Moja zgodba!
Sploh ne vem kje naj začnem. Imela sem fanta. V bistvu ga še vedno imam. Imava tri leta staro hči. In imava en velik problem. Fant me je namreč prevaral. Kar dolgo je trajala njegova romanca. Saj ne vem ali me boli to, da me je sploh prevaral ali bolj boli to, da me je varal z eno samo osebo in se v tem času na njo tudi čustveno navezal. Ko je stvar postala meni in okolici znana, se je odločil, da ostane z nama. Ali sem vesela njegove odločitve? Ne vem. Kako naj mu še naprej zaupam? Občutek imam, da je z mano samo zaradi hčerke. Zelo jo ima rad. Mogoče sem malo pritisnila naj takrat, ko je bil v fazi odločanja. Da je ne bo videl, itd.
Tako odsoten je. Tudi ko je z mano, kar nekam odplava. Misli takrat na njo? Bi raje bil z njo? Je bila katera v podobni situaciji? Kako ste odreagirale?
Ann,
tukaj postavi vprašanje, kaj bi ti rada v življenju? res želimo večno živeti v dvomih in se bojimo, da bomo večno sami?
primož
Vem kaj bi rada. Toda mislim, da tega z njim več ne morem dobiti oz. imeti. Kaj pa hči? Kaj je ona kriva za to? Tako vesela je, ko se skupaj igrata. Ali sem še lahko pomembna ali mora biti ona na prvem mestu? Malo me je strah, da bo slej ko prej začutila, da med očijem in mamico ni tako kot bi moralo biti. Nočem ji dati takšne popotnice za v življenje. Rada bi, da bi odraščala v ljubeči družini. Čeprav moram povedati, da se s fantom ne kregava ali kaj podobnega. Samo po drugi strani, si pa tudi ne izkuzajeva kakršnekoli ljubezni ali nežnosti. Tega več ne moreva ali pa nočeva. Vse je tako uradno. Vse se suče okoli nje. Nočem, da bi mi enkrat kot odrasla oseba rekla, kaj vidva sploh delata skupaj. Ali kot je znanka enkrat razlagala, da bi njeno otroštvo verjetno bilo veliko bolj veselo in zdravo, če bi se starša ločila, ko je bila še majceno dete. Ne pa, da sta zaradi nje vztrajala in se ločila, ko je bila ona že konec najstniških let. Takrat je bilo to za njo veliko huje in še ves čas je imela tisti zoprni občutek, da sta samo zaradi nje skupaj. Pa še prav je imela, kar najbolj boli pri vsej stvari. Tega bremena ne morem naložiti svoji hčerki.
Ja, mogoče sem se res skrila za svojo hčerko. Samo s fantom sva se mogoče že res malo preveč razšla tako, da nimam nekega upanja na kakšno posebno srečo, če bi ostala skupaj. Čeprav ga imam še vedno rada po svoje. Samo to kar mi je storil? Kje piše, da ne bo spet?
Saj si že vse povedala sama. In tudi čutiš, da ni v redu.
Tudi če ne bi nič pritiskala nanj in bi se sam odločil zate in ti obljubil, da bo samo tvoj in da se bo maksimalno trudil za vajino razmerje, bi ti ostal določen dvom, dokler ne bi on dokazal, da je vreden zaupanja.
V tvojem primeru pa niti ne gre za njegovo odločitev in željo. Na žalost.
Ja sama si si že odgovorila…in znankin primer naj ti pove, kako je to za otroka.
Hčerka bo lahko rasla v ljubeči družini, če boš ti srečna…mogoče z drugim partnerjem, očka jo bo pa hodil iskat…imejta še naprej odprt odnos…da je s hčerko kadar more, vendar partnerstva pa ne gradita na hčerki ampak na ljubezni in zaupanju. Verjetno si še mlada in on tudi, oba lahko spoznata pravo osebo zase in hčerka-vajina bo verjetno srečnejša v novi družini, kjer boste vsi zadovoljni-ti z novim partnerjem, mogoče tudi novimi otročki, tvoj fant z novo žensko….lahko postanete res ena velika srečna družina, kjer sta očka in mama dobra prijatelja, ljubita pa vsak svojega partnerja…sem naložila? Upam, da si razumela kaj sem hotela povedati.
Ne silita se živeti skupaj, ker boste vsi nesrečni, hčerka bo čez 15-20 let šla na svoje…vidva pa? bosta tujca, za koga bosta potem skupaj…20 let življenja vržeta proč….naslednjih 40 bo pa s tem že v naprej uničenih?
Zamisli si vajino prihodnost brez ljubezni in zaupanja!
premisli…
lp
Ljudje smo različni in v zvezah smo skupaj zaradi različnih zadev. Je pa moje mnenje in tudi moje izkušnje so takšne, da je edini pravi razlog tega, da sta dva skupaj, medsebojno zadovoljevanje čustvenih potreb.
In tega vidva ne počneta. Ti nisi srečna, tvoja čustva niso zadovoljena, ravno tako pa ne njegova. Očitno pa je, da čuti močno navezanost na otroka in tudi, da ima močan čut odgovornosti in željo po tem, da bi skrbel za otroka ter da bi sodeloval pri njegovi vzgoji.
Morala se bosta vsesti in lepo v miru opraviti pogovor oziroma verjetno kar serijo pogovorov v katerih si bosta, brez očitanja in napadanja, povedala kar vama resnično leži na dušah. Vtis imam, da sta toliko “pri sebi”, da si lahko mirno razjasnita in pojasnita zadeve takšne kakršne so. Izid pa bi najbrž morala biti prekinitev zveze med vama dvema kot moškim in žensko ter ločeno življenje a seveda vzpostavitev nekega odnosa, ki bo omogočal njegovo soudeležbo v življenju vajine hčerke – zaradi nje in zaradi njega.
Sčasoma lahko izpade, da bo to za vaju dva oba zelo primeren dogovor s katerim bosta oba zadovoljna in bosta solidno “špilala” vlogi staršev, ki pa pač ne živita skupaj. In ko bosta, vsak na svoji strani, našla novega parnerja s katerim bosta zadovoljila svoje čustvene potrebe, bosta verjetno morala nekoliko “korigirati” dogovor v zvezi z opravljanjem starševskih nalog, da pač ne bi sklenitev novih zvez prinesla problemov v “starševanje”.
Nimam otrok a če bi bil sam v podobni situaciji, bi si najbrž želel ureditev podobno tejle zgoraj opisani…
Moja ista zgodba. Varal, ne samo seks, pač pa tudi čustvena navezanost nanjo. Se odločil za nas (imava dva otroka). Prekinil z njo. Bil in ostal dober očka, ljubeč, skrben, odgovoren….
Med nama pa popolna odtujitev. Jaz vsa razbolena, on psihično odsoten. Odločil se je za nas, zame pa ne. Bil je pri nas, z mano pa ne. Sicer je zatrjeval, da želi biti z mano, pa mu nikoli več nisem tega verjela. Saj je bil tako tuj, čisto drugačen.
Dve leti sem trpela kot žival. Ali imam pravico razdreti krasno družino, otrokoma vzeti ljubečo družino? Ker sva se oba strašno trudila, da sta bila otroka srečna. Samo nobenega stika med nama (no ja, občasen seks pač ne šteje). Poskusila sem ga motivirati za kakšen skupen projekt. Poskušala sem sebe motivirati za naju. Nisem bila prepričana, ali bi ostala z njim ali ne. Saj je tudi on nekaj poskušal biti zainteresiran. Ampak v bistvu ni želel biti z mano, če se je še tako trudil za nas.
Po dveh letih sva se razšla. Lepo, sporazumno, o vsem se dogovoriva, za otroke tudi on maksimalno skrbi.
Za mene osebno je dobro. Poskušam iti naprej v življenju, občasno še boli, pa vse manj. Racionalno vem, da sem sedaj tudi boljša mama, kot prej vsa žalostna in razdražljiva. Ob večerih pa pestujem slabo vest, da sem za lastno srečo dala srečo otrok. Ob dnevih, ko ga ni, sprašujeta, kdaj pride…. In jaz odgovarjam, da pride, da ju ima rad…. In sem jezna nanj in nase, ker nisva hotela ostali skupaj zaradi otrok.
Toliko o rešitvah. Dobre rešitve ni, so samo slabe.
Mislim, da nas je kar nekaj takšnih žensk in mislim tudi, da si lahko to bolečino delimo. To se ni zgodilo samo tebi, tudi drugim se je. Vsak problem, ki ga imamo je za to, da se nekaj naučimo in da ga spoštujemo, vsi problemi so naši učitelji, je pa težko prenašati to bolečino, vprašanja na katere se zdi, da ni odgovorov…nihanja razpoloženja,…
Vsak strah, ki ga nosimo v sebi, se prej ko slej manifestira tudi v fizični obliki, torej pri nas je strah, da nas bo partner prevaral obstajal, še preden se je to dejansko zgodilo. Dejansko sama usmerjaš in načrtuješ in vplivaš na svojo prihodnost, zgodilo se bo vse tisto, česar se boš bala. Torej moj nasvet je, da poskušaš pozitivno razmišljati, what ever – go on…začni se spopadati s svojimi strahovi, delaj na sebi. Želim si, da boš razumela moje sporočilo.
LP Desire
Hvala vsem za vspodbudne misli.
Ja, Masha prav imaš, hči bo odrasla in šla, kaj bo pa z nama? Še vedno bova imela veliko let pred seboj. Mogoče takrat ne bova več razmišljala o ločitvi, toda življenje ne bo ničemur podobno. Mislim, da je sedaj še čas, da vsem trem omogočiva ljubezni polno življenje in čeprav bo hudo, mislim, da je potrebno misliti na dolgi rok. Ker res bi se rada na stara leta sprehajala z nekom, ki ga ljubim. Pa kdorkoli že to bil.
Bolj kot ne sem se že tako odločila, samo moram zbrati moč in narediti ta odločilni korak. Fant me bo verjetno prepričeval, da tega ne smem narediti, mogoče bo celo rekel, da me ima rad. Verjamem, sva le že nekaj časa skupaj, toda ne. Njega je samo strah, da ne bo mogel biti več toliko časa s hčerko. Sedaj bom prav vesela, če bo hotel biti z njo, ker v končni fazi je njen oče in kot tak bo vedno imel dolžnosti do nje. Nisem ravnala na začetku prav, ko sem mu grozila. Upam, da mi bo enkrat oproščeno. Verjetno sem se takrat samo bala, da bom ostala sama. Pa sem ugotovila, da rajši sama kot z nekom, ki me ne ljubi.
lp
Ann, upam, da si dovolj močna, da boš zmogla in speljala do konca. Imam enako in še slabšo izkušnjo. Pa sva še vedno skupaj, ker ni hotel iti. Jaz sem se s tem sprijaznila in obrnila življenje sebi v prid. Delam na sebi in za sebe. Si kdaj pomislila, da boš nekaj časa za vse sama? Da ne moreš niti k zdravniku, kaj šele na telovadbo, k frizerju, na pijačo s prijateljico. Jaz bi ostala sama z dvema otrokoma. Saj bi šlo, seveda, da bi tudi sama zmogla. Po drugi strani pa, ker noče oditi (ločitev sama že ni problem), je zdaj z otrokoma. Jaz študiram, delam specialistični študij, veliko smo skupaj, pa tudi veliko sem med ljudmi. Navezala sem se na nekoga drugega s katerim deliva lepe trenutke. In ugotovila sem, da imam oba rada na nek svoj način in da oba potrebujem. Tako kot je sedaj ne bo večno, in če se bom morala zdaj jaz odločiti, se za moža zagotovo ne bom. Vem, pa kako bolijo samotni večeri, spraševanje otrok kdaj pride oči, zakaj ga ni. Ko drugje opaziš tisto, česar sam nimaš. Ni idealno, pa te vprašam kje pa je. Navzven tudi mi lepo zgledamo, idealno. Odločitev je vsekakor moja, tvoja, njegova. Vendar pa poti nazaj ni. Veliko sem pretrpela, prejokala, ogromno šokov doživela, pa mislim, da se pobiram. Zdaj najprej pomislim nase, kaj je za mene najboljše. Ker če sem jaz srečna, bosta tudi punčki. Glede moža pa, mislim, da že pred varanjem ni imel razčiščenih pojmov, in jih tudi zdaj nima. Pa to je njegov problem. Njegova zgodba. Novo je to, da sem zdaj pripravljena na vse in da mi je tako kot je, lepo.
Pa srečno.