Moja sanjska hiša.
Živa groza, zame nikakor sanjska hiša, prej hiša groze. Oprosti izrazoslovju, ampak si vprašala. Tudi meni je sanjska moja hiša, čeprav ni nobena od tistih v oči padajočih z x izzidki, stolpi, čopi, baročnim okrasjem. Če si lahko predstavljaš, da je 150 m2 velika hiša s klasično dvokapno streho brez frčad, čopov in balkonov, garaže, vinske kleti, sobe za biljard, kmečke sobe,… sploh za koga lahko sanjska…
Odgovarjam :
temu ni bilo čisto tako, delno : živela nekaj let pri starših, nekaj v najeti starejši hiši. Hrano pridelala tudi sama na svojem vrtu, malo jedla pri starših, ostalo sama kuhala. Lastnoročno delala veliko, a še zdaleč ne vse, sproti najemala lokalne obrtnike brez posrednikov, sama kupovala material (vse transparentno, brez viškov), vse sama vnaprej preračunala, nabavila tudi strokovno literaturo, konstruktivno sodelovala z obrtniki, če niso hoteli, poiskala druge.
A vedeti je treba, da so se razmere (cene) od takrat (7 do 10 let nazaj) drastično spremenile (posebno cene parcel!!!), zato menim, da so danes to le sanje.