moja sestrica
… kar verjati ne morem, da je minilo že dolgih 26 let. Andreja je bila stara tri leta in pol, jaz pet. Dve smrkljici.
In potem sem ostala sama. Tragična nesreča, trenutek usode … bila sem tam, ko je zdrsnila v prepad. Pa takrat nisem dojela. In iskreno, takrat tudi nisem ničesar čutila. Pač sem sprejela dejstvo da je umrla. Čisto razumsko.
Kasneje sem si želela sestro ali bratca. Mogoče bolj bratca, ker sem upala, da mi njega usoda ne bo vzela. Ampak na srečo sem dobila polsestrico. Dvanajst let in pol je mlajša od mene, razumeva se super.
Ampak Andrejo pogrešam vedno bolj in bolj in to zdaj ko jih imam sama enaintrideset.
Na nagrobnem spomeniku gledam sliko deklice, v mislih se pogovarjam z žensko. Verjamem, da je moj angel varuh, sicer prometne nesreče pred dvema letoma ne bi preživela.
Hvala, Andreja, da si bila del mojega življenja, hvala, ker se k tebi lahko zatečem ko mi je najbolj hudo.
Žal mi je za tvojo sestrico, ki so jo angeli tako kmalu poklicali k sebi.
Sigurno je že vsa ta leta tvoj angel in te čuva na vsakem koraku.
Toliko let mine pa človek še vedno ne pride k sebi in v svojem srcu nosi spomine, ljubezen in bolečino. Take tragike se enostavno ne da pozabiti in preboleti, tega se tudi sama čedalje bolj zavedam.