Upam, da bom znala obrazložiti mojo zgodbo, vsaj približno.
S partnerjem sva skupaj že zelo dolgo, imava večjega dojenčka. Moja nosečnost je bila zelo težavna, vmes pa še smrt v družini. Porod je bil zelo težek, verjetno bom imela posledice vse življenje (redka poškodba), otrok je hvala bogu zdrav. Po porodu si zaradi poškodb nisem opomogla cela 2 meseca, bilo je grozno, ko ti nihče ne verjame, da res tako boli, da res nič ne moreš. Vse so po 2,3 tednih ok, meni pa je šlo samo še na slabše.
Zdaj vidim, da sem imela zelo hudo poporodno depresijo. S partnerjem sva se že prej pogovarjala o tem in sem bila pomirjena, ker sem vedela, da bo to opazil in mi znal pomagati.
Pa mi ni znal, me je tolažil in čakal, da bo minilo. Potem je tu še žalovanje, ki ga med nosečnostjo ni bilo. Pa grozno nespanje, otrok je imel resne težave s spanjem. Počutila sem se vsem odveč, zelo. Naenkrat sme imela samomorilne misli,ki se jim kljub trudu nisem mogla upirati. Ne znam si pomagati. Najprej me je bilo vseh teh misli strah, sedaj pa ne več. Vem, da bo brez mene vsem bolj lušno. Tudi ko pomislim na otroka, isto mislim, pa ga imam neskončno rada. Partnerju sem večkrat povedala za moje težave, zelo težko je povedat. Nekako me ni jemal resno, in je spet čakal, da bo kar minilo, da sem pač čudna. V bistvu se je vse začelo, ko sem po porodu videla, da se nimam na koga obrniti, do partnerja sem izgubila zaupanje, pa je res zelo dober in ljubeč, pri tem pa je zmeden, ne ve kako in kaj. Ni mi kos.
Tako se samo še zapiram vase, se vsaj ne kregava. Na vse načine sem mu poskušala dopovedati in sem prav obupno prosila za pomoč. Tudi na psihiatra sem pomislila, ampak ko je bilo že vse prepozno, ko sem potonila že pregloboko. Pa tudi, kam mi pomaga, da »se setavim«, zaupanja v partnerja to ne bo povrnilo. Bolj od vsega sem si želela, da bi me partner razumel, da bi razumel, da ne bo minilo, ampak se stopnjevalo. Vsi moji obupni primeri dopovedovanja so se končali z groznim prepirom, ponavadi brezveznim. Zdi se mi, da se je vse začelo, ko sem videla, da se na partnerja ne moram zanesti, to me je zlomilo. Sem kar upala, da bova to skupaj reševala, naivno. Nikakor ni on kriv za moje stanje, vsak odgovarja za svoja dejanja, da se razumemo. Strah me je tega, da me ni več strah teh mojih misli.
Prav hecno je, ko nehaš upati, ko se vdaš. Veliko lažje je.
Lahko me obsojate, žal ne pomaga. Zanima me ali tu še kdo tak kot jaz?

Spoštovana Gertruda,

očitno je, da se vam je v kratkem času še dodatno nakopičilo ogromno stresa in skrbi, ki so se nato skupno izrazili v simptomih, ki jih omenjate. Očitno morate imeti zelo veliko potlačene jeze in besa, vendar ne toliko na fanta, pač pa na starše, česar do sedaj nanju ni bilo varno izraziti. Niste čutili, da bo vaša jeza razumljena in sprejeta, zato ste jo zanikali. Morda ste oz. še vedno pričakujete razumevanje s strani očeta in si želite poiskati stik z njim. Morda očeta celo bolj pogrešate kot mater. Vaš fant vam samo prebuja določene občutke nerazumevanja, nezaupanja, negotovosti in nemira, ni pa ključna oseba, s katero bi morali razčiščevati probleme, ampak so to vaši starši.

Kakorkoli, v sedanjem času vam priporočam, da si poiščete enega razumevajočega sogovornika in poslušalca. Če to vaš fant ni, si ga poiščite v terapevtskih krogih kot eno varno oporo na vaši poti razčiščevanja osebnih stisk. Seveda je celo zaželeno, da s fantom skupaj začneta raziskovati vajino trenutno stanje odnosa, če pa to ne bi šlo, pa si pomoč poiščite zase, da boste poskušali poiskati odgovore na vaše trenutne stiske, občutke in odzive do drugih. Pomembno je, da vas nekdo sliši in vam ovrednoti ter razloži vaše doživljanje. Na ta način se boste počasi umirili in sprostili ter lahko bolj jasno in odločno razmišljali o nekaterih stvareh. Tako boste lahko tudi bližje vašemu otroku, ki vas sedaj še posebej potrebuje.

Vse dobro vam želim na vaši poti!

Za božjo voljo, pomagaj si. Namesto da bi bila srečna, se prepuščaš vrtincu.

Če si res depresivna, ti bližnji tako ali tako ne morejo pomagati. Razumevanje ni dovolj in tudi tvoj partner ima zdaj dovolj drugega dela z otrokom, z novo odgovornostjo, s službo … Verjetno se tudi njemu porajajo črne misli, kaj bo če bo … Če bo moral biti sam za vse, ti pa boš občepela nekje s svojimi črnimi oblaki nad glavo. Pojdi k osebnemu zdravniku, pogovori se – če si depresivna, ti bodo pomagale tablete in se ti bo spet odprlo obzorje. Olajšaj si stvari.

Zaupanje v partnerja se ti bo povrnilo, ko boš spet doumela in vedela, da ni NIHČE DRUG odgovoren za nas kot mi sami!!! Drugi so nam lahko le opora, največjo odgovornost za lastno življenje pa nosimo sami. Odrasla ženska si, opravilno sposobna, mati in partnerka. Dobila si hudo bolezen, ki je še toliko hujša zato, ker ni očitna in je drugi ne prepoznajo. Tako kot te partner ne bi mogel ozdraviti raka te tudi depresije ne more.

Jaz sem bila tudi že na robu … zato si lahko vsaj predstavljam, kako se počutiš. Jaz sem se pobrala sama, ker ni bilo tako hudo, sem pa hodila k osebni zdravnici na redne pogovore. Imeli sva dogovor, kje je meja, da začnem jemati zdravila, in čez to mejo potem nisem šla. Stvari so se počasi uredile. Naredi nekaj zate, ker te pravzaprav zelo malo loči od sreče.

Če bi vedela da mi bodo obiski pri psihiatru in tablete pomagale, bi šla že mnogo prej tja.

S terapevtskega vidika je tako kot pravi terapevtka, z zdravniškega vidika pa bi ti priporočala obisk pri zdravniku, še bolje psihiatru, ne potrebuješ napotnice,razen če boš začutila da je nujno, potem pojdi k splošnemu, pa ti da napotnico.

Ne se hecat s svojim duševnim zdravjem. Vsi kdaj potrebujemo pomoč, takšno in drugačno, to je človeško.

Srečno.

Draga Gertruda, če ti niše nihče povedal, ti bom zdaj jaz. Depresija ni nič drugega kot pobeg, pobeg pred odgovornostjo, strah, če bomo zmogli, bežimo pred samim seboj in vsemi okoli sebe. Očitno je, da tudi tvoj partner beži pred vsem tem, na svoj način pač. Vem, vse skupaj se sliši kruto, mogoče ti deluje moje mnenje hladno, ampak dejstvo je, da si niti sama nočeš pomagati. Konec koncev je najlažje vreči puško v koruzo. Začni delati na sebi, očitno se nimaš rada, zato je težko imeti rad druge in jim predočiti dejstva na način, da bi jih razumeli. Skupaj s partnerjem obiščita zdravnika, naj vama ne bo nerodno, saj potrebujeta pomoč, nobena sramota ni obiskati psihiatra, zato korajžno pot pod noge. Pa srečno ……Marija