vse se je začelo z prvo zbadljivko.. kroglica, bajsika, špehbombica… sej vete kak to gre med mlajšimi… in če prav pomislim nazaj ne vem zakaj sem bla tak nora da sem jih poslušala… ampak če ti zdravnik na sistematskem pregledu reče da “če nočeš bit debela moreš ali držat težo ali shujšat” in potem še kdo drugi kaj pripomne na tvojo težo… takrat se začne.. pri 13 letih prva dieta … pred tem si še normalen otrok s težo 56kg pri velikosti 158cm … in se pogledaš v ogledalo – bum – vidiš še samo špeh.. prej še pomisliš ne na to da si debela ampak .. drugi vedo vedno boljše od tebe.. in tako sem začela hujšat… mukoma kajti vedno sem rada jedla… najprej jušne diete potem tiste 14dnevne in tako naprej da je na koncu ostala na krožniku le solata kdaj pa kdaj kak sadež in voda… shirala sem se v manj kot pol leta pod 40kg … vedno telovadla, skakala plesala… z predstavo biti tisit “perfect girl” da bojo ja fanti gledali za tabo … in potem nisem mogla več .. telo se je vdalo zahtevalo je hrano… iz anoreksije sem zapadla v bulimijo… ki traja še danes… še malo pa bom dopolnila 18. let in trudim se da bi se izvlekla.. vem da se uničujem ampak.. uspe mi nehat potem pa se mi spet vse sesuje.. pritisk, stres, doseči vsakogar pričakovanje vsi hočejo da sem tista pametna pridna punca, z dobrimi ocenami, …
vsem znam pomagat samo sebi ne… ne morem nobenemu povedat kaj me muči.. bi pa ne morem… sej ne bruham vsaki dan.. opazila sem da samo ob dnevih ko sem v popolnem stresu… šola dobre ocene vsi hočejo da vse znam pričakujejo da vse vem … ampak sej sem samo človek za boga .. sej ne morem vedno vse sama naredit… in ta stavek :” ti ja vse znaš..” “pa ti ja obvladaš zadevo” joj ne morem več čut tega.. lepo je če te vsi občudujejo in če znaš vsakomur dobro svetovat.. ampak kake koristi mam jaz od tega?? … dobesedno se grizem vsakič ko spravim hrano iz sebe… pa ni nujno da se prenajem .. včasih se počutim krivo če pojem kaj malega in potem se kr samo od sebe “dvigne” .. sej prstov več niti ne rabim… ampak ne bom obupala… redno se ukvarjam s športom in počasi dojemam da ni vse v lepi postavi.. moram začet skrbet zase.. ampak kaj ko je to lažje izgovorit kot pa da se res spraviš k temu…
drugače sem zelo komunikativna oseba in vedno najdem rešitev za tuje probleme .. le za sebe zelo težko… sem ambiciozna .. a se bojim neuspeha .. to mi je edini strah.. da ne bom dosegla tistega kar si želim .. in samo to me žene v ta presneti začaran krog… trudim se držati težo s športom… navadila sem se na reden zajterk, malico in tudi počasi na normalno (vsaj za mene je v neki meri normalno) kosil pa tudi na vmesne prigrizke sadja… vse v meri.. čeprav je tu in tam še vedno kak “izbruh” ne zanikam tega… a se borim in se bom.. sedaj tehtam med 49 in 50kg pri velikosti ok. 163cm .. in se s športom spravljam na popravljanje napak ki jih je za seboj pustila bulimija in vse ostalo… trudim se in upam da mi bo enega dne uspelo da se rečim tega presnetega začaranega kroga… zanimivo mi pa je to, da sem pri drugih stvareh veliko bolj odločna kot pri hrani… rada jem a se bojim da bi še kdaj slišala kaj takšnega kot “špehbomba, bajsika..” bojim se da bi koga razočarala.. starše, brata, sorodnike.. ko pa imajo vsi visoka pričakovanja od mene…
ne znam se spopasti s tem strahom poraza… ne vem kako bi prenesla če mi kaj ne uspe… bojim se da nikoli ne bom dovolj dobra… drugi bi se hvalili na mojem mestu… jaz se ne upam… že samega dejstva da sem odličnjakinja na gimnaziji me je strah priznat, kajti bojim se da ..kaj če mi spodleti in eno leto ne bom več … pa ne samo zato ker bi razočarala druge.. najpomembneje mi je to da bi razočarala sama sebe… je sploh možno da si razočaran nad samim seboj?? zdi se mi da jaz sem .. vedno si želim več, biti boljša kot sploh sem.. ampak zakaj?? niti fanta si ne upam imet ker se bojim da bi zapostavila šolo, treninge, njega… zdi se mi da živim le še za šolo, treninge, malo pa za družino in prijatelje… nikogar ne zapostavljam ampak … včasih se počutim prav osamljeno in ne vem več kam bi se dala… nisem depresivna samo zazdi se mi da ne najdem pravega mesta za sebe… spet druge dni se najsrečnejši človek na svetu… he, včasih se mi zdi da sem kot vreme “muhasta”… a si vedno znova prigovarja da sem močna in da zmorem .. sedaj mi manjka še samo malo več zaupanja vase … pa upam da se bom izvlekla… veseli me le dejstvo da je bruhanja vedno manj… in tako upam da ga enega dne ne bo več…

vem, zgodba je precej dolga a priznam da sem sedaj prvič sploh spregovorila o tem… in da mi je malo lažje…
zanima me le ali obstaja kak nasvet kako naj se dokončno znebim straha in pred hrano in pred porazom … ker hočem bit spet normalna… zaživet v polnoletnosti kot normalo dekle ne kot neka “skrita bolnica” …

preklete naj bojo vse diete, vsi “modni idelai” o suhih ženskah!! preklet bodi dan ko sem se odločila za dieto in prekleta bodi moja pamet ker se ni poslušala!!

tako kot sem prebrala v enem prejšnjih pogovorov… najprej je treba pomesti pred svojim pragom… in sedaj pometam in še dolgo bom…

zanima pa me še… no vem da moje telo potrebuje veliko več vitaminov in mineralov …ampak v kolikšni meri in kakšnih potrebujem največ… predvsem zato ker me v tem muhastem vremenu velikokrat muči nespečnost …

vam… ga. dr. M. Brecelj pa se zahvaljujem da si vzamete toliko časa in nam svetujete in ste..pač samo tu za nas..

hvala in lep pozdrav

*pinky* –,-‘-@

Draga Pinky,
najprej iskreno opravičilo zaradi zamude pri objavi vašega pisma!
Hvala za zaupanje vaše zgodbe. Strah pred hrano bo lahko še kar nekaj časa trajal in je tako lasten motnjam hranjenja, da ga včasih težko obravnavamo ločeno. Pomembno je vztrajati z rednim hranjenjem in z vzdrževanjem za vas normalne teže – to sta dve pomembni poti, ki bosta pomagali, da ga bo postopoma vedno manj.
Glede straha pred neuspehom pa – neuspeh tak ali drugačen je del našega življenja: pravite, da ste športnica, morda boste lahko razumela primer – neuspeh je tako življenjski in tako naraven del zmagovanja – ni druge možnosti, kot da se bo nekje našlo še višje tekmovanje, s še višjo konkurenco, od tega, na katerem ste, če ne drugače, vedno pride čas, ko se pojavi nekdo mlajši in še hitrejši… in poraz je tu, neizbežen. Tudi drugod v življenju je tako. Včasih si želimo kot starši svoje otroke obvarovati poraza, vendar je to v življenju nemogoče, veliko pomembneje je, neučiti jih, kako ga preboleti. Nikogar ni, ki se ne bi prej ali slej moral soočiti tudi s tem.
Tudi sebi zato nikar ne postavljajte neživljenjskih zahtev, poglejte na stvari bolj realno in bodite ponosna za tiste stvari, ki vam uspevajo in so že uspešno za vami.

M Brecelj Anderluh