Živjo!
Kmalu bom stara 18 let in ko berem vse te žalostne zgodbe ob izgubi vaših najbližnjih mi po licih polzijo solze… Jaz sem v 5 razredu izgubila atija..bilo je grozno, niti posloviti se nisem mogla od njega, saj je umrl v Španiji in sicer zbilo ga je na 6 pasovni avtocesti, zbil ga je tovornjak..res bi se bila rada poslovila, a so nam svetovali, da je bolje za nas da ga ne vidimo in ga ohranimo v takem spominu kot je bil… sicer sta z mamo bila ločena od mojega 3 leta starosti, in sem ga redkokdaj videla, a vseeno imela sem ga rada bil je moj ati. Malo let sem na svetu a doživela sem že veliko kaj, smrt prababice na katero sem bila zelo navezana, potem lažna diagnoza, ki so jo postavili mojemu dedku-rak na dvanajsterniku, zdravniki so nam povedali da ni več pomoči, da bo mogoče živel še kak mesec,vsi v družini smo že jokali, dedek je že bil napoten v Ljubljano, tam se odločijo za vnovičen pregled in ugotovijo da so samo žolčni kamni, vsem se odvali kamen od srca… ti dogodki in še mnogi drugi so zaznamovali moje življenje..tako zelo da sem lani pristala v bolnišnici, zapadla sem v depresijo, bila sem anksiozna in imela sem panične napade..sedaj se nekako spopadam s tem. Naj pa povem, da sem zelo navezana na babico(še posebej) in dedka, zaradi ločitve in vsega tega kar sta imela moja starša sem v mlajših letih bila večinoma z njima, no še zdaj sem, saj živimo v isti hiši, babica mi je kot mama, in vsak dan se vprašam kako bo zmano če ju izgubim, se bom lahko poslovila od njiju ob zadnji uri, ker me zelo skrbi, da bom na koncu pristala v kakšni bolnišnici zaradi tega ker sem izjemno čustvena in slabih živcev. Vsak dan molim za njiju, da bi še dolgo ostala ob meni..a globoko v sebi vem da bo prišel trenutek, ko se bo treba posloviti in to me zelo straši, kako bom s to bolečino lahko živela naprej??