Stara sem 25 let. Nekako se prvič uspevam soočiti sama s seboj. Nikoli se nisem posebej obremenjevala s tem, kar se mi je zgodilo v preteklosti. Vedno sem želela vse potlačiti v pozabo, se skrivala za lažnim obrazom, sedaj pa je vse prišlo za menoj. Naj začnem.

Ko sem bila stara 3 leta sem izgubila očeta (naredil je samomor). Ostala sem sama z mamo in duševno bolnim bratom. Mati je kmalu spoznala novega partnerja in sprva je bil do nas zelo prijazen, potem pa se je vse skupaj začelo. Ko sem bila stara 5 let se je začelo. Najprej me je otipaval po vseh delih telesa, se tuširal z menoj, na mene penetriral, potem pa se je vse samo stopnjevalo. Prvič je imel spolne odnose z menoj, ko sem bila stara 5 let in pol. Spomnim se da me je zelo bolelo, nekaj časa sem krvavela. Na spodnje hlačke mi je dajal nekakšne krpice kolikor se še spomnim. Nikomur nisem smela povedati, ker mi je grozil da bo ubil mojo mamo in brata. Namreč mamo je velikokrat pretepal, pred tem sem videla celo kako ji je nož držal nad vratom in ga molila naj jo pusti (ta prizor mi še danes ne da miru). Pretepal je tudi mene in brata, vendar sem se udarcev navadila, saj so bili vsakdanjik. Nekako so minevala leta, s svojim početjem ni prenehal. Veselila sem se, ko je odhajal delati v tujino. Potem pa sem se nekega dne opogumila in mami povedala kaj se dogaja. Ko je prišel, je najprej omenila njemu kar je on zanikal, jaz sem potem postala lažnivka. Z mamo si nisva bili ravno blizu. Zelo me je prizadelo. Nisem imela prijateljev da bi jim zaupala, saj mi je preprečeval da bi se s komerkoli družila. Ljudje so na sploh name gledali zelo čudno, saj sem si vedno izmišljevala zgodbice o popolni družini. Sošolke so imele vse popolna življenja in se nisem mogla nikomur zaupati. Leta so minevala, jaz sem še vedno zelo trpela. Tudi mati in brat sta me velikokrat pretepala. Brat me je znal pošteno pretepsti čisto brez razloga. Bolj kot sem postajala starejša bolj sem se zavedala, da to kar mi počne mamičin partner moram prekiniti. Večkrat sem pobegnila od doma ko je moral priti iz tujine, vendar sem se kmalu tudi vrnila domov. Takrat pa se je vse to še naprej dogajalo. Mati je bila vedno bolj odsotna od doma ker je delala, pogovarjali se skorajda nisva. Jaz sem še naprej prenašala njegovo početje, le da ko sem postajala starejša sem se tudi upirala bolj, zato me je med svojim početjem vezal. Počutila sem se tako nizko, tako žalostna sem bila da še danes lahko občutim tisto žalost, ko se spomnim na to. Ko sem bila stara 11 let mi je bilo dovolj. Večkrat sem poklicala na TOM telefon in povedala kaj se mi dogaja. Vedno so mi svetovali naj grem do socialne delavke v šoli in ji povem. Kmalu sem to storila, ker nisem mogla več zdržati. Socialni delavki sem povedala vse kar se je dogajalo, nakar so potem sprožili postopek na policiji in začela se je vsa preiskava. Moškega ki je živel pri nas so izpustili, svobodno se je gibal po svetu, ker je seveda takšen postopek, dokler se ne dokaže je prost. Jaz sem seveda še vedno živela v strahu, čeprav ni več živel pri nas, ker je bil izgnan iz države (bil je tuj državljan). Tudi po tem se je začela še ena hujših mor. Mati je vse nekako sprejela, ni mogla verjeti, nekako si ni želela niti priznati. Ko je postopek stekel smo ugotovili, da je ravno tako zlorabil duševno bolnega brata (avtist), takrat je bil star 20 let. Dogajale so se mu strašne reči, katerih si sam ni znal razlagati, niti se njemu osebno niso zdele tako narobe. Prizadelo me je, hudo me je prizadelo ko sem izvedela tudi za to. Začela se je preiskava in dolgih 12 let sojenja. Po 12. letih je bil obtožen skupno za 7 let zapora. Zame je bilo tudi teh 12 let sojenja mučno. Vedno ko sem se postavila na noge, nekako zaživela, spet se je pojavil dan ko sem morala na sojenje, se soočati z njim takrat ko je bilo že vsega konec, ko sem bila že polnoletna. Bilo je težko, ker pred tem nisem razčistila z vsem kar se mi je zgodilo. Vsakič znova sem se pobirala, nisem mogla spati po par mesecev, ko sem vedela da ga bom spet videla. Zamerim državi, ker so njega tretirali lepše in bolj spoštljivo od mene. V času celega postopka sem se počutila, kot da sem jaz kaj naredila. Nikoli mi nihče ni ponudil nobene pomoči. Vse je bilo samo formalno. Nihče me ni zaščitil!

Pozdravljena!

Ne vem zakaj bi tvoja zgodba bila deležna zgražanja? Napisala si to, kar si doživela, občutila in prenašala dolga leta. Vrste zlorab so različne, kot so različne travme, pa vendar imajo vse enak skupek. To je strah, sprenevedanje pred okolico, osamitev pred drugimi, prekrivanje ( včasih tudi pred samim seboj ).
Najtežje je sebi priznati, da se Ti to dogaja. Seveda oskrunil te je v najnežnejši otroški dobi. Niti nisi mogla vedeti, da to ni prav. Imela si le občutke, ki so ti govorili – to ni prav !

Kot vsak otrok, si tudi ti želela ” popolno družino “. Pa sploh to obstaja? Namreč povsod v družinah so konflikti, nerazumevanja občasna. To so sestavni del našega življenja, z njimi povemo svoja mnenja, nasprotovanja. Ti pa, ti pa nisi smela. Nisi smela zaupati mami in verjetno se ji tudi nisi upala. Nisi smela zaupati sošolki (kam). Imela si grozne občutke, ki jih nisi smela z nikomer deliti. Vem, kako je to, ker sem sama bila na podobnem kot ti.

Opisuješ v bistvu, da prvič sama sebi priznavaš, da se ti je do dogajalo. Travmo si potlačila v podzavest in mislila kaj, da bo minilo samo od sebe ?

Na žalost nikoli ne mine samo od sebe. Vedno smo MI tisti, ki delamo na sebi ali nekaj za sebe. Nihče ne bo nič naredil namesto nas. In v bistvu je prav tako. Samo mi sami vemo naše želje, hotenja, cilje in misli.

Opisuješ, da si večkrat klicala na TOM telefon. Pa so ti tam svetovali tudi to, da bi bilo dobro da svojo travmo predelaš ? So ti svetovali induvidualni pogovor pri njih ali kakšnem društvu ?

Sama namreč brez pomoči ne boš zmogla. Imaš morda sedaj v teh letih kakšno prijateljico, si ji zaupala vse to ?

Kako si se počutila, ko so maminega partnerja obsodili samo na sedem let zapora ? Je sedaj še v zaporu ?

Si sedaj morda pripravljena delati na svoji travmi ali še ne ? Ker simptome, ki jih opisuješ so posledica le te.

Vem tudi kako se počutimo, kot žrtve na sodišču. Vsi te ocenjujejo in pogledujejo postrani. Ni prijeten občutek. Kot si napisala, imaš občutek da si kriva, pa čeprav nisi storilec.

Na takih primerih bo morala policija, csd in država še marsikaj storiti. Kot prvo imam občutek, da nimajo usposobljenega kadra, ki ga kot žrtev bi tam potrebovale za pomoč in spodbudo. Dejstvo pa je, da je zlorab veliko. Uspevajo pa samo zato, ker smo žrtve zlorab ali nasilja TIHO in ne upamo prej SPREGOVORITI.
Velikokrat se zgodi, da zaradi naše ” tišine ” primer ZASTARA.

Hvala, ker si se oglasila in napisala svojo zgodbo. Želim si, da končno sprevidiš, da je čas da nekaj narediš zase. Ker si človek in vredna življenja !

Tudi zate bo posijal žarek upanja !

Oglasi se še kaj !

Zakaj si mislila da bo tvoja zgodba deležna zgražanja? Zgražanja je od mene deležen ta ki ti je vse to delal, naša država in družba ki nista dovolj razviti v to smer, torej v pomoč in preprečevanje spolnih zlorab pod kar štejem tudi kar se dogaja na sodiščih, pa tudi tvoja mama ki ni ukrepala kot bi lahko – te zaščitila. Praviš da je bil storilec tuj državljan, iz katere države pa? Želim ti vse dobro in da bi ti uspelo okrevati in predelati vse to kar te muči kot posledica teh dogodkov iz otroštva. Srečno!

Tipa – pedofila bi bilo potrebno javno označiti, da ne bi ponavljal svojih dejanj, jaz bi razmislila o maščevanju. Sigurno bi mu nekako probala zagrenit življenje oz mu ga uničit.
Svetujem da se obrneš nakakršnokoli pomoč (ustanove, prijatelj, ..) in si pomagaš kolikor moreš. Ne bit sama, vse dobro ti želim.

Zdravo pee-ka-boo

Hvala, ker si omenila svojo zgodbo. V kolikor bi po svetu veljalo pravilo, da se spolnim nasilnezem odreze ja..a za storjena kazniva dejanja, bi moski dvakrat premislil, preden bi kdaj se koga posilili. Ce bomo o nasilju znale vse bolj mnozicno spregovoriti in k tej tematiki privabile cim vecje stevilo zensk in nemocnih oseb, ki so bile ali so izpostavljene nasilju, bomo morda pravicne sodbe nekoc celo dosegle.

lp

ojla!

ja žalostno, kar si povedala…nihče te nima pravice obsojati….kar se mene tiče mislim, da si tak človek ne zasluži imena človek…..kastracija in javni linč bi jaz zakonsko uvedla za pedofile…..pa še nekaj kar se tiče postopkov ti verjamem…moj sorodnik je delal v zavodu, kjer so prebivali otroci, ki so bili odvzeti staršem zaradi zlorab drog, spolnih zlorab in je večkrat poudaril kako neučinkovit sistem je tej državi ..deklico je poslil oče in 5 kolegov..pa so vsi prosto dokorakali po svetu….ne razumem ljudi in gnusnih dejanj, kako uničijo otrokovo življenje…pol se pa človek vpraša….ubila moža…zaklal starše…nekje je vedno povod za tako dejanje…..kar starši dajemo to dobimo nazaj…..žal mi je ker si toliko pretrpela in upam, da te čaka soček…le pogumno naprej
lp axl

Pozdravljena peek-a-boo

Sočustvujem s tabo. Tvoja zgodba je tako kruta, da bolj ne bi mogla biti. Nikakor ne bo deležna nobenega zgražanja. Zgražanja bi moral biti deležen človek, ki je to počel. Ne morem verjeti, kdo ima srce to počet 5 letnemu otroku? Saj pravim za takega človeka, je vsaka kazen premila. Grozni so taki ljudje. Pa da ti mama in brat nista pomagala je tudi zelo grdo. Zopet si se mogla zoper temu, sama boriti. Pa brez zamere.

Hvala Bogu, da si se postavila proti takim dejanjem. Res vsaka čast 🙂 . Da si našla nekoga, ki ti je pomagal.

Zdaj je najbolje to odmisliti in živeti naprej. Čeprav pozabiti ne moreš nikoli.

Vso srečo 🙂

Tudi jaz sem v otroštvu doživljala spolno zlorabo. O tem si želim sregovoriti. Probala bom bit čim bolj kratka.
Začelo se je pa takole. Oče in mama sta se ločila. Z mamo sva šle živet k starejšemu moškemu. Nič nisem imela proti njemu, čeprav sem bila žalostna, da sta šla z očetom narazen, ampak mi je bil moj očim čisto ok. Rad se je pogovarjam z mano, bil na hece. Večkrat sem mu kaj pomagala…
Lahko bi rekli čisto normalno življenje. Res je da je že na začetku, hitro po tem ko sva prišle živet k njemu hotel, da hodim k njemu v kopalnico, ko je on noter in se tušira. Pač da se jaz slečem in pripravim za tuš ne, kao da se tako porabi manj vode… Mama ni imela nič proti, ni se ji zdelo sporno. Meni kot otroku pa tudi ne. Potem nekje pri mojih 12,13 letih me je večkrat rahlo udaril po zadnjici, zelo rahlo. Tepel me res ni nikoli, niti ni pil. Potem me je prijel za prsi, nato pa že po mednožju. V glavnem me je skoz nekaj šlatal, otipaval. Mami sem povedla, pa njemu da mi ni všeč če me skoz neke po zadnjici, pa mu je rekla naj neha, ampak se je zgovarjal da to ni nič takega. To se je dogajalo več let, predvsem ko mame ni bilo doma. Tudi prste mi je vtikal v vagino, to me je bolelo. Bil mi je vedno bolj nagravžen zaradi tega, prav gnusil se mi je.
Enkrat pa je hotel da ga primem za spolni ud in ga tako zadovoljim, pa sem se uprla, nisem hotela. Zares se mi je gnuslo, nisem mogla. Pa je reko, potem te bom pač mogel posilit. To je blo pri mojih 22 letih. Morem povedat da nisem še imela fanta takrat, ker sem bila bolj vase zaprta, nikamor šla, bolj doma. Ko se je to zgodilo, oz ko je to rekel, sem se uprla, borila sem se, matretiral in me je skoraj 2 uri, potem pa končno popustil. Bila sem rešena zaenkrat.
Ampak kaj sedaj. Vedela sem da bo to ponovil. Odločila sem se da povem mami kaj se dogaja. Nisem več zdražala. Nisem mogla dopustit, da še naprej tako grdo dela z mano.

Danes sem srečna, z mamo sva se odselili, dobila sem službo, fanta. Veselim se vsakega dne. Skušam odmislit, a pozabila ne bom nikoli.

Zato pa komu se kaj takega dogaja, spregovorite, rešite se takega človeka. Sami tega ne boste mogli rešite, nekdo vam mora pomagati. Jaz bom vedno hvaležna moji mama, da me je rešila.