moja zgodba – bulimija
čau!
Pol leta nazaj sem bila popolnoma zadovoljna 56 kg težka 164 cm visoka 21-letnica z običajnimi problemi(fax, fantje, starši…). Imela sem tisto za kar bi zdaj dala vse na svetu – lepo vitko postavo.
Začelo se je tako da me je pustil fant in to me je zelo prizadelo. Nisem si rekla, da si itak zaslužim boljšega ampak sem se začela spraševati kaj je narobe z mano da me ne mara več. Ugotovila sem da sem pametna in urejena punca, ki jo zanima veliko stvari. Ampak zakaj me je potem pustil? Nekako sem se prepričala da mora biti nekaj narobe z mojim telesom in da sem sigurno predebela. Začela sem bruhati. Zdaj se vsak dan vsaj enkrat nabašem s hrano. Ni važno kaj jem, samo da je hrana. In potem bruham. Očitno pa mi to bruhanje ne gre preveč dobro od rok saj sem se v tem času zredila za 6 kg in še kar se redim. Groza me je. Tehtnica pokaže vsak dan več. Ne vem kaj naj naredim. Poskusila sem da se ne bi prenajedla in potem bruhala pa mi ne uspe. Vedno me nekaj premami. Včasih se mi celo zgodi da kar ne morem bruhati. Takrat je najbolj grozno. Ležim na tleh na hrbtu in se ne morem premakniti. Takrat bi rada lahko rešitev. Nekaj da mi ne bi bilo treba vstati, iti do stranišča ali lavorja in bruhati. Pomislila sem na odvajala pa si nekako ne upam v lekarno. Občutek imam da bi farmacevtka itak vedela zakaj jih rabim, pa še vem ne katera naj kupim, koliko naj jih vzamem… Očitno zame ni lahke rešitve.
Rada bi nehala s tem pa ne morem. Vem da rabim pomoč. Strah me je da bi se razvedelo, da bi name kazali s prstom in si mislili svoje. Veliko preveč mi pomeni kaj si ljudje mislijo o meni. Ne vem kako naj si pomagam…
Rožica
Draga Rozica,
fino, da ste se oglasila na forum. Kot vidite je vasa zgodba samo ena iz mnogih izkusenj z bulimijo, ki jo je – tudi vaso mogoce premagati. Ce si resnicno zelite zaceti z bolj normalnim prehranjevanjem poiskusite najprej z udevbo primerno velikih rednih 5-6 dnevnih obrokov. To je prvi korak, da prekinete zacarani krog hujsanja in basanja s hrano. Vsi obroki naj vsebujejo tudi ogljikove hidrate. Poiskusite se zaupati se komu, zboleti tudi za motnjo hranjenja ni sramotno – omejevanje hrane lahko pri dovetnih posameznikih to hitro povzroci. Pomembno je tudi, da bi imela moznost vec se pogovoriti o obcutkih o sami sebi in misli, ko so do tega pripeljali.
Morda bi vam koristilo, da si najdete strokovno pomoc ali se oglasite v kateri od samopomocnih skupin.
Pogumno, pogumno,
Marija Anderluh
Rožica,
očitno, bi rada to spremenila in to je dober znak in prvi korak. Jaz osebno bi ti svetovala, da poiščeš strokovno pomoč. Veš pomembno je to, da veš, da nisi edina in da nisi sama, veliko deklet ima ta isti problem. Svetujem ti, da pri svojem osebnem zdravniku prosiš za napotnico za mislim, da se imenuje dializa za prehrambene motnje, na Zaloški pred Mostami v Ljubljani je ta ustanova in tam so za to usposobljeni ljudje, kar je pa še najbolj pomembno, da so izredno prijazni. Tam boš videla da nisi sama in da pomoč obstaja. Tam je veliko deklet s tem istim problemom. Pomembno je, da čim prej ukrepaš, ker tvoje stanje je zelo nevarno. Govorim ti delno iz lastnih izkušenj, tako, da mi lahko verjameš. Čimprej naredi kaj, da ne bo prepozno.
Želim ti vso srečo in, da bi imela moč, da se rešiš iz te groze.