Jočem. V prsih me stiska, da komaj diham. Tresem se.

Vsako leto se na dan, ki bi moral biti najsrečnejši v mojem življenju, bojujem s sabo in svojo bolečino… Danes. Šest dolgih let se zdi kot včeraj…
Na dan, ko sem rodila svojo princesko, sem prodala dušo hudiču… Ubila sem ne samo svojo ampak tudi dušo človeka, ki je kljub vzponom in padcem borderlajna še vedno verjel vame. Zaupal je v mojo presojo in razum. Pogrnila sem po celi črti, ga izdala in mu zadala bolečino, ki se je ne da izbrisat, niti je ne zaceli čas.

Najhuje se je, kljub letom terapije, soočiti s sabo, s svojimi dejanji in odločitvami, s svojo odgovornostjo. Še vedno in vsako leto znova…
Kaj je “bilo krivo” za takratno odločitev, da sem na tako krut način vzela rojstvo hčere očetu…?
Nihče in nič… Razen same sebe… Podlegla sem prekletemu besu in borderlajnerskemu maščevanju in s tem uničila ne le enega, svojega, ne, uničila sem tri življenja… Monster. MOMster…

Kaj se dogaja v mali glavici, ki se vsako leto bolj zaveda same sebe – o tem raje ne razmišljam. Boli bolj kot lahko opišejo besede.

Teža lastne vesti bo ves čas, ki je še pred menoj, moj križ, ki ga nosim, na samem koncu pa moja sodba…

Obžalujem svojo odločitev, ki sem jo takrat sprejela za tisto pravo, “pravično” po lastni presoji… Toda tudi iskreni besedi “Oprosti, obžalujem…!“ ne opereta krivde in ne popravita nepopravljive krivice. Kot vampir sem izpila življenje… Odgovornost pa je le in samo moja.

Prekleta bodi in preklet bodi moj borderlajn… 🙁