Sem nova na forumu in sem se odločila da tudi jaz povem svojo zgodbo.
Že 3-4 leta se tudi sama spopadam z anoreksijo. Zdi se mi da je vedno več punc z bulimijo, glede na teme na forumu ampak sama se nikoli nisem mogla pripraviti do bruhanja.
Začelo se je v osnovni šoli, punce se vedno primerjajo druga z drugo in zdi se mi da je to iz leta v leto bolj izrazito. Pomembno je samo to katera je bolj suha ne pa katera je dobra prijateljica ipd. Sama sem bila takšna, in ni se mi lepo spominjati mojega obnašanja. V šoli nisem jedla, ne malice in ne kosila. Ko sem prišla domov sem pojedla jogurt z koščkom kruha. Kakih 300 kalorij na dan, če sploh. Bila sem okostnjak.
Lani v času poletnih počitnic mi je ravno najboljša prijateljica pomagala da sem prebolela anoreksijo. Hvaležna sem ji, ni me zapustila čeprav sem se do nje obnašala grozno. Zaradi lakote sem bila ves čas živčna.. Torej poleti sem se zredila in nisem se več obremenjevala toliko s sabo.Imela sem normalno težo in nuisem bila debela. Po dolgem času sem bila srečna. Počitnic je bilo konec in šla sem v prvi letnik. Dobila sem novi najboljši prijateljici. Super sta.
Potem pa sem novembra šla na pregled k zdravnici, saj sam že nekaj časa imela simptome sladkorne bolezni (lulanje, žeja,hujšanje..). In res so mi ugotovili sladkorno bolezen tipa 1 (zbolijo mladi in ne debeli ljudje!). To je bil zame šok.
Sprejeli so me v Ljubljano v pediatrično kliniko. To je bolezen s katero se da živeti, samo moraš imeti 5 obrokov na dan, dovajanje inzulina..
Po enem tedno sem prišla domov. K sreči živim v dobri družini, babica mi kuha, vsi mi stojijo ob strani.
In sedaj sem obsedena z zdravim življenjem. Jem zajtrk, kosilo in večerjo..malici izpuščam ker se bojim da bi se zredila. Zopet sem zapadla v anoreksijo. Moja želja pa dobrih sladkorjih (res so dobri, potrebujem le 2 enoti inzulina na dan, saj sem trenutno v remisiji – stanje pred dokončnim propadom celic ki proizvajajo inzulin, potem dobiš inzulinsko črpalko), upam na čudež da bo remisija trajala večno.
Zato pa po vsaki jedi telovadim. Telovadim 6-7 ur na dan. Moji 3 obroki so normalni, dovolj da se ne najem do sitega, ampak obseda me misel da moram to vse pokuriti s telovadbo.
Bila sem na pregledu marca (zaradi sladkorne), od začetka bolezni sem izgubila 5 kg – marca sem jih imela 50 (višina 155cm). Sedaj bom konec julija imela pregled in strah me je ko bom stopila na tehnico. Sedaj tehtam 43kg. Zdravnica mi je rekla da ne smem več izgubiti teže, ampak ne morem si pomagati.
Mama me poskuša odvrniti od prekomerne telovadbe, pogovarjava se ampak ne morem..
Zavedam se vsega. Ampak ne najdem izhoda !!

Draga Nina,

res grozno to kar se ti dogaja. Kakor, da že boj z anoreksijo ni dovolj težak, se moraš boriti še proti sladkorni. Tako mlada si, še celo življenje je pred tabo.
Anoreksija je bolezen, ki je nevarna. Tvoja zdravnica ima prav. KG ki jih imaš so premajhni. Tvoje telo je šibko že zaradi sladkorne in ne zmore storiti vsega kar bi moralo. Moraš mu pomagati. Ohraniti telesno težo. Jesti pet obrokov na dan. To je pomembno.

Praviš, da se tega zavedaš, vendar ne moreš. Se počutiš debelo? Tudi pri 43 kg? Si kdaj razmišljala o tem kaj je razlog poleg sošolk, ki si jih omenenila za tvoje hujšanje? Česa se bojiš, česa te je strah, da se ne upaš zrediti?
Že zaradi sladkorne potrebuješ redno prehrano, drugače se ti bo stanje samo slabšalo. Potrebuješ več energije kot drugi. S hujšanjem pa je ne dobiš.

Samo pogovor z mamo o televadbi ne bo dovolj. Si kdaj razmišljala o psihosocialni pomoči- svetovanju? Obstajajo razna društva poleg našega kamor se lahko vključiš v svetovanje, delaš na sebi, raziskuješ vzroke, ki so te pripeljali do pretiranega hujšanja in anoreksije. Nekaj ti manjka,nekaj ni prav, drugače ne bi potrebovala hujšanja.

Si že kaj prebirala po internetu o motnjah hranjenja? Pogledaš si lahko na naši spletni strani http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si ali na spletni strani društva muza http://users.volja.net/muza1/motnje_hranjenja.html nekaj več o tej problematiki. Prebereš si lahko knjige z naslovom ne kaj ješ kaj te žene da ješ, ko hrana ni več hrana. Lahko se vključiš v skupino za osebe z motnjo hranjenja ali v individualno svetovanje. Več informacij o tem lahko poiščeš pri nas, nam pišeš na naslov [email protected] ali pokliči na 01/25 11 602 ali pri društvu muza [email protected] ali pokliči na tel. 01/425 03 38. Zaželjeno je, da na svetovanje hodiš 1/teden ali največ na dva tedna, muza ima poleg tega še pester program drugih dejavnosti. Obstajajo pa tudi druga društva, organizacije, ki se ukvarjajo s tem. Lahko nas tudi pokličeš in se dogovorimo za prvo informativno srečanje, kjer bomo skupaj pogledali kakšna oblika pomoči bi bila primerna zate.

Lahko ozdraviš. Vendar boš morala vložiti veliko truda in volje, da se bo to zgodilo. Potrebno je sodelovanje strokovnjakov. Sama ne boš zmogla.
Nikar ne obupaj. Razmisli, pogovori se s kom o tem in se odloči. Kar pogumno. Srečno.

Tatjana

Pozdravljena Nina

Vsake toliko časa pogledam na ta forum in prebiram vrstice kot so tvoje. Ne morem, da ti ne bi napisala nekaj spodbudnih besed. Sem mama petnajstletnice, ki se ravno tako kot ti spopada z anoreksijo. Tudi ona je obkrožena z dekleti, ki se primerjajo med seboj, katera je lepša, katera bolj suha ipd. Za njen problem smo dejansko izvedeli takrat, oz. smo se ga začeli zavedati, ko se je začela še rezati. Ne bom ti pisala vseh podrobnosti, ker jih sama dobro poznaš. Iz tvojega pisanja je razvidno, da se dobro zavedaš svoje bolezni, tako ene kot druge. Upam, da boš zbrala toliko poguma in si poiskala strokovno pomoč. Pišeš, da ti tvoji bližnji stojijo ob strani. Zaupaj se jim, verjamem da ti bodo pomagali. Pot iz anoreksije je dolga. Tako kot ti je tudi moja hčer to enkrat poskušala rešiti sama. Uspelo ji je za dobro leto, vendar se je anoreksija vrnila v še hujši obliki kot prvič. Najprej si je hrano samo močno omejevala (hujšala!! – pri višini 169 cm ima zdaj 46 kg imela je 43), na koncu pa ni pojedla več skoraj nič. Ni zadosti, da si samo rečeš da boš začela jesti. Sedaj si zaradi sladkorne bolezni prisiljena jesti, vendar pa to kompenziraš s telovadbo. Anoreksija je mnogo več, kot samo želja biti suh.

Zberi še več poguma in poišči pomoč. Poišči jo s pomočjo staršev. Tudi jaz kot mama in prav tako moj mož hodiva k psihiatru. Saj samo tako lahko hčerki pomagava.

Pogum pot iz tega obstaja, samo ni enostavna in predvsem dolgotrajna.

Nevenka