Lep pozdrav!
Z vami bi rada delila mojo zgodbo-mogoče bo komu pomagala.Z veseljem vam bom odgovorila tudi na kakšno podrobnejše vprašanje,če bom znala -v zvezi z mojo boleznijo seveda.
Pred približno šestimi leti,ko sem imela 31 let sem se prvič srečala s to zahrbtno boleznijo.Odkrili so mi raka na materničnem vratu.Po operaciji(Werthaim) v Ljubljani na ginekološkem oddelku so me čakali še zapleti…Ob mehurju so odrezali živce in posledica tega je bilo,da sem 9 mesecev imela v trebuhu vstavljen kateter.Nato je bil skoraj 5 let mir in moj strah pred ponovitvijo bolezni je skoraj izginil.
Imela sem manjše težave z ledvico,ko so se le-te stopnjevale,sem ponovno poiskala zdravniško pomoč.
Diagnoza:odpoved desne ledvice ter tumor na mali medenici.Po opravljenih pregledih in punkcijah je zdravnik sporočil-ni rak!!
Super,torej le odstranitev ledvice in tumorja,sem si oddahnila:):)
Operirana sem bila lani junija,odvzeli so mi desno ledvico,desni jajčnik,slepič,le del tumorja in del trebušne mrene(strokovnega poimenovnja se izogibam zaradi lažjega razumevanja).Po operaciji ponovni zapleti -kljub temu,da sem bila na intenzivni negi,so nekako spregledali,da se mi v pljučih nabira voda in tako me je pred smrtjo rešil le prisebni zdravnik,ki je opazil,da je nekaj pa le narobe….
Po skoraj treh tednih intenzivne ,me je dan pred odhodom domov zdravnik razveselil z besedami-bo potrebno tudi obsevanje,tumor je rakast!
Fino,gremo ponovno skozi to,sem si mislila,obsevanja pa sem se strašno bala!
Na Onkologiji me je moj zdravnik seznanil z vsem,kar sem morala vedeti o obsevanju -čakala me je najvišja možna doza,s tem,da so mi hoteli dati tudi kemoterapijo,a mi je zaradi le ene ledvice niso smeli.
Povedal mi je tudi,kar so mi na Kliničnem zamolčali-da so mi rešili življenje tik pred zdajci,da sem druga pacientka s takšnim tumorjem pri njih in upajo,da bodo s takšno dozo uspeli…
Obsevanje sem prestala ,a nato so mi predlagali še brahioterapijo!Po pregledu so si premislili,ker je za tumorjem ostala le brazgotina in bi z brahioterapijo naredili več škode kot koristi.
V teh mesecih po obsevanju sem se počasi vračala v “stare tire”,ko sem pred par meseci zatipala v predelu trebušne votline zatrdlino!
Moj splošni zdravnik mi je takoj povedal najslabši scenarij-možna ponovitev na jetrih!
Na UZ se je pokazalo ,da zatrdlina leži v mišici oziroma na trebušni steni in ne ogroža nobenega organa.
Vseeno sem šla še v Ljubljano na podrobnejši pregled in punkcijo.
Diagnoza-Rak!!!!!!
Ponovno operacija-odstranitev zatrdline ter del tankega črevesja,kjer je bila zatrdlina priraščena nanj.
Spet me čaka še obsevanje in eventuelno poskus s kemoterapijo,čeprav je tveganje visoko!
Sedaj sem v dilemi,ali dovoliti obsevanje in kemo,oziroma me bolj skrbi kemoterapija.Če mi odpove še ta ledvica,se lahko od mojih potovanj kar poslovim!
Svojo moč namreč pobiram poleg moje družine tudi iz mojih psov!
Po prvi operaciji sva se z možem pričela ukvarjati z najino skupno ljubeznijo-imeti psa/pse….Sedaj ,po vseh teh kalvarijah in preiskušnjah ,imava registrirano psarno,doma štiri čudovite pse,s katerimi občasno obiskujeva razstave po vsej Evropi.
V njih najdem tolažbo,predvsem pa moč in pozitivno energijo,ki jo za moj boj tako potrebujem…
Našla sem tudi novo “sebe”-kaj je pomembno in kaj ne,ne briga me,kaj si mislijo drugi o meni/nas,važna sem samo jaz in moja družina!
Zato vsi,ki se borite z rakom,ne obupajte,najdite tisto,kar vas najbolj osrečuje in to tudi uresničite-vaše življenje je in živite ga tako,kot ga želite!

Draga Daiana, čestitam ti za pogum in optimizem in vsa spoznanja, ki jih prinese takšna bolezen! Če si ZA, prosim, svojo zgodbo pošlji na [email protected], saj mislim, da bi lahko z njo sodelovala tudi v natečaju “ZA POGUM, ZA ZDRAVJE” (več o natečaju najdeš na http://www.onkologija.over.net).

Držim pesti zate, da boš vse prestala tako, kot pričakuješ. Ne vem, kako bi se sama odločila, ampak vsekakor bi se zanašala na mnenje onkologa. Če on meni, da ti tako lahko rešijo življenje, bi se jaz zagotovo odločila tudi za KT. Pogumna si, res!

Čestitam ti za že dve zmagi! V tretje gre pa tudi rado! 🙂

Hvala,Kristina za lepe in vspodbudne besede!
Tudi jaz se tolažim,da v tretje gre rado in upam,da sem dala svoj prispevek tistemu,ki deli življenske preiskušnje:)
Seveda imam trenutke,ko mi “zmanjka baterij”,ampak sem se naučila,kako takšne trenutke zmanjšati na minimum…
Zelo rada bom sodelovala s svojo zgodbo,mogoče mi lahko le namigneš,v kolikšnem obsegu naj se jo lotim?Materiala in spominov je veliko.Naj na kratko opišem,ali približno tako,kot sem napisala tukaj,ali še podrobneje?
Lep in miren dan vsem sotrpinom želim!

Živjo,

zgodba je lahko kratka, lahko dolga… po želji. Namenjena je branju novo zbolelim, da bi našli spodbudo za boj za življenje.

Napiši tako, kot čutiš. Zraven ne pozabi pripisati, če se strinjaš z objavo itd…

Čau!