Moja žalostna zgodba
Moja žalostna zgodba
Ne glede na otroštvo, kjer je bilo veliko bolečine, nasilja doma, kjer sem le nekak preživel, sm si hotel ustvarit boljše življenje in sem trpel zato delal za to. Psihoterapevtu sem dal goro denarja in res pomagalo mi je bil sem nol človek po letih odrekanja, trpljenja, muke, vse za boljšo prihodnjost, da bom nekoč na svojem, daleč od bolečine, daleč od doma v otroštvu, daleč od bolnega okolja. Daleč od sosedov, kjer se je zgodil umor, kjer je sedaj en kriminalec moj sosed,…. daleč od tega na svojem, daleč od matere, ki me je tud tako tepla, da sem padel v nezavest,… ampak tle se je pojavil nekdo, ki naj bi bil moj biološki oče. Ko sem bil že osvobojen vsega trpljenja težke preteklosti je še on začel z manipulacijami, čeprav nisem hotel met nikol nič z njim je kljub nasilju do mojih staršev se začel spravljat na mene preko telefona, neodgovorjeni klici, najbolj bolani smsi, bolan človek se je name spravil, in nihče mi ni pomagal, da bi zavaroval pred njim,… njegove besede so strup, sovraštvo, še hujše kot v domačem okolju, človek je hudoben, javno je na internet pisal bolestne stvari o men, neresnice, da bi uničil mojo javno podobo pred znanci ter ljudmi, ki jih poznam. Ves moj trud, trpljenje je očitno bilo skoraj zaman zarad enega bolanega člveka, ki se je name spravil, nihče me pa ni zaščitil, jz pa tud nisem vedel, da je tako bolan. No pahnil me je v krizo večkrat, nisem se predal. Kljub temu, da sem izobražen itd,… sm delal vse, da bi preživel- kidal sneg po cele dneve, težke fizične selitve, cele dneve delal preko študenskega servisa torej v tej naši državi. In kljub vsemu sm se komaj preživljal na svojem v Ljubljani. Avta nisem imel, vozil sem se okol s kolesom, tudi po snegu, saj nisem imel denarja za avtobus ter sm varčeval. Ampak bil sem srečen, kr sm bil na svojem v majhni sobici, daleč od lopova soseda ter domače hiše, ki je polna bolečine, jeze, zavisti, groznih odnosov.
Tud ko sm si le nekaj dnarja privarčeval ter mi je šlo dobro, pa sm mel nesrečo ter sm si poškodoval komolec. Preko študentskega servisa ni nobene bolniške ter dopusta, tako da sm bil 3-4 tedne v težkem položaju. Doma je tako hudo, da kljub poškodobanem komolcu nisem hotel bit doma, raje sm bil v ljubljani ter hodil z poškodovanim komolcev v trgovino (gibs), kr sm se pa vsaj počutil dobro. Pol sm še z napol rehabilitirano roko le dobil delo ter nisem povedal, da je bila poškodba ter se je vse zacelilo čez čas ter niso ugotovil, ravno izšlo se mi je, da sem spet bil v Ljubljani.
No pol sm dobil delo nočnega repectorja, mislil sm da bo dobro, da si bom le nekaj zaslužil ter ponoč učil. Na začetku me je dal delat za 14 zapored nočne sadist!!!!!!!!!!! Izsiljevanje, ko nisem hotel več takih terminov, sm dobil kmalu odpoved. Sam sm si vseeno najdel delo drugje.
Ampak pol sm naredil napako, kr sm si hotel nekaj privarčevat. In pol sm zgubil nekaj denarja, tako da je bila edina opcija al grem na cesto al pa nazaj domov v grozno okolje ter odnose ter moral sem it domov. Mati ima novega fanta,.. on je katastrofa, boln človek, poln jeze, sovraštva, sploh se ne moreš človeško pogovarjat z njim. Ampak druge opcije nimam. In sedaj sem že več mesecev doma, imam avto za 350 eurov, dobival prvič socialno pomoč,… rad bi delal ter se rešil iz tega kurčevega okolja, sam ni normalnega dela. Trpim, izogibam se materinemu fantu, zadnjič se je dru da sm gnoj vzunaj, kr nisem hotel delat kot je on hotel, rekel sm ne in on je začel z takimi. Prvič v življenju sm se stepel z človekom z njim torej. No vsj malo pomaga da mi da mir, doma sm lahko kr sm delni lastnik nepremičnine.
Ob materi mam razne napade jeze na trenutke, napade revme v tem domu. Ne počutim se dobro v tej hiši, vedno huje je z mojim zdravjem. Bojim se, da bo vse kar sm delal z psihoterapevom šlo v nič, da bom kmalu umrlu. Upanja skoraj nimam več. Nimam denarja, da bi si rešil življenje, bojim se, dasm zbolel za rakom. Sanjam, da mi bo le nekoč uspelo, da se bom rešičl te kurčeve države nekak, da bom na svojem, čeprav v mini garsonjeri, kjer se bom dobro počutil ter da bom men nekoč ženo ter otroke,… ter prihodnjost. Upam, da dobil kako delo, da se rešim iz te hiše nekak, predno me uniči ter zbolim. Trpim neznansko, denarja pa tud nimam, da bi se rešil ter ga nikjer ne morem dobit.
Rodil sm se v napačno okolje, v napačno državo, imel konflikte z napačnimi ljudmi, če bi se rodil kasneje al prej bi blo bolje, ampak ne, ravno v to obdobje padem,… sprašujem se al bo sonce kdaj posijalo zame ali je pa v prihodnjosti samo trpljenje ter smrt? Smrt pri 28, 29. Rad bi živel človeka dostojno življenje.
Nevem več, kako dolgo bom še lahko tako.
Spoštovani,
ne vem na katerem koncu Slovenije živite. V določenih krajih po Sloveniji so na razpolago brezplačna terapevtska svetovanja. Vsekakor pa imate možnost brezplačne svetovalne pomoči na vašem Centru za socialno delo. Srčno bi vam priporočala, da greste na Center za socialno delo in zaprosite za pogovor in pomoč iz stiske. Sami boste težko vse skupaj uredili, potrebujete nekoga ob sebi.
Želim vam vse dobro.
Pozdravljeni gospod,
upam, da vam je vsaj malo bolje. Da ste si uspeli najti pomoč in niste več sami v vsem tem hudem kar doživljate. Dobila sem kritiko, da vas nisem slišala in da vam nisem ustrezno pomagala. Res je moj odgovor je bil zelo skop. Skop je bil z namenom, da vas res motiviram, da odide po pomoč. Ker si ne predstavljam, da bi šli čez vse to sami. Gospa, ki me je kritizirala, je napisala, da v Sloveniji nič ne deluje. S čimer pa se nikakor ne morem strinjati. Že več let delam v nevladnem sektorju, nekaj časa pa sem delala tudi na Centru za socialno delo. In to je tudi razlog, zakaj propagiram pomoč, ker vem, da deluje. Sem se pa zamislila ob kritiki, da so to moje izkušnje in da žal tako kot povsod imama tudi na področju dela z ljudmi, so ljudje oz. sistemi, ki ne delujejo tako dobro kot bi mogli. Ja in potem se lahko zgodi, da nekdo pride po pomoč in je zavrnjen oz. ne obravnavam na način, da bi se čutil dobrodošlega. In lahko se zgodi, da se ta oseba samo umakne in se vrne v svojo bolečino. Res je, na to nisem pomislila, moja odgovornost.
Gospoda kar vam lahko povem iz srca in svojih izkušenj je to, da se vedno najde pot ven iz situacij, ki so lahko še tako boleče in brezizhodne. Samo res si ne predstavljam, da bi to zmogel človek sam. Zato vas še enkrat spodbujam, da si poiščete pomoč in če prva pomoč ne bo ustrezna, da iščete naprej. Kar pa lahko storite sami, je branje knjig, ki spodbujajo. Sama v zadnjem času ponovno berem Marjana Ogorevca. Trenutno berem knjigo Človek, kam greš?, daje mi moč in motivacijo, da se soočam s težkimi trenutki, iščem smisel v bolečih izkušnjah in kako ven. Ker se v vašem življenju težke situacije kar vrstijo, je težko verjeti, da bo kdaj konec. Človeka obidejo črne misli in bi kar obupal. Vendar je pot ven – ponovno govorim iz svojih izkušenj tako osebnih kot poklicnih. To kar ste osvojili v terapiji ne bo izginilo. Ostaja v vas. Potrebno je vedno znova iskati vire moči, da preživimo v vsem hudem, kar se nam dogaja. Se spraševati: Kaj mi daje moč? Kaj me razbremeni? Ljudje imamo zelo različne vire pomoči, nekateri glasbo, drugi knjige, tretji ročna dela, četrti slikanje, peti naravo… Vse to pomaga, da zmoremo iti čez težka obdobja, tudi tista, ki jim ni videti konca. In iskati, iskati ljudi, ki nas razumejo, ki nam namenijo toplo besedo, ki nam dajo upanje.
Upam, da sem vam dala vsaj malo upanja in občutka, da ste slišani. In žal m je, da vam tega nisem dala več v prvo.
Mateja Debeljak