanjem, širino in pogledom na svet, potem problem glede posvojitve ne bi bilo.
Par, ki po biološki poti ne more imeti otroka in tudi s pomočjo medicine ne, se odloči za posvojitev. Že tukaj tak par prehodi dolgo pot, ki traja nekaj let in se spopada z različnimi vprašanji, kako dalje ali opustiti misel na otroka ali še je možna kakšna pot – posvojitev, kjer lahko otroku dasta ljubezen in toplino.
Nekateri posvojitelji so bolj čuteči kot biološki roditelji. Seveda pa to ni pravilo.
Zgodbe so različne, zato so tudi problemi in rešitve različni.
Lep vikend vsem.
Pozdravljeni!
Imava vlogo za posvojitev že nakej let, tudi na IVF še hodiva in upava…..pa pustimo zdaj to!
Moje mišlenje glede mamic, ki oddajo otroke v posvojitev:
MISLIM DA SO TO VELIKE MAME, KI IMAJO VELIKO VELIKO SRCE, DA SE LAHKO ODLOČIJO, DA SE BODO ODPOVEDALE OTROKU ZAVOLJO NJEGA IN ZAVOLJO NJEMU LEPŠE PRIHODNOSTI!
VELIKE MAME SO!!!!!ZA TO JE POTREBNO POGUMA IN OGROMNO SRCE!!!
IN MNOGO MENI PODOBNIH JIM BO HVALEŽNO DO NESKONČNOSTI!!
Odločijo se iz različnih vzrokov……………..in morda bom nekoč eni veliki mami hvaležna tudi jaz!!!
škratek
Gospa je bila v izredno težki situaciji. Mož je bil do nje zelo nasilen. Zgubila je mamo, ki ji je bila takrat zelo blizu. Potrebovala je pomoč pri skrbi za otroke in splet okoliščin je nanesel, da sta prišla pod rejniško oskrbo. Kar se je nadeljevalo, je bilo po njenih besedah na meji strokovnega in etičnega ravnanja. In ko se je “dobro zavedla” svoje situacije, sta bila otroka v posvojitvi in ni imela nobenih možnosti, da bi jih lahko še videla.
Leta so minila, s parterjem sta imela še dva otroka, prav tako deklico in dečka. Ker se on ni spremenil in ker je bi še naprej nasilen je z otrokoma, odšla na svojo pot. Danes srečno živijo sami trije in ko gledajo stare fotografije jima pripoveduje o njunima sestrici in bratcu, ki živita drugje in nikoli ne ve, ali jih bosta sploh v resnici sploh kdaj spoznala. Ker ne ve, ali jo bosta potem, ko bosta imela zakonsko možnost (polnoletnost) sploh želela poiskati in spoznati. Ona si to želi bolj kot karkoli, ker bi to snidenje izbrisalo tisto težko bolečino, ki se je zasidrala v njenem srcu. Samo mama, ki je izgubila otroka, verjetno to lahko razume.
Menim, da bi ta mamica lahko poiskala pomoc na svojem CSD, ki bi se pri posvojiteljih pozanimal, ali so pripravljeni na obcasne stike. Morda za zacetek samo kratke novice o otrocih in slike, kasneje se pa lahko otroka sama odlocita v kaksni meri bi vzdrzevala stike. Upajmo, da se podatki o tem, kam sta bila otroka posvojena, niso izgubili. Ceprav je to menda pri nas tudi problem.