Moja žalostna zgodba sega daleč nazaj o otroštvo. Moja mame mene ni nikoli marala, ne kot otroka,  ne kot danes  odraslo osebo pri štiridesetih letih.  Celo življenje me je zavračala, in še danes me zavrača, zakaj nevem.

Že kot majhni punčki 7 letni mi je govorila gnila ničvredna lena ….

Prvič sem pomislila na samomor pri 7 letih, ko me je mama pretepla, in lovila po hiši ,ker sem v šoli dobila slabo oceno,   stala sem na balkonu se nagibala na ograjo, in razmišljala, da se vržem dol na beton. In še danes mi je žal ,da takrat nisem končala svoje življenje, če bi vedela kakšen pekel me čaka vsa leta.

V šoli sem bila tarča , zasmehovana, sošolci so me ščipali, mi lepili zvečilne v lasi, me brcali, na kombiju domov, vse kar so si spomnili,  in to celo osnovno šolo,

jast kot tiha boječa punčka pa to nisem imela komu povedati ,le komu mami, ki sem se je bala, nasilnemu očetu, ki je samo besnel, ali sestram ki so me zavrgle… No enkrat sem sestri povedala, pa me je še ona zasmehovala, od takrat pa sem bila tiho trpela v tišini.

Le  kaj drugega pa naj si otroček želi kot umreti. Od sedmega leta sem razmišljala vsak dan o samomoru, ampak tega neve nihče, le komu naj bi povedala,  danes sem se tukaj izpovedala prvič.

Mama me ni nikoli pohvalila, samo sestre je vedno pohvalila, pa čeprav smo enako pridno naredile kakšno stvar, pospravile, na njivi, drva prinesle v hišo…    Vem kako sem se jaz takrat počutila,   na mrzlih betonskih stopnicah v kleti sem se jokala, zakaj pa mene mama nima rada, in si želela samo umreti ,  njo je pohvalila mene pa ne,  sem se počutila izdano kot da mi je nož zarila v srce. Tako je bilo vedno.  Jast nisem obstajala.

Ko je kdo neznan prišel k nam domov sem si  vedno samo želela, in upala , da je prišel po mene,   da me odpelje stran od te hiše, od doma in ,da me ima rad,   ničesar drugega si nisem želela, ne bonbonov, ne igrač,  samo , da me ima nekdo rad.

Oče je besnel name, da sem se od straha še dve ure, tresla, srce mi je razbijalo, mi ga je hotelo ven vreč…

Pri mojih šestnajstih letih k sem bla v sredni šoli  v LJ,  k se nisem najbolje znašla, mi je mama rakla ubij se saj nisi za drugo rabo , namesto , da bi mi kaj svetovala, pomagala, ubij se!!!

No pri 22 letih sem odšla od doma , ker nisem več zdržala, odšla sem na drug konec države, si celit rane.  Od tega me mi ni nobena sestra nikoli poklicala šest let, kot ,da me ni nikoli bilo, lahko bi ležala mrtva v jarku pa bi jim bilo vseeno neobstajam, mati  me je poklicala enkrat na tri mesece.

Po mojem poskusu samomora  smo spet nekako našli stik, pa danes k pogledam  boljše bi bilo , da ga nebi bilo.

Vsakič k mi mama  reče , kdaj pridem domov,  ok se zmenimo ta dan, ob tej uri, in kaj ona neredi, k pridem domov,  mi zaklene vrata in nalašč prejde od doma,  in vsakič  je tako   vsa leta.    jast budala pa sem jo čakala pred zakljenjenimi vrati.

Se spomnim k sem prišla na božični večer domov,  se je fajn izbesnela nad mano mi je rekla piz… ti materina,   kaj je blo treba te prasice, hodi od kje si pršla pol ure mi je vse preklela….. še danes nevem zakaj????   Kar napadat me je začela iz čistega mira.    Sem se počutila kot ,da mi je zarila nož v srce ,zelo globoko žalostno, te žalost si ne morete predstavljati!!!  Sem se jokala celo noč.  Jast  budala pa sem mislia ,da me želi videti, v resnici pa se je samo želela  izbesnet , nad mano. velika žalost . Danes mi je žal , da sem od takrat splohk še kdaj prišla domov.

Ko sem prišla na njen rojstni dan mi je grdo zabrusila tri dana gosta dosta, meni , ne nobeni drugi sestri, jaz sem ji odveč, jaz sem ji v napoto, kako sem se počutila si samo lahko mislite , zelo žalostno.

Ko sem bila v najhujši stiski pred petimi leti,  pa mi je rekla hodi v štalo spat, zate ni prostora v hiši!!!   Počutila sem se zlomljeno, izdano, žalostno…..  jokala sem se, kako je lahko tako  okrutna do mene?

Takrat sem si dokončno priznala sama sebi resnico, ta ženska mama, me ni nikoli marala, ne kot otroka, ne kot odraslo osebo , celo življenje me je zavračala , prej vsa leta pa sem  sama pri sebi iskala izgovere,  pa saj ni mislila tako, pa maš krivdo….pa še in še…

ker tako boli, enkrat pa si le priznaš.   Od takrat ne hodim več tam, ne zmorem več!

Ko sem si priznala, resnico sem jo zasovražila, sem zelo, jezna, zakaj  me je celo življenje zavračala????????

Kako naj se zdaj te jeze znebim?

Ali ji bom splohk kdaj zmožna odpustiti?

Pridejo situacije ki me spomnijo na vse grdo , spomini  so zelo boleči , kot .da so se zgodili  včeraj , vellikokrat jokam…. Nikoli ne bom pozabila krutosti svoje mame, pa če prav bi jih rada.

Prvi v življenju  sem se tukaj izpovedala.

zdravo

kaj pa ti…kako ti gre privat mi zaupaš?!?

Moje sožalje, težko otroštvo si imela in tudi naprej … ne predstavljam si, kako ti je. Vem pa, da si nič od tega sranja nisi zaslužila. Tvoja mama ima resne težave. Poskusi psihoterapijo, če si lahko privoščiš. Boš predelala čustva in šla naprej. Mama ni tvoje življenje. Zajebala te je na polno. S tabo je ravnala kot z gnojem. Povej mi, kakšna mama dela tako z otrokom. Se ti zdi to normalno?  Žal si za svojo srečo odgovorna sama boš ugotovila, kaj je najboljše zate. Da greš po svoje, si zgradiš svoje življenje, zdravo samopodobo, samozavest in samostojnost in pustiš mamo, kjer je, v svojem svetu, ali pa se mučiš z iskanjem zunanje potrditve od mame. Ne bo enostavno sprejeti, da imaš zares tako mamo, ampak ko boš sprejela, da si odrasla ženska, ki ne rabi maminih potrditev. Tvoj notranji otrok, ki ni dobil ljubezni, jih rabi. Tega poskusi negovat in ljubit sama. Sama sebe. Delaj nežno s sabo, bodi sočutna do sebe. In zaživela boš polno življenje, mama pa bo ostala grenak spomin. Vesela boš, da si šla naprej in ponosna nase. Srečna boš in veselila se boš. Verjamem vate. Vem, da zmoreš.

Lp, Nekdo, ki ni dobil dovolj ljubezni.

Btw, ta tvoja jeza je zelo zdrava. Dala ti bo energijo za naprej. Ne rabiš odpustit zaradi nje. Odpusti zaradi sebe, da boš mirna v sebi. Odpustiti ni enako pozabiti. Odpuščanje je zate, da boš pa sedaj njena “karkoli”, pa verjetno ne boš.

Fajn je razumet, da se taka ni rodila. Verjetno so podobno ravnali z njo. Vendar očitno se ne zaveda, kdo je, kaj počne in kaj je prav. In nikoli ne bo.

Predvidevam, da je mati zaradi nosečnosti s teboj morala ostati z možem, tvojim očetom in to jezo prenaša nate. Seveda je to podlo in skrajno krivično. Ker so tvoje sestre poslušale kako te zavrača in so ji po značaju očitno podobne te zavračajo tudi one. Ampak vse to počnejo, ker čutijo, da sama sebe ne maraš in se ne sprejemaš. To ljudje čutijo in hudobneži se najraje nad takšnimi nesamozavestnimi ljudmi znašajo. Ko boš končno vzljubila sama sebe, kajti samo ti si pomembna in se spoštovala ter se temu primerno tudi navzven obnašala tako, da ne boš več iskala stika z mamo in sestrami, ki te zavračajo, potem bodo začutile, da si vredna spoštovanja in ljubezni ter se bodo, vsaj večina njih, spremenile do tebe. Najprej moraš sebe spremeniti, se vzljubiti, se spoštovati, si ne dovoliti nikakršnih zavračanj in žaljenja, takim se pač umakneš. Pomagala ti bo psihoterapevtka, ter razne dobre knjige o osebnostni rasti. Delaj na tem resno. Nikar si ne dovoli , da bi te razžiralo sovraštvo do bilo koga, ker to bo škodilo samo tebi in tvojemu miru, zdravju.

Sem  mami  povedala vse za nazaj, od otroštva, pa tudi za vse svoje življenje, kako sem  se počutila, kako je z mano ravnala, kaj mi je govorila, sem samo ponovila njene besede kar mi je  celo življenje govorila , pa je vse zanikala, je rekla ,da se nič od tega ne spomni, pa še norca se je delala, pa smejala se mi je, to je bil njen odgovor. Končno po toliko letih zbereš pogum ji poveš potem pa se norca dela iz mene.

Po eni strani čutim olajšanje, kar mi je  20- 30 let ležalo na duši, po drugi strani pa nevem, ali sem ga polomila, pa naj bi vse tiščala v sebi še leta naprej, in bila tiho, kot sem bila vse življenje, in naj  po meni teptajo še naprej.

A je možno, da je res  pozabila, kako je grdo z mano ravnala, tudi stvari izpred petih let, ko mi je rekla ,da zame ni prostora v hiši ,da naj grem v štalo spat, ali sama sebi zanika, ali me želi samo zmanipulirati, in obrniti resnico. Jaz pa imam vse v dnevniku zapisano ,vse kar mi je kdaj rekla, sem pisala v dnevnik.

A sem prav naredila ,da sem ji očitala njeno grdo ravnanje z mano ali ne ?