Moja zgodba
Pozdravljeni forumovci!
Pred vami je skrajsani del moje zgodbe.Je taksna kakrsna je.Nic ni olepsano,nic zlagano,je kot je.In povsem izkljucuje mnenje MihaX,ki pravi,da sta nujno potrebna dva za spore v medsebojni zvezi.
Moj moz ni pijanec,niti ne lazi za krili,je pa tiran svoje druzine.Imam dva otroka,na katera sem zelo navezana,pa niti nista vec majhna.Ze od prvega dne poroke
(20let)nazaj,mi je bil moz vse.Bila sem vdana zena,ubogljiva in poslusna.Mislila sem,da je tako prav.Da mora zena skrbeti za prijetno,domace druzinsko vzdusje,predvsem pa ce kdaj ni kaj prav,tudi potrpeti in se nadejati,da bo v prihodnje bolje.
Pa je bilo vedno slabse.Moz za vsako malenkost vzroji.Zmeraj,vedno in povsod mora biti po njegovem.Kupi se tista stvar,za katero on misli,da je prav,skratka gre se,dela se tisto,kar on odobri oz.se mu kot glavi drzine zdi prav.Vsak vecji upor je lahko kaznovan z fizicno silo nad stvarmi ali clovekom.Potisnjena sem v kot,pocutim se kot cunja v katero se brise noge.
Rada bi odsla,pa imam delo na domu,ki je vezano na dom(hiso).Ce grem,za bozjo voljo,le kam naj grem z otroci seveda?Potem bi lahko mirno uredila locitev,ter uredila razdelitev premozenja in si nato kupila stanovanje…Toda kako..To je tisto,ko clovek nima kam.Starsev vec nimam,drugih svojih tudi ne.
In se to.Pogovor ,resen in pameten z mozem odpade.Nesteto jih je bilo,vendar on ima prav,on ni nikoli nicesar kriv,saj smo vendar mi trije uporniki brez razloga.
In tako,dokler ne najdem resitve zivim tako prestraseno kdaj bo spet kaj narobe.Ce zagovarjam otroke je se huje.Pustila naj bi,da se sama branita pred izbruhi besa ko se le-ta pojavi,jaz pa to ne morem,in potem je se slabse.Lp vsem
Popolnoma te razumem in sočustvujem s teboj (čeprav ti to nič ne pomaga).Sprašujem pa se,zakaj bi pa pravzaprav morala oditi,vloži ločitveni postopek ,on pa naj med tem roji in se dela gospodarja…….opozori sodišče na njegove lastnosti,da lahko fizično obračunava z vami,morda bo to pospešilo sam postopek….če pa bo dejansko uporabil silo,prosi za pomoč policijo….
glede na to,da ni pijanec,sem mnenja da mu bo policija “pomagala”,da vas bo med tem pustil pri miru……na cesto pa vas med tem tudi ne more spraviti…..najhujše kar se lahko zgodi je to,da boste po ločitvi morali živeti skupaj….
povej malo o več o tem,kako je s hišo,ali sta jo gradila skupaj itd…..
Je pa res,da si se malo pozno spomnila na ločitev….20 let prenašanja takšnega dedca…..čestitam ….(ni mišljeno zlobno)…..
Joj kaj naj ti rečem.Še toliko huje je, da to dela pri “zdravi pameti”. Ne čakat, škoda tvoji živcev, res čimprej vloži za ločitev in takrat se bo tvoj mož zavedev da misliš resno. V primeru da bo spet fizično obračunal s teboj KLIČI POLICIJO, boš vidla še marsikoga je to odvrnilo od nadaljnih poskusov. In tudi k zdravniku pojdi, ker boš ob ločitvi potrebovala tudi te dokaze.
Drugače pa se mu izogibaj, zlasti debat in prepirov z njim.
Z željo, da se tega tirana čimprej rešiš te lepo pozdravlja miš.
Po toči zvoniti je prepozno. Tudi obžalovanje ni smiselno. Glej v prihodnost in predvsem ukrepaj. Dvajset let nezadovoljstva je sicer veliko in poskrbi, da bo naslednjih dvajset in še mogoče dvajset boljših. Vsaj zdaj stori nekaj zase in s tem tudi za otroke. Dejstvo je, da mož je, kakršen je in se ne bo spremenil. Pogovor ne bi bil smiseln. Zaradi lastnih živcev se izogibaj konfliktov. Na socialni se pozanimaj za vse okoliščine okoli ločitve (zlasti premoženjska vprašanja, delitev hiše in s tem stanovanjska pravica itd… ); je ceneje in nekoliko bolj osebno kot pri odvetniku. Nato vseeno stopi še do odvetnika. Logično je, da se v primeru sile obrneš na policijo. Ker so otroci že veliki, ti pri vsem tem lahko stojijo ob strani. Ne oklevaj; čas je, da se postaviš zase in zaživiš človeka vredno življenje.
Vso srečo!
Mogoče bi se pozanimala za kakšno varno hišo, kamor se zatečejo trpinčene ženske. V miru bi si potem lahko poiskala kakšno službo (čeprav vem, da je danes za službe težko) in potem za kakšno skromno stanovanje. Vsaj za začetek. Misliti moraš na to, da otroci odrastejo in gredo po svoje in da boš ti večno priklenjena na nasilneža in čim starejši je človek tem težje gre. Naredi črto, razmisli o možnostih kako bi se tega rešila. Mogoče bi se dalo kje dobiti kako sobico, vsaj za nekaj časa (pri prijateljih morda). V glavnem, POJDI STRAN.
Veš Marelica,zadnje čase sem PREEEEVEEEEČČČČČ na forumu……imam precej odgovorno delo in če sem na forumu,pomeni da se popoldan zavleče v večer (v službi namreč)…..zato sem naredil selekcijo…ne morem povsod sodelovati,ti si na bolniški praviš in je za tebe malo lažje…….
te pa z veseljem preberem in moram te pohvaliti,kar napreduješ…..vrstni red stavka moraš še malo popraviti,ločila,veznike (KI,KO,KER,DA,ČE)…..in ne piši tako dolgih stavkov…..imej se lepo……
Moja zgodba bi bila zelo podobna tvoji, ce bi jo napisala s to razliko, da se je nekako koncala. Iz lastnih izkusenj ti lahko recem, da je tvoj moz neke vrste psihicen bolnik, ki mu v prvi vrsti manja nek pozitiven odnos do samege sebe, ki bi ga potem lahko usmerjal tudi do ljudi, ki zivijo v njegovi blizini. Tako pa svoj negativizem do sebe preusmerja na svojo druzino. Tezko bos resila zakon, ce se moz noce pogovarjati, zato cim prej “poberi sila in kopita” in pojdi. Pot bo sicer trnova ampak se splaca, ali bos celo zivljenje “stregla” in se prilagajala psihicnemu bolniku. Saj je tudi tvoje zivljenje nekaj vredno, a ne?
Veliko srece predvsem pa poguma. Anita
draga lana predobro te razumem:)) naj te potolazim nisi edina u taksnem stanju, takih nas je se in se… ce bi vedele kam it ipd… to je kljucni preoblem, tvoja zgodba je mocno podobna prenekateri, zato ti svetujem, poisci si kakrsno koli zaposlitev,hobi, tecaj, hodi, kolesari, pocni karkoli, da najdes samo sebe,verjetno si se tudi osebnostno spremenila in zato ti gre moz vedno bolj na zivce:) zelo znana zgodba, toda jaz sem se z njo spoprijela, vidim cilj pred seboj, in samo se cas mi bo prinesel odersitev, najdi si ljubezen? kupi si psa…. in bos videla, zivljenje je lepo, ce ga zivis….. pozdrav soncek
Lana!
Takih zgodb je res kar precej. Tudi moja zgodba je podobna tvoji. Zakaj le rabimo 20 let, da sploh začnemo občutiti “poteptanost” naših idealov. Naredi nekaj zase, ne vem sicer, če je to ločitev, vendar moraš občutiti, da sama odločaš o svojem življenju in se prilagajaš le tam, kjer sama želiš.