Pozdravljeni,
oglašam se vam, ker sem v grozni stiski.
Poročena sem skoraj devet let, imam sedem let staro hči, sama sem stara oz. naslednji mesec 32 let. (mož 33 let)
Poročila sem se pri 23 letih, rodila pri 25 letih..tako, da se nisem poročila zaradi nosečnosti. Po pravici povedano…ne vem sploh zakaj..zato, ker so se v tistem času vsi poročali. (moža sem imela vedno rada, vendar zaljubljena vanj nisem bila nikoli.)
Na začetko je bilo kar v redu. Ko sem rodila, mi je bil mož sicer v pomoč…vendar vedno godrnanje…pa stokanje..
Nikoli nisem bila dovolj dobra…vedno bi se mogla ukvarjati samo z njim…mu biti na razpolago..tako in drugače, sploh pa v zvezi z seksom. Nikoli ni bil sposoben poskrbeti za nas. Vse sem mogla sama, naprej sem se šolala…gradila prihodnost za nas. On je pa vedno čakal, da mu bo vse prinešeno k riti. (od hrane, do obleke, avta..počitnic..) Vse mu je treba prinesti k riti.
Kamor koli gremo: na poroko, na pogreb, na praznovanje…se ga napije do onemoglosti, da ga ne morem gledat, mlati prazno slamo in mi dela sramoto, ko ga vidim pijanega se mi zagnusi cel svet. (če mu kaj rečem postane nesramen, se grdo obnaša ….). Tako, da nimam nobenega veselja več z njim iti na kakršno koli praznovanje.
Da ga ne bom samo grajala. Hči ima zelo rad in vse bi naredil zanjo.
Zdaj pa bistvo:
Pred prvim majem me je poklical bivši fant (moj prvi) pred 12 leti.
Presenečenje….prišel je k meni v službo na kavo. Tekel je pogovor.
Tako sproščeno, z veseljem ga poslušam, ga gledam..vanj sem se zaljubila.
Ravno tako on. Zaljubljena sva kot najstnika…govoriva o prihodnosti o otrocih (jaz imam hči, on sina), ravno tako se v zakonu ni nikoli dobro počutil. Vidiva se najmanj trikrat na teden (pred službo, ali med službo na malici….). Bila sva že v soboto cel dan skupaj, se pogovarjala, smejala…..balzam za dušo.
Pokliče me vsaj 3x na dan. Pravi, da ne more več živet brez mene. (ravno tako jaz brez njega). Neizmerno se ljubiva in spoštujeva, imava iste cilje in poglede na prihodnost.
Trdno sem prepričana, da končam del svojega življenja in začnem z nova. Hočem polno zaživeti, brez godrnanja in stokanja.
Spet živim in se čutim res ljubljeno. Življenje mi je posalo lepše in polno ljubezni ter razumevanja.
Rada se imava. Rada bi skupaj zaživela..vendar je treba še malo potrpeti in urediti po mirni poti, brez zapletov se raziti z bivšimi partnerji.
Malo se bojim…kaj bodo rekli starši..pa prijatelji….pa še in še.
Vendar sem se odločila. Dovolj mi je vsega. Dovolj mi je praznih obljub. Dovolj mi je očitanja, da nisem dovolj dobra (npr. pri seksu…ker ne čutim nobene potrebe, da sem fina dama, da sem vedno slabe volje), zakaj se vprašam?
Hočem živeti! Si urediti življenje na novo. Biti srečna in nekoga osrečiti. Rada imam svojega otroka najbolj na svetu in sprejela bi njegovega kot, da bi bil moj. (sem prepričana, da tudi on).
Ljubiva se, ne me obsojati…prosim, če mi lahko kdo pomaga iz te kletke se ne morem rešit!

Hvala vsem!

Želina,

v tvojem pismu mi je všeč predvsem to, da veš kaj želiš. Seveda pa vsi kdaj naredimo kakšno napako. Rad bi slišal še moževo stran zgodbe, vendar je brezpredmetno, če ti želiš drugače. Če želiš iskreno, potem je tako najbolj prav. vendar nadvušenje vedno mine in ostane samo realnost in važno je sedaj, kakšni so bili temelji. Če so temelji res pravi sedaj, potem tudi za naprej ne bo težko. Seveda je tudi zelo odvisno, zakaj je ta tvoj bivši prišel k tebi po teolikem času, tudi on se zateka k nečemu kar doma nima. Ti pa si zagrabila, samo da je kaj boljšega od tega kar imaš. Se pravi,d a te je lahko dobil tudi na napačni nogi in zelo pripravljeno na spremembe in mogoče ne vidiš pravega razloga….

Seveda pa so vse to domneve in dodatna vprašanja. ZAto se moraš predvsem vprašati, kaj ti želiš od sebe in svojega življenja.

Ko boš to točno vedela, boš točno to tudi naredila in nihče te ne more ustaviti pri tem.

primož

Primož,
razčistila sva, da se imava rada, pa ne zato, ker sva doma nesrečna in nezadovoljna.
Preprosto zato, ker sva si všeč tako in drugače….iste misli, ideje.
Zaupava si.
Nisem ga sprejela in odprla srce, ker sem tako rekoč nesrečna…ampak zato, ker ga ljubim z vsem svojim srcem.
Veliko sva govorila okoli tega. Ravno tako me ljubi on, pa ne zato, ker je pri meni našel to kar doma nikoli ni našel. Preprosto sem tista, ki jo ljubi z vsem srcem.
Hvala za odgovor.

Joj Želina držim pesti zate in pravilno si se odločila in samo še korak ti manjka, da narediš še zadnjo potezo…Želim ti veliko sreče in predvsem,da bi bila srečna z novo ljubeznijo:))

Tjaška,
najlepša ti hvala za spodbudo.
Res sem ti hvaležna, ker trpin z vsem srcem.
Lp

Draga Zelina,
jaz sem bila pred dvema letoma v podobnem položaju kot si ti sedaj in takrat sem bila pogumna, šla sem naprej, verjela in upala…..Nisem se zavedala, da bo toliko bolečin, toliko trpljenja in žalosti. Ločila sem se in nisem ostala ne z drugim, za katerega sem verjela, da je to tista prava ljubezen. Zazrla sem se vase in spoznala, da sem razočarala sebe, da sem od sebe več pričakovala. Lahko bi reagirala drugače, pa nisem, sila zmedene zaljubljenosti me je vlekla v neznano.
Sedaj sem spet na realnih tleh, izčrpana od preteklosti. Vedeti moraš, da ločitev ni tako enostavna. Čeprav nisem ljubila svojega moža, so bile bolečine zelo velike. Družinska vez je zelo močna, sploh če jo povezujejo otroci. Zavedati se moraš, da ločitev ne bo pretrgala vseh stikov s tvojim bivšim možem, morala se bosta dogovarjati zaradi otrok, skupnega premoženja, nadaljne vzgoje. Poleg tega je skakanje iz ene razočarane zveze takoj v drugo, zelo tvegano. Človek bi si po ločitvi moral vzeti več časa zase, prisluhniti sebi in delati na sebi, ne pa iskati tolažbo in srečo pri drugih. Sreča je v tem, da si srečen sam s seboj in potem so tudi drugi srečni ob tebi. Razmisli in prisluhni predvsem sebi in tudi če se boš odločila za ločitev, to naredi zaradi sebe in ne zaradi nekoga, ki ga ljubiš, saj ljubezen slej ko prej mine in človek je ponovno na realnih tleh, takrat vidiš tudi tisto za kar si bil prej slep.
Vzemi si čas zase, pojdi nekam sama, poišči odgovore v sebi. Če si se pripravljena ločiti zaradi sebe, potem ne odlašaj, zberi vso moč in vztrajaj.
Veliko sreče ti želim!

Želina…jaz sem sedaj nekje na koncu poti, ki jo ti opisuješ..ravno sem oddala vlogo za ločitev.
Moram ti povedati, da sem tudi jaz našla človeka, ki ga ljubim in on ljubi mene, mož pa se je do mene obnašal tako kot tvoj.
Pri meni je vse skupaj trajalo 4 mesece in pripravi se, da ti ne bo lahko, sploh kar se tiče sosedov, sorodnikov in ostalih….saj veš, da je ženska, ki se odloči, da se bo ločila, zato, ker želi biti srečna pri nas še vedno tabu.
Veliko sreče ti želim in jaz osebno sem menja, da si izbrala pravo pot!

Najprej poskusi rešti težave doma. Skušaj se o vsem pogovoriti in naredi res vse kar je v tvoji moči, da rešiš zvezo, da si ne boš kdaj kasneje očitala, da si naredila konec prehitro in da se nisi niti sama dovolj potrudila, ampak si vrgla puško v koruzo zato, ker je nekdo drugi prebudil v tebi občutke, ki jih že nekaj časa ni bilo. Zavedaj se, da lahko ta čustva čez čas minejo, da se to dogaja mogoče zato, ker je to pač nekaj novega, kar ti je všeč in ker je trenutno prepovedano je še toliko bolj mikavno in vroče – bila tukaj in vem kako je.
Če pa si prepričana, da si naredila vse, da te ne upošteva in da za vaju res ni več pomoči, potem pa kar pogumno naprej. Vso srečo in predvsem veliko moči ti želim.