Vsem ki so omogočili ta forum hvala.
Stara sem 26 let in po 4 letih in po 4 umetnih oploditvah nama je v 5 poskusu uspelo.Kakšno je bilo to veselje!Starši,prijatelji,znanci vsi so se veselili z nama.Potem je prišel pregled nuhalne in vsega je bilo konec.Moja ginekologinja je videla da najin otrok nima pravilno oblikovane glavice,takoj me je naročila v LJ na UZ pregled.Naslednji dan nama je prim.Cerar hladno povedal da ima otrok acranio in da mora priti do splava.Danes mineva mesec dni odkar sem morala v 15 tednu roditi mojega fantka.Zelo sem hvaležna zdravnici v porodni sobi LJ porodnišnice da sem ga smela popestvat in mu dati medvedka ki mu je bil namenjen.
Moj Ožbej bo vedno v mojem srcu čeprav se zdi veliko ljudem da moram pozabiti,ampak vem da ne bom nikoli.Grem pa naprej na naslednje umetne oploditve dokler ne bom imela 3 otrok!!!!!!!!!!!!!!!

Sočustujem z vsemi vami ki ste morale čez podobne izkušnje!!
Lep pozdrav vsem

Draga Lenka, sočustvojem s tabo in držim pesti za tvoje tri zdrave otroke.

Tudi jaz sem imela 2 spontana splava. Enega v 19. tednu nosecnosti. Kar popadke sem dobila in odtekla mi je voda. Rodila sem, tako kot ti, da so otroka pregledali, ce je kaj narobe. Baje da ni bilo nic.
Ko sem bila naslednjic noseca-enako. 18. teden-splav. Takrat sem rekla, da ne bom odnehala, ceprav se je v meni vse sesulo.
Pri tretjem poskusu so mi naredili cerklazo. Nisem verjela, da bo vse v redu, dokler puncke nisem stisnila k sebi. Tako vesela sem bila.
Cetrto nosecnost sem brez cerklaze pripeljala do konca. Spet veselje.
Da ti pa povem – cez nekaj casa sem bila spet noseca. Tudi jaz sem si vedno zelela 3 otroke. Tudi tokrat brez tezav-veselje!!

Vse se je tako lepo izteklo, ceprav sem tudi jaz ob izgubi prestajala enega najtezjih delov mojega zivljenja doslej.
Sedaj imam tri razloge za sreco!! Imamo se lepo in radi.

Tebi – POGUM in veliko SRECE!!!!!
Pozdravcek, Katarina

Draga Lenka!

Žal mi je, da moraš preživljati tako težke trenutke v svojih mladih letih. Ko sem bila tvojih let še sploh nisem razmišljala o otrocih in družini.

Imava pa tudi podobno izkušnjo. Tudi jaz sem izgubila enega otroka v 15. tednu. Žal sem izgubila že dva, prvega v 19. tednu.
Ko sem lani v bolnišnici morala “rojevati” svojega otroka, sem se v sebi borila z vprašanjem ali ga pogledati (kaj šele prijeti!). Izkušnja je prišla nenadoma in nikoli prej se o tem nisem spraševala, kaj bi bilo, če bi bilo…Pa ga nisem pogledala in prijela. Tudi partner ne. Zdaj se sprašujem česa sem se sploh bala. DA bi spominjala izgleda otročička? Nisem vedela kako otrok v 19. tednui zgleda. Dolgo časa so me mučili tudi občutki krivde, da sem svojega otroka kar hladno pustila v bolnišnici. Spomnim se ga samo po občutku.
Drugega otroka sem splavila kar doma in je zdrsnil iz mene v plodovnem ovoju. Spet šok. Krvavitev in v bolnišnico.
Ko sem prebirala tvojo zgodbo sem bila presenečena, da so ti dali 15. tednov starega otroka pestovat. Meni je babica rekla, da je še premajhen, da je bolje, če mi ga ne da k sebi. In to mesec dni kasneje.
Zdaj mi je žal. Zares me zanima kako je izgledal, da bi se ga dotaknila… In se poslovila od njega.
Po tvojem pisanju sodeč sklepam, da ti je bilo to dejanje te ginekologinje všeč. Res pohvalno.
Jaz bi zdaj verjetno tudi tudi tako ravnala in želela otroka pogledati.

Zelo bom vesela, če mi še kaj napišeš. Ker se v jeseni organizira skupina za samopomoč, bi bila to zelo dobrodošla informacija za vnaprej in pobuda za v porodnišnico.

Draga Katarina!

Tvoja zgodba mi je dala malo optimizma in upanja za v bodoče.
Tudi jaz sem izgubila dva otroka, v 19. in 15. tednu. Tudi meni v naslednji nosečnosti mislijo narediti cerklažo. Kako zelo me je strah se ne da opisati. Strah me je, da bi izgubila še enega otroka. Počutim se kot ženska, ki ne more dati nekaj dobrega in lepega na ta svet. Povrh vsega pa za izgubami strašno trpim. Toliko ljubezni se mi je med nosečnostmi nabralo. Kam zdaj z njo?!
Ker imaš podobno izkušnjo, me zanima, kako si zmogla tretjo nosečnost. Koliko časa je preteklo med tvojimi nosečnostmi?
Zakaj so ti enkrat naredili cerklažo, naslednjič pa ne?

Oh, vprašanj je veliko! Veliko mi boš pomagala, če mi odgovoriš.
Tvoja zgodba je kar neverjetna!

Lep dober večer Frida !
Ko so mi povedali da ima moj otrok acranio nisem verjela da se mi to dogaja!Najprej sem bila odločena da ne grem naredit splava da ga bom rodila pa čeprav bi živel samo nekaj dni.Potem sva se s fantom in po pogovoru z genetiki in zdravniki da greva skozi to.Bila pa sem trdno odločena da ga vidim. In ni mi žal, bil je droben fantič okoli 15 cm. poleg njega sem na pleničko položila medvetka ki sem mu ga kupila.Še sama ne vem kako sem to zmogla ampak je bil čisto lep otrok ,sicer droben.To so bili najhujši trenutki v mojem življenju.Tiste dni sem živela čisto svoje življenje ne spominjam se pogovorov s prijatelji, starši ,zdravniki nič, samo oo tem sem razmišljala ZAKAJ!Jutri pa grem v park zvončkov,obiskat mojega zvončka!lep pozdrav

Si pa res pogumna!
Jaz sem bila tako zmedena in v šoku. Prišlo je nenadoma. Če bi imela čas za razmislek, bi morda ravnala drugače.
Pa mi je sedaj res žal. Mislim pa, da bi tu moralo biti osebje bolj pametno kot me. Babica se je s takimi dogodki že večkrat soočila.

Lenka, zanima me še, kako je urejeno v Parku zvončkov za otroke rojene do 25. tedna. Kako so v tvojem primeru ravnali?

Meni zelo manjka mesto kamor bi se lahko hodila pogovarjat z mojima otrokoma, prižgat svečko, ker ravno tako čutim kako sta ta moja otročička vendarle “bila”, obstajala. In vedno bosta zame, za mojega partnerja, starše…

Tebi pa želim lep dan, noč je bila še kar mirna…
Lahko mi napišeš kak mail.

Lep pozdrav Frida!
Včeraj sem po polurnem iskanju Parka zvončkov našla mojega zvončka.Ker nisem iz LJ ne poznam Žal.Kako je urejeno za take otročičke ne vem točno, bom pa poklicala na Žale če se da uredit da bi dali ploščico z imenom.
Glede pokopa so nama dali za podpisat da otroka kremirajo in pokopljejo v Parku zvončkov, po preiskavah in da naju o tem obvestijo.Sama se tega niti ne spominjam, ker sem en teden živela v čisto svojem svetu.Sicer nisva dobila še nobenega izvida in obvestila glede preiskav.Ravno jutri kličeva v LJ naj nama povedo zakaj je do tega prišlo.

Lep pozdrav zaenkrat Frida!

PS. Meni zelo pomaga psihično da imam muco in psa.Ko se ukvarjam z njima mi je takoj lažje.Najbolj hudo pa je ponoči, če ne morem spati.Sicer se tega ne da nikoli pozabiti!!

Drage mamice.

Sama na srečo, na veliko srečo nisem imela težav med nosečnostjo in imam dva zdrava otročka.

Ampak, ko prebiram te vaše poste, vašo krute in tragične izkušnje na poti do otročka, ki jo večina mamic prehodi brez posebnih težav……tako mi je hudo za vaše otročičke in za vas. Občudujem vaš pogum, sama ne vem, če bi ga v takih situacijah zbrala toliko.
Ob takih trenutkih se res zavem, kako neprecenljivo sem bogata, srečna, da imam tako zdrava in živahna otroka.

Tudi jaz bom obiskala park zvončkov in za vaše otročičke prižgala svečko.
Želim vam veliko poguma še naprej.

Andreja

lenka-čestitam!!

Ta zgodba ni tako neverjetna. Od mojega spontanega splava je sicer minilo že 15 let. Tako kot vama, se je podobno zgodilo tudi pri meni, v 21. tednu.

V 20. tednu sem imela morfološki UZ, ki je bil BP. Nato pa točno čez 7 dni: popadki, nekaj (kar precej) zdravniške šlamparije, krvavitev, porod… Žal sem ga v sebi že čutila… Kljub obdobju 15-ih let, še vedno nosim v sebi film tistega dne, do minute natančno. Očitno nam je usojeno to nositi do smrti…

Ob odpustu iz bolnišnice, sem vprašala ali je bilo z otrokom kaj narobe? NIČ! Torej je bilo iz tega sklepati, da je nekaj narobe z mano. Pri tem sem vztrajala, zato so me poslali na najrazličnejše (boleče) preglede. In ker je bil rezultat v vseh primerih BP, se je zdravnica ob moji naslednji nosečnosti takoj odločila za cirklažo. Rodila sem brez problemov, lepega in zdravega otroka. Pri naslednji nosečnosti pa sem že kar sama zahtevala cirklažo in ponovno srečno rodila. Sedaj imam dva čudovita otroka in prav privoščim vam vsem, da jih dočakate tudi vi.

Dekleta in žene: čeprav vam je trenutno hudo, ne šparajte jezikov pri zdravniku. Konec koncev se borite zase in za življenja svojih sončkov.

Vsem VAM, pa želim, da se nobeni, prav nobeni, ne bi bilo nikdar potrebno za to bojevati, in da taki forumi sploh ne bi več obstajali…