moja starša
Sedim tule za mizo. Solze tečejo…..Mislim na mami in atija….v enem letu sem izgubila oba. Atija sem pokopala včeraj.
Moja duša trpi, izjokala bom počasi vse solze kar jih imam. Saj zadnje leto je to skoraj edina stvar , ki jo moj obraz pozna.
Bog je poklical svoja angela nazaj domov in svet je resnično lahko srečen, da nam ju je posodil, za ta kratek čas.
A jaz bi ju tako rada nazaj….Ne vem kako bom zmogla naprej brez obeh.Imam družino…moža…stojijo mi ob strani…a jaz ju tako pogrešam. Pogrešam pogovore z mamo, pogrešam njen nasmeh…vedno je našla pravo besedo in nasvet v vseh težkih trenutkih mojega življenja. Vedno je bila pristan kamor sem se zatekla.
Ko so jo polagali v grob, sem mislila, da bo mene odneslo za njo.Nisem mogla dojeti, da je res več ni.
Sedaj po skoraj letu dni odkar je umrla, sem spet stala na istem mestu in se poslovila od atija. Jokala sem za oba skupaj. Vpila v nebo…ZAKAJ??….
Ati je bil vedno močan – kot hrast, vedno vesel , družaben…a ga je bolezen v sedmih mesecih posekala. Ni zmogel več. Utrujen je za vedno zaspal.
Ne morem več pisati….sem mislila, da bom lahko, a je bolečina prehuda.
Vlegla se bom in celo noč spet mislila na oba in ju tako POGREŠALA.Ojoj, kako boli!!!!
Draga m.
iz dna srca sem prepričana, da je to kar počneš zadnja stvar, ki bi si jo želela tvoja starša zate. Pomisli, da bi umrla ti, in bi imela možnost videti, kako se tvoja starša mučita in utapljata v neskončni bolečini zaradi tvoje smrti.
Dala sta ti življenje, zato, da ga živiš. Zaradi njiju išči uteho v svoji družini, išči stvari, katerih se lahko razveseliš.
Čeprav je to v prvih dneh po tako hudi izgubi težko razumeti, ju moraš pustiti stran od sebe. Ne bo šlo čez noč, a ko ti kakšen dan le posije sončni žarek, ga zgrabi z obema rokama – ne pa se namesto tega spet vrniti v bolećino žalovanja.
Počasti njun spomin s hvaležnostjo, z veselimi spomini, ki ti bodo zarisali nasmeh na obraz in nežno pestuj v delčku (ampak le v delčku) srca njuna mila pogleda in topla srca.
Nisi sama, okrog tebe, kamorkoli se ozreš so ljudje, ki se jim dogaja isto kot tebi. Življenje je takšno. Počasi vsi izgubljamo svoje starše. Ko bomo na vrsti mi, ne bi želeli, da naša smrt uniči življenje našim bližnjim.
Iskreno pa sočustvujem s tvojo bolečino. Prosim, pusti, da ti pomagajo.
Sanja
Tudi jaz sem izgubila oba starša v enem letu (pri 20-tih letih).
Svoje družine še nimam, imam samo fanta.
Dobro je, da bolečino izraziš. Vedi pa, da bolečina nikoli povsem ne izgine, čeprav pravijo da z leti manj boli (mislim da to samo tisti tako mislijo, ki se jim kaj takega še nikoli ni zgodilo).
Misli na lepe trenutke ki ste jih preživeli skupaj.
Pazi samo, da bolečina ne bo prevladala v tvojem življenju! Kljub vsemu, je na svetu ogromno lepih, zabavnih, čudovitih stvari za katere je vredno uživati v življenju.
No, za razliko od tebe, se jaz nikoli ne sprašujem ZAKAJ, ker mi je to nesmiselno. Take dogodke jemljem kot izziv.
Ne vem če poznaš zgodbo Honore de Balzaca: (na kratko, mav sm že pozabila) bil je zelo reven, zato je nakaj let pisal po 20 ur na dan, 4 ure pa spal…nato je imel palico na kateri je bil napis: NIČ ME NE ZLOMI
Jaz sem si to vzela za življenjski moto.
Upam, da ti bo uspelo, kljub vsemu, srečno živeti!
Draga m,
Verjemi, vem, kako ti je. Tudi jaz sem prav pred kratkim zelo na hitro izgubila oba. Pa nimam še niti svoje družine; ti imaš vsaj to. Opri se nanje in dovoli, da ti pomagajo. Morda ti bo v pomoč tudi spodnje besedilo. Meni je bilo, ker sem vedela, da je napisano iz bolečine, izkušnje in modrosti (najbrž veš, da je T. Pavček pred leti izgubil sina).
Drži se.
“Prijatelji!
Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnavate po svoji podobi.
Ne verjemite tudi njim, ki vam pravijo: Življenje je trdo, trpko in težko. Ni res. Res je, da je lahko še hujše. Toda za vas je to življenje edino, enkratno in neponovljivo. Vaše je, da iz njega naredite vse, kar je v dobrem mogoče.
Ne verjemite komurkoli in karkoli. Verjemite pa, če morete, tej moji zgodbi:
Nekoč, pred leti, ko me je kot strela z jasnega zadelo húdo, mi je star mož, živi modrec, dejal: In nikar se odslej ne boj življenja! Tako zdaj jaz govorim po njem podobne besede za vas: Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!”
Tone Pavček
Hvala vsem , za besede tolažbe.
Minil je en teden. Življenje počasi teče naprej. Služba, skrbi, otroci……
A vseeno sta oba vsako minuto v mojih mislih.
Vem, da v življenju pride čas , ko se moraš posloviti od staršev. Od dveh oseb, ki sta te vedno brezpogojno ljubile in razumele.
A pripravljen na to nisi nikoli.
Ko je mama bolehala in sem skrbela zanjo, sva ob večerih vedno ležale skupaj in se pogovarjale. O vsem, kar se je vsa ta leta dogajalo. Izpovedale sva vsaka svoja obžalovanja glede nekaterih stvari, ki so se zgodile. In mislim, da je mirno umrla.
Jaz pa si ne morem pomagati, da ne bi sedaj že skoraj po letu dni odkar je več ni, obžalovala nekatera dejanja. Ali premišljevala, kaj bi še lahko naredila zanjo v dneh, ko je bila bolna in me je potrebovala. V srcu vem, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči. In vem, da bo prišel dan, ko se bom umirila. Ampak potem takoj za mamo očetova bolezen in spet skrb zanj 24 ur na dan, je vse skupaj še povečalo.
V bolnišnici sem bila tisti dan ko je umrl pri njem. Preden sem šla, sem ga objela in poljubila in mu povedala , da ga imam rada. In čutila sem, kako je njegov obraz že hladen in da se počasi poslavlja.
Zvečer se uležem k mojima dvema sončkoma in se pogovarjamo in spominjamo obeh. In skupaj gremo na grob prižgati svečke.
Sedaj sta oba skupaj in med angeli pazita name in na mojo družino.
Rada bi samo rekla to, kar imam vedno v mislih:
” Mami in oče , hvala vama za vse. Rada vaju imam.”
Spoštovana,
poplnoma vas razumem. Pri meni je dve leti in pol odkar sem izgubila očeta. Nikoli prej se nisem zavedala, kako si dejansko povezan s svojimi starši. Saj sem se razumela z njimi, ampak tista povezanost… tega pa se v vsakdanjiku preprosto ne zavedaš.
Lahko vam rečem le eno, s časom bolečina postaja znosnejša, to je resnica. Preizkušeno! Za vedno pa bosta ostla del vas. Pogumno naprej in kar izjokajte svojo bolečino.
Veliko moči vam želim…