Stara sem bila 16 let. Bil je 6. september 2002. S prijatelji sem bila zmenjena da gremo na plažo. On je bil znanec, ki ga nisem dobro poznala, niti njegovega imena nisem vedela, nekajkrat sem ga že videla, bil je prijatelj od prijatelja. Poklical me je iz prijateljevega telefona. Rekel mi je da me pride iskat in pelje na plažo, kjer naju čakajo ostali prijatelji.
Ni me peljal na morje.
»Spotoma gremo še do mene, ker sem pozabil kopalke, ok?«
Prikimam.
Zapelje na dvorišče in ugasne avto.
»Prideš? Boš kaj spila…«
Sledim mu v hišo.
Za seboj zapre vrata in obrne ključ v vratih. Začne se mi vedno bolj približevat. Na njegovem obrazu je čuden nasmeh in njegov pogled je hladen. Postane me strah. Skozi telo mi gre čuden občutek, zmrazi me po hrbtu in v prsih me močno tišči.
Prime me za rame. Njegove roke so velike in močne.
Stopim korak nazaj, proti vratom in primem za kljuko.
»Te… počakam… zunaj…« rečem. In slišim kako se mi od strahu trese glas.
»Kaj je mucka? Si se prestrašla?« Mi reče in me še močneje stisne za rame, da že kar boli.
»Prosim…Pusti me…« rečem.
»Nikamor ne greš!! Kurbetina!!« reče nekoliko glasneje in jezno.
Udari me po obrazu. Zelo močno. Od sile udarca padem po tleh.
V šoku sem. Tiho sem. Ne premikam se. Še nikoli me noben ni udaril!!!
Udari me še enkrat. In še enkrat…
Uleže se name z vso njegovo težo. Boli me.
Njegov jezik agresivno prodira v moja usta, njegov objem postaja vedno močnejši. Na silo mi strga obleko s sebe. Upiram sem se. Skušam ga odriniti, a je premočan. Kričim… a me nihče ne more slišati. Nihče mi ne more pomagati. Čisto sama sem. Nemočna!
Zgrabi me panika in sploh ne dojamem kaj se dogaja. Čutim le neznosno bolečino med nogami. Tako zelo boli!! Trga me na pol.
Počutim se ful prazno. Sploh ne čutim nič. Nobenega sovraštva, nobene jeze, nobene žalosti.
Popolnoma prazna sem.
Brez čustev.
ČISTO PRAZNA.
On seksa z mojim telesom. Jaz ne čutim ničesar. Ne mislim ničesar. Sploh NE DOJEMAM KAJ SE DOGAJA!! Kot da bi se telo in jaz ločila na dva dela…
Strmim v steno. Sploh ne slišim kaj mi govori. Pred očmi se mi zamegli. Po licih čutim solze, kako mi polzijo.
Ležim po tleh. Pod mano je krvav madež. (moja izgubljena nedolžnost.)
»Kaj?? A si nisi tega želela??« me je začudeno vpraša. Miren je. Prav NIČESAR NE OBŽALUJE. Naslonjen je na zid in mirno kadi cigareto.
»Pelji me domov ali pa grem na policijo.« mu hladno rečem.
Peljal me je domov in od takrat nisem več slišala za njega.

Pridem domov. Zaprem se v kopalnico in strmim v podobo v ogledalu. To nisem jaz!! 🙁
Slečem se. Grem pod tuš.
Drgnem se povsod. Drgnem se močno. Drgnem se do krvi.
Drgnem se povsod, kjer je bil prej on… kjer so bile njegove roke… kjer je bil njegov sluzast jezik…
Zgrudim se po tleh. Jočem. Ne vem koliko časa tako sedim in strmim v prazno.
Odsotna sem.
Izgubljena.
NA POL MRTVA!!!

Mama trka po vratih. »Hej! Je vse v redu??« V redu?!? Bila sem posiljena! Kako naj bom v redu?!?
»Ja, vse je v redu.« odgovorim.
Nikomur nisem povedala kaj se je zgodilo. Vse sem držala v sebi.
Nikomur nisem več mogla zaupat! NIKOMUR. Bala sem se ljudi.

Sledili so grozni meseci.
Zaprla sem se vase. Prejokala sem mnoge noči in nikakor nisem mogla dojeti kaj se je zgodilo. Bila sem osamljena in prestrašena.
Padla sem v depresijo… in alkohol.
Zjutraj sem se zbudila, spila 3 deci viskija, da bi vsaj malo omilila to neznosna bolečino v mojih prsih.
V šolo nisem več hotela. Izpisala sem se. Z nobenim se nisem več družila. Nobenega nisem hotela videt. Cele dneve sem bila zaprta v sobi, med štirimi stenami, in jokala… kričala!
»Pusti jo! Spet ima svoje muhe! jo bo že minilo!« sta govorila mama in oče.
Kaj bi takrat dala za en objem… za to da bi me vprašala, kako se počutim, kaj se mi je zgodilo… Sploh se nista brigala zame. Zanju so bile vse to samo “najstniške muhe”.

Hodila sem okoli psihologov. A nihče iz mene ničesar ni mogel spravit. Tišina. Nobenemu nisem mogla povedat. Nobenemu nisem mogla zaupat.
Kaj pa oni vedo o meni?? Sej me ne poznajo!
Kaj pa oni vejo kako se počutim?? Sej tega niso doživeli.
Dobila sem tablete. Antidepresive. Nič bolje ni bilo. Oni mislijo, da se s tabletami da vse rešit.

Stenska ura v moji sobi je vstrajno tiktaka in odštevala minute. Zadnje minute mojega življenja. Odločena sem. Naredila bom samomor!!
Vzela sem očetovo puško in si jo zatlačila globoko v grlo.
Jokam.
Prst držim na petelinu in sem tik pred tem, da bom sprožila…
Premislim si.
Še sem tu.
Še sem živa.

Zelo težko je živet s tako žalostno preteklostjo.
Vsak dan znova se borim za to, da bi prebolela.
Da bi pozabila!
Ali vsaj malo omilila to neznosno bolečino globoko v sebi.
Vsak dan znova preklinjam tisti 6.september, ki me je zaznamoval za vedno!!
Vsak dan znova obžalujem, da nisem zbežala takrat, ko bi še lahko… zakaj se mu nisem uprla? Zakaj nisem klicala policije? Zakaj ga nisem tožila? Zakaj???

Vse to je na meni pustilo posledice.
Zelo sem ranljiva… če kdo nad mano dvigne glas, takoj planem v jok. Za vsako malenkost jočem!
Težko mi je sama it do trgovine, ven, na sprehod, po ulici… cel čas živim v strahu, da se mi bo kaj zgodilo. Vedno rabim spremstvo.
Težko s kom navežem stik. Ko sem v družbi vedno gledam v tla in sem tiho. Želim biti čim bolj neopazna. Ne prenesem pozornosti.
Zelo sem sramežljiva, nekomunikativna, tiha, zaprta vase, zelo nesamozavesta.
Počutim se kot predmet, ne človek… počutim se ničvredno, grdo.
Sramujem se sama sebe. Sramujem se svojega telesa. Gnjusim se sama sebi.
Sovražim svoje telo! Ja, moje telo je krivo za vse kar se mi je zgodilo. Moje telo je krivo, ker privlači moške!
Sovražim svoje telo, do te mere, da ga hočem uničit.
POREŽEM SE… po celem telesu. Po spolovilu!
Polna sem brazgotin… Brazgotin, ki bodo ostale ZA VEDNO…. In me bodo vedno spominjale na žalostno preteklost!! 🙁

Od tega je zdaj 8 let. A spomin na moj prvič je še vedno zelo živ in boleč.
Imam ljubečega fanta, ki me razume. Skupaj sva 7 let. Zelo me podpira. In zelo sem mu hvaležna! Brez njega nebi zmogla Brez njega nebi preživela.
Včasih me napade občutek tesnobe, straha, jeze, nemoči.
Ponoči me tlačijo more. Zbujam se sredi noči… vsa prestrašena in jočem… kričim.
Fant je vedno ob meni. Tolaži me, objema in joka z mano.
Ljubim ga. In zelo sem mu hvaležna!

Le redki vejo za to zgodbo. Pa še tisti ki vejo, me ignorirajo.
Jaz pa bi, po vseh teh letih, rada spregovorila!!!
Rada bi dala vso to žalost ven iz sebe!!!
Rada bi nekomu povedala, kako me to BOLIIIIIIIIIIIII. 🙁

Larisa_

Pozdravljena, Larisa !

Najlepša hvala na izpovedi tvoje žalostne zgodbe, ki se ti je pripetila. Verjamem, da je hudo to nositi v svoji duši. Tudi sama sem šla čez podobno zgodbo, kot je tvoja. Vem, kaj vse občutiš, vem kje so tvoji strahovi, vem da premlevaš o tem velikokrat. Ker si prišla do sem, je čas, da tudi na glas spregovoriš.No delček tega si že storila, saj si izčrpno napisala kaj se je zgodilo. Hvala ti, za tvoj pogum !! Tudi nadaljuj s pripovedjo, morda kar tukajle !

Vsi ti občutki, ki jih opisuješ, so pokazatelj tvoje telesne zlorabe. In to zelo hude. Vem,da bi najraje celemu svetu izkričala, kaj se je zgodilo, da bi rada, da te nekdo objame, da bi rada da ti nekdo reče – da ti verjame na povedanem.

Najhujše ti je bilo takrat, kot si napisala, da te niso vprašali, kaj se ti je zgodilo(mislili so,da so najstniške muhe in da bo minilo), te niso objeli ko si to najbolj potrebovala. Včasih starši naredijo napako, ker ne vidijo določenih “vpitij na pomoč” in zaradi te napake imajo otroci še hujše travme. nekako se jim takrat zamerijo starši, ker jim niso priskočili na pomoč. Odnos se spremeni, skrha in ni nikoli več takšen, kot pred zlorabo ali nasiljem nad nami.

Zopet se bliža 6. september. Kako preživiš ta dan, me zanima? ga prejokaš, si histerična, se napiješ ali preležiš celi dan v postelji ? sama vem,da sem bila, ko se je bližal tisti dan, ter seveda tisti dan “D”, sem bila vsa sitna, nervozna, depresivna, napade panike, smilila sem se sama sebi in obtoževala ta dan, da se je sploh zgodil.

Upam,da sem ti dala povod, da se zopet javiš!

Želim si, da se “skašljaš” morda tukaj, saj je vse anonimno in lažje!

Lep pozdrav.
Najlepša hvala za objavo moje zgodbe in lepe besede, ki ste mi jih namenili!!

Se da tudi vašo žalostno zgodbo kje prebrat? Je objavljena na teh forumih?

Napaka mojih staršev je bila, da mi niso znali prisluhnit.
Namesto, da bi me vprašali: “Kaj se je zgodilo? Povej mi. Zaupaj mi. Pomagala ti bom.”
Sta se grdo zadrla name: “Kaj je že spet?! Kaj ti spet ni prav?! Spet te tvoje muhe… Povej že enkrat, kaj je?! No, bo kaj? Boš povedala ali ne?”
Moja napaka je bila, da sem jim vedno, ko so me vprašali, kaj je narobe, odgovorila z
“Nič ni. Ah,sej ni važno! Sej ni pomembno.”
Vedno sem jim želela povedat…. pa nekako nikoli nisem zbrala dovolj poguma, da bi nečela to temo…. Vedno se mi je naredil cmok v grlu!

Včasih čisto pozabim, da smo 6.9. Včasih pogledam na koledar in vidim, da se bliža 6.9…. in me močno stisne v prsih. Kot da se dušim. Tisti trenutek postanem živčna, jezna,… Najraje bi nekaj primla in razbila,….Najraje bi tolkla, kričala, jokala,…
Nekaj trenutkov kasneje se umirim in postanem žalostna, depresivna.

So obdobja, ko sem v redu. Takrat se smejem, uživam v seksu.
So obdobja, ko sem čisto na tleh.Ne morem spat,ne morem jest,spolnost se mi gnjusi. Niti smejat se ne morem.
Ne vem od česa je odvisno moje razpoloženje….Včasih je to kakšen dogodek, kakšen nesramen moški komentar…..Včasih pa kar tako, brez razloga. Kar prime me, da bi jokala. In jokam.

Pred kratkim sem si po pošti naročila knjigo, “Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje”. Ta knjiga je čudovita in me je ZELO POMIRILA in me spodbudila k temu, da spregovorim, da nekaj naredim, ukrepam….

Se še kaj oglasim. Pozdrav do takrat.

Pozdravljena Larisa! Tvoja izpoved me je pretresla. Sam sem imel dekle ki je bila spolno zlorabljena v mladosti in je bilo zelo težko. Skupaj sva šla skozi nekaj terapije, pomagala pa sva si s knjigo Pogum za okrevanje (Davis, Bass), ki ti jo priporočam. Želim ti vse najboljše in vso moč da premagaš zlorabo ki ti ne pusti živeti tako kot si zaslužiš. Si mogoče kdaj razmišljala da bi ukrenila kaj glede storilca, ga prijavila ali karkoli? Če te zanima bilokaj v zvezi s tem kako zloraba vpliva na vezo oz. moje izkušnje s tem ti lahko odgovorim na mail ali pa kar tukaj, samo vprašal. Nevem kaj naj še napišem, res mi je žal da se ti je ti zgodilo, nikomur se ne bi smelo, nikoli ne bom razumel ljudi ki so sposobni posiliti. Srečno in vedi da držimo pesti in nam ni vseeno!

Pozdravljen, Simon. Lepo da si se oglasil. Že to da si zgodbo prebral, mi veliko pomeni…. Pisala bi ti, pa nimam kam, nimaš nobenega kontakta. Oglasi se kaj. LP

Pozdravljena, Larisa !

Veseli me,da si se zopet oglasila. Moja zgodba je opisana tukaj http://med.over.net/forum5/read.php?48,4846890. Vem, da včasih starši delamo napake,saj sem tudi sama mama. Vendar je potrebno prisluhniti tudi otroku, ki je svoje bitje iz mesa in krvi, ki ima čustva, je ranljiv in spremenljive narave. Kdo od nas pa ni?Vsi imamo občasno slabe dneve, “zlorabljeni” pa to občutijo(mo) še bolj. Kot si napisala lahko iz povsem mirnega stanja pademo v jok, smo jezni, žalostni, kričimo, razbijamo .. To so le stiske, ki jih v tistem trenutku izrazimo in pokažemo okolici ljudi, ki so okrog nas. Če seveda so.Včasih smo tudi sami s sabo, ko imamo te stiske! Takrat je najtežje, ker nimamo nikogar ob sebi, ki bi mu lahko povedali, pokazali svoje občutke ali pa preprosto, da bi nas poslušal (brez obtoževanja), ali pa nas samo objel. Ljudje se različno odzovemo v situacijah, in tisto kar potrebujem danes, ni nujno, da bom tudi jutri ali čez dve uri. Ta stanja so nekako ” normalna”, ker smo ranjeni, prizadeti, nimamo volje do življenja. Ampak po nekem določenem času je priporočljivo se ” vzeti v roke” in nekaj narediti zase. Iskreno te občudujem, da si se opogumila in spregovorila, ter še iščeš stike z drugimi.

POHVALNO, LE TAKO NAPREJ !!!!

Napisala si,da ti je dala omenjena knjiga “Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje” dala nov pogled, novo upanje da nekaj narediš zase.Super, da si začela in le nadaljuj še z branjem kakšne knjige.

Tukaj ti prilagam link še morebitnih knjig, ki sem jih tudi sama prebrala http://med.over.net/forum5/read.php?48,4966676 . Vsaka ti da širši in drugačni pogled na svojo zgodbo. Vse so si pa enotne, da žrtev ni kriva, ampak storilec. In vse te bodo spodbujale,da delaš na sebi, da si jačaš samozavest, da se nekako naučiš živeti z svojo zgodbo,da je to del preteklosti.Da si sedaj samo na poti okrevanja in da bo tvoja samozavest samo rasla in rasla.

Si na boljši poti, vendar se nikar ne ustavi. Pojdi naprej do svojega cilja!

Lahko pišeš kar sem? Ne maram puščat maila po forumih, ker potem dobivam še več spam pošte. LP!

Pozdravljeni. Spet sem tu. Spet izlivam to grozno bolečino ven iz sebe. In veliko lažje mi je, ko o tem lahko govorim!!!

Pri 16ih sem nonstop hodila okoli psihologov… Vedno se mi govorili, da za posilstvo nisem bila kriva jaz, da nisem bila jaz nič kriva, da sem bila smao žrtev….. Jaz pa sem vedela, da to ni res!!! Bila sem prepričana, da mi lažejo… da mi lažejo v obraz! Da mi to govorijo samo zato, da bi me potolažili, da mi nebi bilo tako hudo….

Po vseh teh letih obtoževanja in krivde, sem končo spoznala, da nisem bila kriva jaz! Da je bil kriv ON. On je zagrešil kaznivo dejanje. Jaz sem bila samo žrtev…
Ni bil kriv moj izgled, moje telo, moja postava, moja obleka…..nisem bila kriva jaz!!!
Zgodilo bi se lahko komurkoli in kjerkoli.
Ne glede na to, kakšna sem, kako izgledam, kako sem oblečena…. bi me moral spoštovati!!! In upoštevati moje želje.
Prav odleže ti…. prav olajšan si…. ko prideš do tega zaključka….do tega spoznanja…da nisi ti nič kriv.

Še vedno pa me muči to, da ga takrat nisem prijavila na policijo…. Da za svoje dejanje ni bil kaznovan. Da je ta moški še vedno nekje naokrog…. in da še vedno zlorablja mlada, naivna dekleta.
Sprašujem se, koliko jih je še bilo za mano?? Kolko jih je še posilil za mano?? 🙁

Rada bi nekaj naredila…. Ukrepala….
Rada bi pomagala dekletom (in fantom), ki so bili posiljeni.
Rada bi jim povedala, da niso sami… da je tukaj nekdo, ki jih ji pripravljen poslušat…. ki jim je pripravljen pomagat. Nekdo, ki ve, kako se počutijo, ker je že sam to doživel!!!
Veliko bolje se počutim, če lahko pomagam. Če lahko o tem govorim.
O spolni zlorabi se zelo malo govori. Veliko žrtev o tem molči, ker jih je sram, strah,…Vse držijo v sebi, nikomur ne povedo.
Zato ne moremo z zagotovostjo vedet, koliko je žrtev v resnici…. Zagotovo pa jih je veliko več, kot si mislimo.

Še vedno me je grozno strah, ko sama hodim po ulici. Še vedno me je grozno strah, ko sedim v baru in se nasproti mene vsede moški in me gleda.
Še vedno imam strašen odpor do svojega telesa! Ne presenem golote. Ne prenesem pogleda na svoje golo telo v ogledalu…..S težavo se slečem pred svojim fantom….seksava vedno v temi.
Groza me je ginekologa. Mislim, da nikoli ne bom dovolj močna, da bom šla na pregled. Enkrat sem bila in bilo je grozno. Ko mi je rekel, naj se slečem od pasa navzdol, me je zgrabila strašnaaaaaa panika! Začela sem se trest, jokat, kričat…..in sem zbežala iz stavbe.

Počutim se veliko bolje, kot pred leti. Nisem več odvisna od tablet in alkohola.
(Prej sem pila 3x na dan….vsakič ko sem bila trezna in me je v prsih tiščala neznosna bolečina, sem pila….ko sem bila pijana, mi je bilo vseeno in je bolečina popustila….pijana sem bila 12 ur na dan……ostalih 12 ur sem prespala!!!)
Alkohola ne pijem več. Antidepresive sem nehala jemat pred pol leta. Vzamem jih le tu pa tam, ko imam zares slab dan.
Sem bolje…
Ampak nisem še dobro…
In verjetno nikoli ne bom povsem dobro?

Simon, zelo sem vesela, da si mi odgovoril.
Jaz problemov v zvezi nimam. Moj fant je čudovita oseba, ki me zelo spoštuje in je zelo nežen in ljubeč z mano. Cel čas mi stoji ob strani in mi pomaga v najhujših trenutkih.
Super se razumeva in ujameva.
Tudi v postelji se dobro ujameva, čeprav so tej trenutki, zaradi mojega razpoloženja, zelo redki 🙁
A takrat kadar so, mi je lepo in uživam v njih.

Bolj imam probleme sama s sabo. Ker se bojim it sama do trgovine. Ker sem cele dneve zaprta v hiši, ker me je strah kamor koli it…. Ker zelo težko s kom navežem stik!!
In je moj (skoraj) edini stik z ljudmi, preko interneta! 🙁

Imam pa nekaj vprašanj, ki bi ti jih rada postavila. Če želiš mi lahko pišeš na
[email protected]

Pozdravljena!
Veseli me,da si se zopet javila. Ti se kar javljaj, ni nobenega problema. Lepo je,da govoriš o tem oz. pišeš. Daj ven iz sebe vse kar te tare, ker le tako boš lahko omogočila svoji duši nekakšno relaksacijo.In dokler je volja,ti to počni. Z veseljem objavim vse.

Verjamem, da je vse to že za tabo, kot tudi verjamem, da boš še veliko dosegla, KER TO ŽELIŠ. In zase si naredila že kar nekaj. Le tako naprej. Praviš, da bi rada marsikomu pomagala. Pomagaš že s tem, ko pišeš kaj vse se ti je zgodilo, kaj vse si zase naredila.Kako si se obtoževala,da si za zločin kriva ti sama in podobno.Veseli me, da si spoznala, da za to nisi bila kriva ti,ampak on !!

Tvoja pot okrevanja se še nadaljuje in le pojdi po tej poti.Si na dobri poti,da zaživiš lepše. Najboljše pa seveda nikoli ne bo,kajti sama veš in mnogi drugi, ki so bili zlorabljeni, da ranjena duša in telo NIKOLI ne pride v ” tiste vode”, ki je bila pred zlorabo. Nekako moramo s tem živeti, zaradi tega smo seveda bolj rahločutni do drugih ljudi. Jih ne obtožujemo,ker vemo kako je in kakšni so občutki ob tem. Smo sposobni ljudi poslušati in slišati kaj nam govorijo.To je vrlina, ki jo nima ravno vsak. Pa še nekaj zanašaj se na svoj instikt, ki ti govori določene stvari o človeku ali stvari – kajti instinkt te nikoli ne izneveri. Ljudje pa na žalost velikokrat !

Srečno in kar javi se!

Te dni se tako grozno počitm….Strašno sem depresivna.
Komaj čakam, da mine teh 9 delovnih ur…da grem lahko domov, se zaprem v sobo in jočem.

Cel čas se poigravam z mislijo….. “En strel v glavo….in vseh mojih težav bo konec…..”
Kako preprosto se to sliši…..
Le še pogum moram zbrat….

🙁

Pozdravljena!

Verjamem ti, da imaš vsega čez vrh glave. Bolje,da pišeš o svojih občutjih, dilemah, strahu in naveličanosti.Te misli, ki ti hodijo po glavi, definitivno niso tebi v oporo in tudi ne želiš tega narediti. Zjokaj se tudi sedaj, če imaš možnost, kajti ta napetost, ki jo imaš v sebi, te ubija !

Pogum moraš imeti, da boš živela, da boš nekaj naredila zase. Če si preživela takrat, boš tudi sedaj. Ker MORAŠ !!!

Vztrajna si, si dokazala. Torej vztrajaj na svoji poti, ki jo imaš. Nikoli ni tako zelo težko, da se človek nebi mogel ” skašljati ” in zliti svojo žalost na papir.

Piši !

Mislim, da…. so posledice veliko hujše, kot posilstvo samo.
Posilstvo traja 10 minut….in se niti ne zavedamo vsega kar se nam takrat dogaja.
Posledice pa trajajo celo življenje in tako zelo bolijo….

Moja napaka pa je ta, da sem bla vedno tiha in zaprta vase.
Vedno se delam, da je vse ok…se prisiljeno smejem…Nonstop imam “veselo masko” na obrazu…..a moja notranjost je čisto druga.
Nikoli ne pokažem kako mi je.
Zato, ko pridem domov, ko lahko snamem masko, ko sem končno sama s sabo…..takrat se zlomim!!!

Pozdravljena!

Napisala si vse to, kar sem sama počela leta in leta. Ko sem bila še doma, sem se morala sprenevedati, da je vse ok. Načeloma pa je bila moja notranjost kot nekakšen vihar, ki ni znala preživeti dneva brez slabe vesti, brez občutkov krivde, brez joka. Vedno sem bila za vse kriva, četudi nisem bila. To ti preide vse v kri, ampak enkrat je mera polna. Ko naredi klik v glavi, je konec. Je odrešenje zate in za tvoje telo.

Seveda je pot težka, če ob sebi nimaš razumevajoče osebe, če nimaš ob sebi nekoga, ki je dal podobno zgodbo skozi. Vsak ti lahko reče ” vem kako ti je, vem kako se počutiš “. Zlorabljeni vemo,da to ne drži. Sogovornika moraš začutiti, da se mu lahko odpreš, mu zaupaš svoje strahove, svoje dileme, svoj nemir, ki se ob tem poraja.

Konec koncev je v današnjem času veliko ljudi, ki mislijo( sploh starejši ), da smo za nastalo situacijo sami krivi. Družba te izobči, če iztopaš od množice ljudi. Iztopaš pa po tem, da se ne družiš z ljudmi, si bolj zaprte narave( ker si nezaupljiv ), imaš drugačne poglede na življenje ( ker si bil primoran, se boriti za golo preživetje ).

Zakaj je potrebna maska za druge ljudi ? zakaj nisi Ti, TI. Takšna kakršna si, te je izoblikovalo življenje. To si ti, z dobrimi in slabimi lastnostmi, kot mi vsi.

Dokler boš igrala neko vlogo v družbi, boš nezadovoljna, imela pomisleke glede življenja in z vsakim dnem bolj intenzivno razmišljala o svojem koncu. Nikar tako !!

Življenje je lahko lepo kljub trnom, ki si jih preživela. Ne sprenevedaj se in živi življenje tako kot ti paše, kot je tebi všeč.

Bodi naravna, bodi taka kot ti narekuje trenutno razpoloženje. Nikjer ni zapisano, da se je potrebno odeti v masko ali maske zaradi ljudi. Ljudje te zaradi tega le še bolj čudno gledajo, ogovarjajo za hrbtom. Zaradi tega si verjetno še bolj nesrečna. Padla si v začaran krog !

Pojdi ven iz tega kroga, ki te utesnjuje ! Vem, da zmoreš !

Oglasi se še kaj!

Če se nebi pretvarjala in bila takšna kot sem…. bi bila vedno žalostna, objokana, depresivna.
KDO PA BI SE ŽELEL DRUŽIT Z DEPRESIVNO, ŽALOSTNO IN DOLGOČASNO PUNCO????
VSI PRIJATELJI BI SE ME ZAČELI IZOGIBAT.
In ostala bi sama.

Tega pa ne želim.
In zato se pretvarjam!

Zato se pretvarjam, da je vse ok…. in se trudim bit vedno nasmejana. (prisiljeno nasmejana… prisiljeno dobre volje)
Želim, da bi me imeli radi.

Globoko v sebi pa trpim in v meni je pravi vihar čustev, natančno tako kot si ti opisala.
Vso to pretvarjanje mi jemlje veliko enegrije…in zaradi tega mi je kasneje še toliko bolj hudo!!

Jaz nočem bit nobenemu v napoto. Nočem nobenemu delat problemov in sitnosti. Zato vse držim zase. To so MOJI problemi, in se drugih ne tičejo!!

Če mi nekdo reče, naj nekaj naredim, vedno naredim, brez ugovarjanja. Nikoli ne rečem “ne”. Vedno ustrežem.
Velikokrat se s fantom spustim v spolne odnose, čeprav mi ni preveč do tega. In s tem posiljujem samo sebe!!! Ampak, ker si on to želi, mu ugodim! Njegove želje so na prvem mestu!!! Kar jaz čutim ni pomembno.

Hvala spet za spodbudne besede.

Larisa!

Delaš napako, ko se pretvarjaš, da si nekdo drug. Sedaj morda tega še ne vidiš, vendar s časoma boš. In vedela boš, da je to napaka, ker si zatajila sebe.

Še kako pomembne so tvoje želje, morale bi ti biti na prvem mestu. In napaka je tudi to, da privoliš v nekaj zaradi fanta in ne zaradi sebe. Vem,da ti spolnost ni pretirano pomembna. Z leti boš spoznala marsikaj.

Res je, da nikogar ne zanima, kakšne težave te tarejo. Vendar, če imaš prijatelje je prav, da vedo tvoje stiske, razočaranja. Le tako bodo vedeli kako odreagirati v določenih situacijah. Seveda to govorim za prijatelje oz. prijateljice (najboljše oz. tiste katerim zaupaš 100 % če jim sploh), če jih sploh imaš !?!

Zase ti lahko rečem, da si želim, da so prijatelji do mene iskreni ( povsem ), da potarnajo če je to potrebno.Tudi sama se grem ” pošteno igro”, ker je bilo zame dovolj prikrivanja, skrivanja in igranja za družbo in tujce. Ljudje potrebujemo bližino in iskrenost. To je ključnega pomena za komunikacijo nasploh. Na tem sloni tudi komunikacija med partnerjema!

Kar oglasi se še !

Lepo pozdravljena, Maja. Najprej bi rada pohvalila tebe, ker si zares enkratna! Znaš prisluhnit in znaš pomagat ljudem. Vedno znaš napisat kakšen dober nasvet in toplo besedo za vsakega posameznika.
Pohvalila bi tudi ta forum, ker je super. Je ena zelo redkih strani, kamor se lahko ljudje zatečejo, kadar so v stiski in rabijo pomoč.
VSE POHVALE!!

Imam zelo stresno službo. Kjer vsak dan, dan za dnem, od jutra do poznega popoldneva, poslušam tarnanje strank in osnovnošolcev, ki se vsako leto hujše obnašajo in ne poznajo bontona.
Zato hodim v službo z vedno večjim odporom.
Vsak dan poslušam, stranke, ki mi govorijo: “Srečna ti. Ki si lepa in mlada.”
Ja, lepa in mlada…Ko bi le bilo to dovolj, za bit srečen!? Ampak je potrebno kaj drugega, kot izgled, za bit srečen…
In na koncu dodajo: “Kaj ti pa manjka??”
Takrat bi najraje začela kričat na ves glas!!! Povedala bi jim, kako mi je, kaj vse sem mogla dat skozi, kaj vse sem doživela, kaj vse še vedno doživljam, kako težko mi je,….
Kaj mi manjka?? MARSIKAJ mi manjka!! Kot prvo BI RADA ŽIVELA NORMALNO ŽIVLJENJE!!! Bi rada izbrisala preteklost!!! To mi manjka!
Namesto tega, se prisiljeno nasmehnem in rečem: “Ja…Imate prav.”
V službi sem v to prisiljena…..se MORAM cel čas pretvarjat in bit nasmejana!!

Prijatelje lahko preštejem na prste ene roke, a za te vsaj vem, da so pravi prijatelji. In ja, vedo za mojo zgodbo. A se o tem ne pogovarjamo kaj dosti. Vem, da jim je žal, za to kar se mi je zgodilo, vem da jim ni vseeno. Včasih me vpršajo, kako sem, kako se počutim, če je z mano vse ok,… Tako meni, kot njim, je neprijetno o tej temi govorit. Ne vejo kaj bi rekli… “Žal mi je…” je vse kar rečejo.
Zato vedno, ko me vprašajo, “kako si”, rečem “dobro”, čeprav nisem vedno dobro….ampak….jim nočem težit s tem, je že vredu tako.
Jaz pa bi se o tem rada podrobneje pogovarjala z nekom, ki me razume, ki je to dal skozi, ki je to doživel.
In sem ti oz. sem Vam zelo hvaležna, da tukaj nisem naletela na gluha ušesa in ste mi tako lepo pomagali. Hvala še enkrat, iz srca.

larisa_, je to pravi naslov:

[email protected]

Sem poslal mail, pa nevem če si kaj dobila. LP! 🙂

Pozdravljena!

Forum je namenjen in sam namen je ravno ta, pomagati žrtvam nasilja, žrtvam zlorab. Želim ozaveščati ljudi, kajti vem kako je, ko se moraš sam podati na pot, kjer se iščeš, iščeš odgovore in še marsikaj.

Da bi nekako vsaj za trenutek, dva,olajšala to stisko vsem, ki so v tej svoji žalosti, nemiru, strahu, zmedenosti, želijo pisati a nimajo še moči, naj se opogumijo. Tu smo si enaki, z nikomer ne tekmujemo.

Nikogar ne bomo spljuvali, obtoževali. Vsakega sprejmemo odprtih rok, z željo po čimboljši moči in čim manjši stiski, ki tare žrtve zlorab. Želimo opogumljati tako nove žrtve, kot žrtve, ki se odločajo za pomoč iz tega začaranega kroga. Vsak začetek je težak, a najtežje je sprejeti izziv in nekaj narediti zase.

Želim si,da bi več žrtev spregovorilo, kajti le tako bomo lahko vse ” zunanje ljudi “, ki niso imeli te izkušnje, ozaveščali in jih opozarjali na pasti.

Predvsem pa je potrebno vedeti , DA ŽRTEV NI NIKOLI KRIVA !!!

V tvojem primeru pa bi rada rekla, da veliko ljudi na žalost ocenjuje ljudi po videzu in obnašanju do okolice in tudi po tem, kako okolica dojema take žrtve. Za žalost jih z neodobravanjem, ga blatijo za njegovim hrtbom, je izobčenec, je kot kužna oseba. To seveda ni prav !!!

No pri tebi je tako, da slišiš od strank, kako si lepa in mlada. To je relativno lahko, ” kajti vsake oči imajo svojega malarja “.

Kaj pa ljudje vedo kako se ti počutiš v svoji koži?Ko gledam ljudi okoli sebe, vedno vidim nasmejane in vesele obraze. Naučila sem se, da ni nujno, da je človek srečen, če na okolico deluje,kot sproščena in nasmejana oseba. Vsak od nas ima kdaj pa kdaj svojo farso. In vsak od nas ve, ali je zadovoljen s to potezo, ki jo daje na obraz,ko zapusti svoj dom !?!

Nikogar ne moremo obsojati, niti ni to naša naloga. Naša naloga je prepoznati stisko pri sočloveku, ga ogovoriti in mu po svojih najboljših močeh pomagati.Seveda brez prisile in če sam izrazi željo po pomoči!

Včasih je dovolj, da poveš, da si pripravljen poslušati, brez obtoževanj, brez podvprašanj. To je za žrtev največje darilo v tistem trenutku.
Kot da bi mu odpeli ” prtljago” z njegovih rameh in njegove duše. Počuti se odrešilnega, m očnega in olajšanega.

Kako malo je potrebno včasih, da nekoga osrečiš za trenutek ali dva.

Ti, Larisa si pa na dobri poti, da nekaj narediš zase. Veš, da vse to ne pelje nikamor. Izpovej se, daj si duška, daj si možnost boljšega življenja. Daj si možnosti zadihati.

Srečno!

draga Larisa! Če si za krajši pogovor mi piši na mail: [email protected]
doživela sem podobno izkušnjo in rada bi delila s tabo… odločitev je tvoja