Moja zgodba
Sem mamica enoletnega otročka, ki je imela hude težave z dojenjem. Mleka ni in ni hotelo biti. Štručka pa je bila prelena in preslabotna, da bi sesala. Prvih štirinajst dni je moj otroček le jokal in jokal in spal skoraj nič. Danes vem, da je bil lačen. Pri enem mesecu sem imela podoja komaj 20 ml in takrat so mi povedali, da imam mleka premalo in da naj pričnem dodajati. Ne morete si misliti kako sem jokala. Čutila sem kot osebni poraz, kot da svojemu otroku ne morem nuditi najboljšega. Pričela sem mu dodajati. Prva flaška se mi je strašno upirala in poleg sem jokala. A nisem odnehala. Odločila sem se, da se tako poceni ne dam. Pričela sem si zjutraj izčrpavati celotno mleko. Nikoli mu nisem zgolj dodala prilagojenega mleka, ampak sem ga najprej podojila na enem prsu, pa nato na drugem in tisto malo kar sem morala še dodati, sem dodala. Včasih sva se dojila tudi na 15 minut. In glejte. Na začudenje vseh je dojenje steklo. V drugem mesecu sva se z mojo štručko le dojila. Pretekli so meseci, bližala se je služba, mali sonček pa se je še kar dojil in ni imel nobenega namena se odstaviti. V sebi sem razmišljala, da bi ga nekako odstavila ko,
….ko je zbolel za rotavirusom. Že tako je zelo suhcano bitje. Ob rojstvu je imel 3kg. Konec 11 meseca pa le 7,8 kg. Ko je bil bolan je bruhal in kakal dobesedno v loku. 5 dni ni jedel ničesar le dojil se je in to ponovno na 15 minut. Meni se je ponovno začela tvoriti ogromna količina mleka. Shujšal je več kot kilo.
V hiši imamo tudi starejšo deklico in smo ju takoj ko je naš dobil simptome ločili, a je bilo že prepozno. Tudi ona je zbolela. In v 24 urah popolnoma dihidrirala. Poskušali smo nadomeščat tekočino, a je le-to tako hitro izgubljala, da nismo uspeli. Na koncu je bila tri dni na infuziji. Pediatrinja in ostali zdravniki so nam povedali, da je naš sonček, ki je leto mlajši od nje, rotavirus preživljal v hujši obliki kot ona, ki je starejša in bi jo v primeru nedojenja skupil še huje kot ona, kar si na svojo grozo ne smem in tudi ne morem niti zamisliti, ker je bila punčka res uboga.
Morda sem se šele v tej situaciji zavedla, kaj pomeni dojenje in koliko odtehta. S sinčkom ponovno lepo napredujeva in kar lepo se je že zredil nazaj na tistih svojih bogih 8 kg. Sebi pa sem obljubila, da bom dojila vsaj do 2 leta oziroma do takrat, ko bo to mali fantek še hotel.
Rada bi opogumila vse tiste mamice, ki jim dojenje ni steklo, naj ne odnehajo in naj vstrajajo. Če bi jaz poslušala ljudi okoli sebe (tudi pediatrinjo in babico) danes ne bi dojila. Na koncu je ves trud poplačan.
Lp
Pia
Sama sem imela podoben začetek tvoje zgodbe, dogajalo se je pred 11 leti. Že v porodnišnici se je začelo s flaško. Imela sem enake občutke kot ti, razočaranje in še enkrat razočaranje. Z enakimi napakami kot jih je opisala Karmen pri svojem prvem otroku sem brez vzpodbude in informacij o dvigu zaloge mleka odnehala in svojega sina hranila samo po flaški z umetno hrano. Še danes menim, da je bil to en glavnih vzrokov, da je bil otrok non-stop bolan praktično do šole.
Čez dva meseca pa imam rok za našo punčko in so mi takšne zgodbe kot je tvoja ter vzpodbuda na srečanjih LLL dale veliko poguma, da bom vztrajala pri dojenju. Komaj že čakam !!!
Joziv samo tako naprej!
Imam še eno na zalogi. Prvi dan v porodnišnici so se mi vnele bradavice, ker je sonči non-stop vlekel. Podzavestno sem se ga bala pristaviti, ker me je bolelo. Še danes se spomnim sestre, ki je stopila v sobo, ker sem pozvonila, ker se malo bitje ni hotelo umiriti, jaz pa sem mislila, da ga kaj boli. Tole je bil najin dialog:
“Sestra jaz mislim, da ga nekaj boli, da ima krče.”
“Verjetno jih ima res,” mi je odgovorila, “kar na prsa ga dajte se bo tam lepo umiril.”
In se je res. Zadnji dan sem vedela oziroma sva obe vedeli za njeno mini laž. Obe sva vedeli, da mali sonček ni imel krčev le lačen je bil. Obe sva vedeli, da mi sestra ni hotela pridigati o tem, da moram potrpeti pri bolečinah, ki so jih povzročale vnete bradavice, le pokazala mi je, kje se otrok počuti varnega. In končno obe sva vedeli, da sem premagala strah pred bolečino in začela dojiti, kar pa je bil cilj obeh. Ta sestra mi je v samem startu rešila dojenje in zagotovila vsaj tisto minimalno količino mleka.
Tudi mene je potegnilo, da sem si prebrala tole zgodbo in iskrene čestitke Pii, da je z vztrajnostjo “rešila” dojenje! Ko sem brala zgodbo o rotavirusu, se mi je porodil spomin, da sem svojemu 5-letniku rešila hudi drisko oz. dehidracijo s svojim mlekom. Dojila sem njegovega mlajšega bratca in tudi starejši si v času bolezni ni želel nič drugega kot moje mleko. Dala sem mu kolikor je bilo in prepričana sem, da bi brez tega končal podobno kot tvoja starejša hči – na infuziji.
Draga Pia, poznam še mamice, ki si redno črpajo mleko za starejšega otroka, in ti ga z veseljem popijejo tudi, ko so zdravi. V času bolezni pa jih lahko to reši hude dehidracije, saj ima materino mleko poleg vseh zaščitnih lastnosti tudi lastnost izredno hitre absorpcije in ga nekaj telo izkoristi že, preden “pobegne” skozi obolelo črevo.
Upam, da ti ne bo treba nikoli več tega preizkusiti v praksi, pa vendarle, dobro je pomisliti tudi na to možnost.
Lep večer,
Špelca