Pozdravljni,
pred nekaj dnevi sem odkrila tale forum in MOM. Zraven vaših zgodb sem se razjokala…tudi zato, ker sem v njih prepoznala sebe oz. najin odnos z možem. Spoznala sem, da dejansko z mano ni nič narobe, zarači česar sem se do sedaj v 20 letnem zakonu ves čas obramanjevala. Ne morem verejti, da se je lahko ta motnja tako tiho, neopazno in mimogrede prikradla v najin zakon.
Povedala ne bom nič novega, torej;
– spoznala sva se mlada (15 in 18), jaz sem končala študij, on se je po srednji šoli zaposlil
– bilo je obdobje ustvarjanja družine in osamosvajanja
– mož je bil vedno polno zaposlen; dopoldan služba, popoldan šport in razna priložnostna dela za dodaten zaslužek
– njegovi prijatelji in družba so bili najboljši; z njegovo družbo (družine) smo hodili več kot 10 let skupaj na dopust (seveda, imel je družbo, šport in vse ostalo (mene))
– ko sem se temu začela upirat (šlo mi je že pošteno na živce), sem vedno dobila odgovor, da je to za otroke najbolje, ker imajo družbo in vrstnike – saj ima prav, sem se potolažila
– velik problem je začel nastajat v spolnosti (tega se v prvih letih sploh nisem zavedala!!!!), saj me nikoli ni zadovoljil in dejansko nisem uživala (vedno sem mislila, saj bo, bom že in iskala kup napak pri sebi)
– njegov odziv je bil, da ga nimam rada, ker mu ne dam in da sem pač frigidna in da tako pač je in da več kot bova seksala, boljše bo; tudi to sem mu verjela
– posledično tega sem imela kronična vaginalna vnetja (tudi takrat mi ni dal miru) kar nekaj let in GROZA KO SEDAJ POMISLIM NA TO – začela sem se udajat alkoholu, da sem
sploh lahko šla z njim v posteljo
– po takšnem seksu sem največkrat zaspala objokana ali pa sem šla bruhat (od pijače in gnusa do sebe)
– ker ima vedno vse prav, si je izmislil dneve za seks (kot par, ne-par) z obrazložitvijo, da bova tako vedno vedela pri čem sva
– vedno je najbolje vedel, kaj je dobro zame, katera družba je zame
– moji starši in sestra mi vedno operejo možgane, moje prijateljice zame niso primerne (ena je npr. vdova, druga ločena, tretja ima probleme doma….ni da ni…)
– vedno je nabolj pameten, vse zna in vse obvlada…na kakršno koli kritiko oz. drugo menje reagira burno in prepričuje ostale v svoj prav (npr. sposoben se je skregat katera maža za smučke je prava, (sama ne morem verjet kaj sedaj pišem) ) in en kup balastnih primerov
– njegovi tekmovalnosti ni konca; v vsaki stvari tekmuje in to pričakuje tudi od nas. Če ne stojiš prav v igrišču, če ne udariš prav žoge, držiš prav loparja….samo komandira; družabne igre so smrtno resne, postavlja stroga pravila…. tekmuje povsod in na vseh področjih življenja… (zadnjič je na bovlingu zašvical v 15 min in to tako, da je imel majčko povsem mokro…ZAKAJ… ker ni bil najboljši
Za njegovo zdravje, sem kriva jaz (če ga ne bi toliko jezila in čustveno izčrpavala, ne bi imel visokega pritiska, vnetja srčne ovojnice), kriva sem, da je debe in da ima holesterol (ker preveč kuham in to samo take stvari, ki jih ima on rad in se pač ne more zadrževati pri hrani), kriva sem za VSE….. In nimam ga rada, ker mu ne rečem tega vsak dan in ne razume, kako da ga ne pogrešam (ker je v tujini in se čez teden ne vidiva – za vikende prihaja domov)…In on se trudi za nas, da bova lahko “dostojno” živela in da bova lahko izšolala otroke…in on je ubogi in velika žrtev, ki ga nihče ne razume (razen njegove mame, ki govori, da je danes težko zaslužit kruh…)
Že pred leti, verjetno 10, sem prvič hotela stran od njega, ker me je najin odnos dušil. Obljubil mi je, da se bo poboljšal, nakar se je zgodilo to, da je šel delat v tujino (v službi je cenjen in je zelo napredoval) na mesto direktorja in takrat sem videla možnost, da se stvari med nama omilijo, oz. ne bo več takega pritiska name. Skupaj sva se odločila za dve leti tujine, jaz sem z otrokoma starima 9 in 13 let ostala v SLO. Odločila sva se za gradnjo hiše in na meni je bila vzgoja in skrb za otroka in gradnja hiše. PO treh letih smo se selili v hišo, po 8 letih je še vedno v tujini in pravi, da bo ostal do penzije. Otroka sta odrasla, oba študirata, jaz pa sem sama. Njegovo mnenje je, da sem se itak strinjala.
Rad grozi in v zadnjem letu mi je vsaj 10x rekel s ciničnim prizvokom, SE PA LOČIVA…. in zaključil z besedami, da premoženja ne moreva deliti na pol, ker je njegov finančni delež večji, kot pa moj in da pri hiši itak nisem kaj delala…..

Lani konec leta sem mu povedala, da ga zapuščam. Kakšen jok in stok.
– iz tujine se lahko takoj vrne (pred leti sem si ga še vedno želela ob sebi)
– se bo poboljšal (oba bi šla do terapevtov, da rešiva problem okorg spolnosti in ostalih stvari)
– želi še eno priložnost
Vse skupaj je trajalo 2 meseca…in spet je vse po starem.
Fizično nasilen ni, verbalno pa da ne govorim. Nikoli ne vem, če bom povedala s prvimi besedami in za nameček mi še ponovi mojo zgodbo S SVOJIMI BESEDAMI in mi reče, da če bi mu pa TAKO povedala, bi pa razumel. Je izredno ljubosumen, klicari me ne kar naprej, če me ne dobi na telefon, sem se sigurno nekje potikala.
Precej sem začela delati na sebi (duhovnost) in sem lani šla na Iž (oddih za dušo in telo); njegov komentar: na Iž peljejo avtobus potrebnih babnc, kjer jih čakajo domačini in da se gremo seks turizem; da ne rabim prihajat nazaj itd…..
Mah, saj je vse skup brezveze….. Ogromno bi še lahko pisala.
Samo tole še – njegova druga plat. Ko je vse po njegovem, je zlat. Vse bi mi dal, otrokoma kupil ne glede na ceno, nas razvaja, nosi po rokah. Vabi me na svetovna potovanja, razvajanja, toplice, večerje….seveda, vse to si lahko privošči, saj ima denar. Ko ne gre po njegovem, so njegove najbolj pogoste beseda : NE BOM VAM VEČ DAL DENARJA, OD MENE NE DOBITE NIČ VEČ! In ob njegovih svetlih trenutkih si mislim; pa saj je pa kar v redu, mogoče sem pa jaz preveč občutljiva; drugi so še slabši…..
Je pa tako, postala sem čustvena razvalina…. v njegovi bližini me dobesedno duši. Bilo je že tako hudo, da me je mislil peljati na urgenco, ker sem se trudila za vsak vdih in izdih. Napad stiske se običajno pojavi ko je doma, oz. po seksu, ki itak to ni…
Samo tole še. Zadnjič je izpolnjeval anketo o samopodobi in na vprašanje, “kdo je po vašem mneju kriv za vaše slabo počutje in neodobravanje” je na možnost SAM ali DRUGI, odgovoril DRUGI.
In njegov odgovor mi je dal povod, da sem šla na splet in našla MOM.
IN zakaj o teh stvareh nisem prej spregovorila??? Zato, ker so se mi zdele nore in pojma nisem imela, da bi mi kdo sploh verjel.

Pozdravljena Vilinka!

Kako izgleda v takšnem odnosu ne moreš razložiti nikomur, ki tega sam ni doživel ( razen strokovnjakom) zato se ne obremenjuj s komentarji tistih, ki mislijo, da so očitno najbolj pametni, v resnici pa s svojimi odzivi kažejo na to, da nimajo ravno kake posebne širine v pogledih na svet in da jim razen njihove Resnice vse ostalo ni nič jasn.

Ljudje, kot tvoj partner so predatorji in kot taki imajo šesti čut na koga se lahko spravijo in kako ga lahko malo po malo pripravijo do tega, da se mu popolnoma preda. Eno najbolj učinkovitih mučenj je. ko ti kapljica za kapljivo uro za uro pada na eno mesto. Saj je samo kapljica si misliš…žrtve lahko poblaznijo od tega. In še ena prispodobo dostikrat opišem. Če daš žabo v lonec z vrelo vodo bo takoj odskočila, če jo daš v lonec mrzle vode in počasi segrevaš bo tam čemela vse do smrti, ker se zaradi počasnega spreminjanja temperature ves čas tudi ona prilagaja in sploh ne opauzi da je zanjo smrtno nevarno.

V tak ondnos lahko vstopiš povsem normalen in končaš povsem uničen. Čeprav predatorji ponavadi izbirajo lažje žrtve, torej tiste, ki imajo že tako slabo sampodobo o sebi, ne dovolj samozavesti…….
Super da si se začela ukvarjati sama s seboj , to ti bo dalo moči, da se boš lažje soočala z vsem okoli sebe. Čimveč prebiraj ( Ne stopajte po prstih, Ženske ki preveč ljubijo, Zaljubljeni v sanje ….je samo nekaj knjig) IN če lahko poišči kakašnega dobrega psihoterapevta, ki ti bo pomagal da boš lažje videla kaj je res in kaj ni, kje so tvoje šibke točke, na katere lahko igra, kako jih ojačati…

Če tako čutiš ( in meni se zdi zdravo razmišljanje) si najami dobrega ločitvenega odvetnika in se TAKOJ loči. Dobro pa je, da še preden daš novico na mizo z odvetnikom predebatirata vse možnosti in da ti pove katere so pasti in kako se jim izognit. Kar sta ustvarjala v času ko ste živela skupaj se deli na pol, ne glede na to da je morda eden več prispeval v denarju, drugi pa v podpori družini.

Drži se in še kaj piši!

GittaAna

Draga Vilinka13 !

Nekaj podobnega doživljam na žalost še danes tudi sama. Nimam besed , da bi te potolažila, ker sem popolnoma izžeta in prazna. Hvala Bogu, da si se oglasila. Mogoče s tvojo pomočjo in s pomočjo Gitte-Ane pridemo do rešitve obe. Jaz sem poskusila ( oba )obiske pri psihoterapevtu, pa ni nič pomagalo. Po njegovem, so to neumni bedaki, ki samo vlečejo denar iz žepov norcev iz njegovih ga ne bodo. Kaj lahko rečeš in narediš. Vsakodnevna posilstva za vsak grižljaj kruha moj in otrok se nadaljujejo. Popolnoma sem zbolela psihično in fizično. Nimam moči, da bi se uprla. Pa še to , ne kadim in ne pijem alkohola. Mogoče , bi mi to pomagalo, ne vem, ampak se mi oboje gabi.Misli na samomor morajo počakati, da ta mlajša hči konča srednjo šolo. LP.

Pozdravljeni Vilinka 13 in Mili!

Rešitve so nam vedno pri roki, le iskati jih moramo začeti. Ko sta se oglasile na forumu, sta v bistvu že začele iskati… Prvi korak je dosežen in prepričana sem, da jo boste našle… Le vstrajati morata. Za začetek bi vama predlagala, da si prebereta knjigo: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo. Na forumu je omenjenih veliko zanimivih knjig za branje… Predlagana knjiga in druge omenjene, vama utegnejo predvsem pomagati, da se najprej znebita vse nezdrave krivde, ki vaju ob tem spremlja… Zelo poznane so mi te stvari in vaju močno razumem… Nezdrava krivda in nesprejemanje samega sebe nam pobirata ogromno energije, ki jo močno potrebujemo za rešitev… S pomočjo literature in z dobršno mero samokritičnosti, si hitreje lahko ustvarjamo samopodobo o sebi in vse lažje iščemo rešitve. Literatura nam lahko veliko pomaga pri morebitni USTREZNI izbiri psihoterapevtov… Bolj, ko se osveščamo, manj se pustimo komurkoli zavajati…

Tudi tale forum je čudovita zadeva, le z doberšno mero kritičnosti ga morata spremljati. Dobro je, da na njem kar se da tvorno sodelujeta… Sodelovanje na forumu nič ne stane… Veliko poučnih zgodb je napisanih, kjer so se našle vzpodbudne rešitve. Morda je smiselno, da jih znova preberete. Veliko se da iz njih naučiti. Pri reševanju ne pozabita tudi na vajine prijatelje. Tudi ti so nam v težkih situacijah lahko zelo dobri terapevti, ki nič ne stanejo.

Ostanita z nami še naprej. Vse dobro vama želim. Lp Odmev

Moram
vam povedati, da sem se odločila, da spakiram in grem. Prebrala sem nekaj priporočenih knjig, bila pri psihoterapevtu, s katerim sva predelala preteklost, vzorce in poiskala rešitve…skratka. Zdaj se mi zdi, da sem z eno nogo že stopila ven iz kroga v katerem sem se prej neprestano vrtela in z oddaljenosti opazujem družinsko dinamiko in se lahko samo ZGROZIM. Mož je pač takšen kot je. Jaz pa vem, da si zaslužim boljše in kvalitetnejše življenje. Poiskala sem si “vražjo” odvetnico, kmalu grem k njej na razgovor, da ji povem kako in kaj in da me pripravi. S seboj bom odnesla tudi nekaj vaših zgodb, da bo dobila jasnejši vpogled v MOM osebnosti. Staršem in sestri sem že tudi povedala, da imam v planu ločitev, tako da…. Ja, pa stanovanja že imam nagledana…..Kaj še čakam?
Čakam na to, da bo hčerka odplesala maturantski ples in da zaključi maturo, ki jo ima maja.
Potem sem na vrsti jaz. Možu do takrat ne bom rekla niti besedice, ker si lahko naredi kak svoj pokvarjen scenarij. In že sama misel na to, da bom odšla,me osvobaja in lažje diham!

Bravo Vilinka! Prvi korak, ko je vedno najtežji, potem gra lažje. Približno tako, kot če mesece odlašaš, da bi generalno pospravil kak najbolj pozabljen del stanovanja….se ti zdi nemogoče, pa pretežko, pa nikoli konec….potem pa korak za korakom vse lažje 🙂
GittaAna

Drage moje, tole namenjam vsem vam…..meni, tebi…..in res je!

POČASI UMIRA (Pablo Neruda)

Počasi umira, kdor postane suženj navad,

ki si vsak dan postavlja iste omejitve,

kdor ne zamenja rutine,

kdor si ne upa zamenjati barv,

kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi

in njihovimi močnimi emocijami,

zaradi katerih se zasvetijo oči

in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,

ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,

kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,

kdor ne sledi svojim sanjam,

kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju

ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,

kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,

kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,

kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo

ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,

kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,

kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!

Tvegaj in uresniči želje še danes!

Živi za danes!

Lepa pesem, ki sem jo tudi sama dostikrat prebirala. In s katero se globoko strinjam.
GtttaAna

Prav
zanimivo je, ko tako gledam nazaj in analiziram svoje življenje, preučujem lekcije, ki so mi bile poslane in ugtavljam, kaj sem se iz tega naučila.
Moje otroštvo ni bilo kaj prida in družinski odnosi so bili vse kaj drugega kot zgledni. Kako sem se počutila kot deklica v primarni družini? Pogrešala sem mamo (čeprav je bila prisotna), sovražila sem sestro (danes se dobro razumeva in ona je bila ena prvih, ki mi je dejala, da z mojim možem nekaj ni v redu v glavi), očeta sem po svoje prezirala in čutila pomilovanje. Prisoten je bil tudi alkohol. Da bi me opazili in imeli radi, sem bila takšna, kot so hoteli. Ubogljiva, uslužna, poslušna, mirna, tiha….in po drugi strani so mi nalagali skrb za mlajšo sestro in v raznih situacijah to podkrepili z besedami; saj si starejša in bolj pametna….in tako sem lezla vase in se nikoli v življenju nisem znala postaviti zase.
V družini se nisem počutila dobro. In želela sem si čimprej ven….šla sem študirat in srečala moža. Kako je bilo lepo, ko sem bila nekomu všeč in kako lep je bil občutek, ko sem spoznala, da me končno ima nekdo RAD. V imenu ljubezni sem naredila marsikaj (kar sem zapisala že v prvi zgodbi) in v imenu miru sem prenesla in potrpela marsikaj.
Sedaj vem, da so se prvi znaki čudnega obnašanja oz. nekega drugačnega razmišljanja pojvili že zelo zgodaj. In res je tako, kot pravite tisti, ki imate izkušnje in ste šli skozi to; če je tvoj vzorec poškodovan, ne veš, da je to narobe.
Ko vrtim film za nazaj, se spomnim, da se je mož želel ločiti od mene v času moje brezposelnosti iz razloga, da bi kasiral od države. Seveda se nisem hotela ločiti, bila sem pa ponižana in užaloščena, kako sploh lahko kaj takšnega pomisli.
Spomnim se, ko sva še bila fant in punca (bila sem že noseča in sem slabo prenašala avtobus – bila sem študentka), mi je kasiral za bencin, kadar me je peljal v lj., s tem, da je on že bil zaposlen! Ko sem to povedala cimri,mi je rekla, če sem mal nora!!!
Spomnim se, da sva kot fant in punca preživljala dopust v toplicah in sta se me v bazenu lotla dva mulca in me izmenično tunkala. Komaj sem lovila sapo, ON pa je stal ob robu bazena in kasneje mi je navrgel, da sem se ziher nastavljala in izzivala. Jaz sem pričakovala vse kaj drugega od njega….skratka, veliko je takšnih zgodbic in ugotavljam, da tako kot sem si takrat želela iz primarne družine, si sedaj želim od njega.
Kaj sploh imam od moža? bolj malo. že osem let prihaja domov za vikende (dela v tujini) ravno toliko, da nam zbrka bioritem, od utrujenosti in bolezni (ima že kar fajn načeto zdravje) poležava pred tv, daljših sprehodov ne zmore, ponoči smrči, da se trese cela bajta (pa to dolgo ni priznal ampak se je meni samo zdelo, ali pa sem sanjala),seksa ne zmore (vedno je prehiter)….joj….kakšne mi je tvezil okol seksa v mladih letih….v glavnem za vse sem bila jaz kriva, npr; danes si bila pa tako fajna, da se nisem mogel zadržat ALI, danes te pa sploh nisem čutil in sem prej končal ALI, danes sem pa videl, da si si želela bolj grobo ALI hitro….eh,….ni da ni…..
Pred dnevi mi je hči rekla, da je pri nas postalo NENORMALNO že povsem NORMALNO!!! Seveda to misli na njegove izpade. Pa tudi sin (študent) mi je dejal, da opaža, da bi bilo naše življenje brez njega bistveno boljše. Tako, da…..
Pripravljam se na odhod…..zbiram dokumentacijo…..in tole sem vam morala povedati.
Hvala, če ste brali

Tvoja hči je pametna punca :-). IN če ne zaradi drugega je dobro zaradi nje, da prekineš začaran krog. Če si imel nenormalne starše v otroštvu ( ki so te prepričavali, da je to kar se dogaja normalno ali pa tak nauk dobš zgolj da živiš v taki družini) se ti tudi kasneje, ko koga srečaš, ki se vede nenormalno to zdi normalno in celo domače. Zato dolgo ne opaziš tistega, kar nekdo, ki je odraščal v “normalni” družini opazi takoj. Da je nekaj hudo narobe.

Že s tem, ko poskušaš stvari okoli sebe gledati takšne kot so , si naredila velik korak. Če ne veš kaj je vzrok , ne moreš odpravit posledic. Ponavadi je pogledati okoli sebe in se soočiti z realnostjo, ki ni rožnata najtežje. Tudi kasnje je hudo in se kaj zalomi, ampak izstopiti iz tega, kar si vajen, v povsem neznano je strašljivo vsem. Ampak kot pravijo, hrabri niso hrabri zato, ker jih ni strah, temveč , ker kljub strahu stopajo naprej.

Drži se!

GittaAna

Včeraj sem partnerju povedala, da ga zapuščam. Zanj je bil to šok, razumljivo.
Ko sem razmišljala o tem, kakšna bo njegova reakcija, sem imela v glavi več scenarijev. Zgodilo se je pa naslednje.
Bil je popolnoma umirjen,zelo prizadet,povedal mi je, da me ima rad, da sem zanj idealna in popolna ženska, da mu je žal za vse, kar mi je storil hudega….da me razume in da mi bo pomagal kolikor bo v njegovi moči….žal mu je za prihodnost, skrbi ga, kdo ga bo obiskoval (če npr. pristane v bolnici), kako bo,ko bo enkrat dedek….pa take….
Danes je poklapan, na obroke se joče in pravi, da mu je žal in da si ne more pomagat…in da me ima rad….
Kako se počutim jaz?
Včeraj, ko sem začela pogovor, sem mislila, da mi bo srce obstalo od norega razbijanja….potem sem se tekom pogovora umirila, povedala zelo mirno in jasno dejstva (niti malo se nisem spuščala v podrobnosti, nič obtoževala, nič krivila….) in s tem sem postajala vedno lažja, kot bi se mi kamen odvalil od srca. Tudi danes lahko diham in najbolj zanimivo mi je to, da do moža čutim eno posebno energijo – niti se mi ne smili, dejansko mi je vseeno, ne gre mi na živce…čutim nek “prijateljski” odnos….in čutim svobodo….
Tako je sedaj, kako še bo, ne vem.
V hiši ostanem čez poletje, v tem času pričakujem ločitev in preselitev v novo stanovanje…..
Tole sem vam morala povedati….

Vau Vilinika, zbrala si pogum in storila, kar čutiš, da je prav. Čestitam! Očtino je bil pravi čas, če si čutila takšno olajšanje, vendar ne pozabi, da po vsaki loćitvi ( tudi v bolj “zdravih” odnosih) še nekaj časa traja, da se stvari postavijo na pravo mesto.

Zaslužiš si, da živiš polno življenje v zdravih odnosih in če tisti na drugi strani za to ni pripravljan ničesar storiti je to njegova odgovornost, ne tvoja.Če si odraščal v disfunkcionalni družini se je tega težko naučiti….

Upam, da vama bo uspelo čez ločitev po čimbolj mirni poti za oba in da končno zadihaš s polnimi pljuči!

GittaAna