Moja motnja, sem v šoku
Dolgo časa nisem vedel kaj je narobe, v mojem življenju, v odnosu z starši, z mano. Po treh letih veze z dekletom empatom, ki me je ljubila brezpogojno, bolj kot sebe, sem v šoku. Mislil sem, da bo šlo, da bo šlo za vedno, moja čustva so bila močna kot še nikoli. Žarel sem, živel zanjo. A izčrpal sem se tako hitro, dal sem vse kar sem kot človek lahko, a bilo je premalo. Premalo! Totalno sem razočaran da kot človek ne premorem več. Da ne znam imeti nekoga rad, da ne znam imeti prijatelja. Da mogoče celo ne želim prijatelja ker vem kaj mu sledi. To čutim že od nekdaj, razkol med tem da ljudi zavrnem za njihovo dobro, in hrepenenje po bližini. Želim delati dobro, a ne znam, ne zmorem. vse uničim v enem večeru. En mesec nazaj sem jo pustil, saj je mene krivda da ji ne morem vračati brezpogojne ljubezni preveč uničevala, ona pa je bila zaljubljena. Želim ji srečo. Niti slutila ni da je karkoli narobe. Ne znam ji pomagati, samo še bolj ji škodujem z besedo, zato sem se umaknil in zavrnil prijateljstvo. hudo mi je zanjo, za vse kar sem ji storil. Sedaj vidim vse to. Vidim iz opisov na forumu. Sedaj vidim kam je to peljalo. Sedaj vidim in težko je to sprejeti, težko je to zavrniti in sprejeti sodbo da bom brez otrok in žene. Da če to želim da moram prikriti svojo naravo, in jo prikrivati do konca. Ne verjamem da kdorkoli prostovoljno želi v odnos s človekom z motnjo, brez ljubezni. Ne verjamem da je možno. Možno me je imeti rad, ampak biti brez mene blizu. Kaj ti bo potem otrok. Bojim se novih odnosov, bojim se svoje usode, kako bo to slej ali prej spet razpadlo. Kako bi moji otroci postali borderline.
Obsojen sem na to nestanovitnost, na to bolečino in trpljenje, na to suhaparno življenje brez ljubezni. Povsod vidim eno samo sovraštvo na tem forumu do te mejne motnje, meni se to zdi tako zelo tragično. Da Bog dovoli kaj takega, tako revnega človeka, tako pokvarjenega in bednega. Ne morem verjeti da je to v meni, ne morem tega imeti rad, ne zmorem. Zavračam. Zavračam sebe, tega satana v meni, zavračam druge. Ljubezen je selektivna, zažari in ugasne. Hrepenim po novi avanturi, po novih čustvih, kot narkoman. Večno trpljenje, in večna šibkost. Ta uvid je bil premočen, postal sem senca človeka kot sem bil. Razočaran in izčrpan sem do konca.
Najprej zacni pri ljubezni do samega sebe.
V zivljenju se nam veckrat zgodijo dogodki zaradi katerih postavimo nek “ zid” pred sabo.. vsak je zmozen ljubezni do drugih nekatere imamo radi bolj druge manj vse je odvisno od ujemanja dveh oseb. Zacni korak za korakom odkrivati kaj bi lahko ta “zid” ki ti to preprecuje lahko bil, verjemi vase
Dolgo casa sem bila porocena s clovekom ki ima MOM. Imava dva otroka. Se vedno mislim da boljsega oceta si ne bi mogla zeleti za njiju. Ves MOM cutijo veliko, se prevec. In definitivno to niso ljudje brez custev, le kontrolirati jih ne znajo velikokrat. Midva sva cisto OK shajala, ko je imel napad in se je drl sem se jaz distancirala od tega, enostavno sem rekla glej tega ne bomo poslusali, pejt ven. Ali pa sem samo rekla stop, dovolj je. To nisi ti. Pa je vedel, da je sel predalec pa se je sel dreti ven.
Nisva nehala zaradi MOM, nisva nehala, ker se ne bi imela rada, nehala sva ko je zacel piti in je to postalo vsakodnevna razvada in sva imela financne tezave. Sedaj je OK. Ampak da se je sel zdravit je potreboval ravno moj odhod.
Vsekakor pa to ni clovek brez custev, samo drugace jih obcuti. Daj si moznost. Ze to da se zavedas je veliko.
Spoštovani, vaše navedbe ne držijo.
Zato je lahko vaša navedba do ljudi, ki na ta forum ki napišejo svoja mnenja, občutja, tudi žaljiva. Res je, da se veliko ljudi z MOM sramuje svojih misli, občutij, nenadzorovane impulzivnosti in posledično izgube ljudi, odnosov – kot tudi drži, da se ljudje vedno bolj seznanjajo z etiologijo in simptomatiko MOM, da so seznanjeni z načini zdravljenja, načini pomoči. Upam da bodo svoje izkušnje, sploh pa kaj jim je v procesu zdravljenja pomagalo, podelili na forumu. Kajti dejstvo je, da je motnja ozdravljiva, v kolikor se posameznik odloči vključiti v nekajletno zdravljenje/psihoterapijo, kjer pa je najbolj pomembno, da terapevt motnjo zelo dobro pozna. Sama sem mnenja, da se osebnostnih motenj ne da naučiti zgolj iz knjig – potrebno je imeti občutek za to področje, svojo osebno izkušnjo ipd….da se sploh razume globine teme in občutka brezupnosti, pesimizma, razvrednotenja samega sebe, nekontroliranega besa, jeze….in kar vse še sodi zraven. Ljudje z MOM se razlikujejo glede na simptome, sploh pa glede na intenziteto teh simptomov. Trpijo oni, trpi njihova okolica. Vključitev v ustrezno zdravljenje/psihoterapijo, z možno uvedbo medikamentov, je edina ustrezna rešitev.
Lepo vas pozdravljam,
dr. Leonida Zalokar
Spoštovani groga87,
ravno danes je na spletni strani e-SINAPSE, Spletni reviji za znanstvenike, strokovnjake in nevroznanstvene navdušence, izšel sledeči članek:
http://www.sinapsa.org/eSinapsa/stevilke/20159/162/Pogledi+na+mejno+osebnostno+motnjo
Diagnoza MOM sama po sebi ni usodna – ključno je to, kakšen odnos posameznik do nje zavzame. Za motnjo je značilno, da je izredno trdovratna, zato terja dolgoletno ustrezno terapevtsko obravnavo – najbolj pomembno pa je, da oseba v procesu zdravljenja vztraja. Res je, da je osip velik – številne raziskave pa evidentno pokažejo in izkažejo tudi pozitivne uspehe, seveda pri ljudeh, ki so zdravljenje zaključili. Ljudi z diagnozo MOM med seboj ne moremo primerjati, sploh glede na etiologijo in simptomatiko, zelo se razlikujejo tudi glede na stopnjo intenzitete simptomov.
Želim vam, da vam uspe vzbuditi potrebno moč in vztrajnost, ki vam lahko sčasoma življenje obarvajo s pozitivnejšimi toni.
Srečno,
dr. Leonida Zalokar
Spoštovani,
vaše sporočilo me je presenetilo in hkrati razveselilo – je prvo, kjer sem zasledila, da strokovnjak jasno izrazi prepričanje, da je motnja ozdravljiva. Sama sem bila v psihoterapevtskem procesu skoraj 7 let (s krajšimi vmesnimi premori, ker si včasih nisem mogla finančno privoščiti terapije) pri dveh psihoterapevtkah. Obe sta bili odlični, sploh pri zadnji so se zgodili ključni premiki.
Imam občutek, da je večina psihiatrov in nasploh ljudi (kolikor imam izkušnje ali pa po prebiranju raznih forumov) mnenja, da se pri motnji lahko skozi leta in ob ustrezni pomoči simptomi le omilijo – na ta način, da človek lahko nekako funkcionira in da “ni moteč za okolico”. Enkrat sem terapevtki rekla, da tega ne sprejmem, da bi celo življenje tako trpela, le da z leti ne bi bila več v breme drugim, ampak da si tudi jaz želim živeti kot človek – brez konstantne agonije, ki sem jo čutila v sebi. Danes imam občutek, kot da so se mi možgani dejansko drugače zvezali. Praznine ne občutim več, smrtnega strahu, ko sem samo pomislila na možnost zavrnitve ali (namišljenega) zapuščenja tudi ne, občutek imam, kot da bi dobila tršo kožo, hkrati pa bolj čutim druge in mi je nekaj najbolj normalnega, da se lahko vživim v sočloveka. Bolj čutim tudi sebe. Prej sem svet dojemala (ne nalašč, tako je pač bilo, če sem iskrena) nekako popredmeteno, sebe nisem doživljala kot dragocenega, spoštovanja in ljubezni vrednega človeka in tudi drugih ne. Mogoče se to komu nenavadno bere zato rajši ne bom preveč razpredala o tem. Dejstvo je, da se zdaj počutim kot normalen, navaden človek, nič drugačna od drugih ljudi (ne v slabšem in ne v boljšem smislu). Občutke globokega brezupa, praznine, pesimizma, ki jih omenjate poznam, ker sem dolgo časa živela z njimi, vendar jih danes ne čutim več. Sicer se trenutno še ubadam z znižanim razpoloženjem, vendar to ni nič v primerjavi z agonijo, ki sem jo preživljala včasih in sem optimistična, da se bo tudi to izboljšalo. Sem pa brez zdravil že več kot 4 leta (niti mi niso kaj preveč pomagala). Vsega tega niti ne govorim okrog, ker je stigma okrog tega res močna in močno je še zakoreninjeno mnenje (tudi s strani strokovnjakov), da so osebnostne motnje neozdravljive, le “zajezljive” da so. Meni vem, da je terapija rešila življenje, občutek imam, kot da bi se nanovo rodila in terapevtki sem enkrat rekla, da verjamem, da je to moj najpomembnejši dosežek v življenju, ne glede na to kaj bom v življenju še mogoče dosegla.
Spoštovani,
že včeraj sem napisala en post za go. Vesno. Ne vem kako je z njeno aktivnostjo na forumu, zato težim še enkrat. Iščem psihoterapevtsko pomoč za prijateljico. Začela sem na tem forumu. Morda lahko prosim vas mima_? Zavedam se, da MOM potrebuje za to res usposobljenega terapevta. Družina se zanjo ne zmeni, sama pa si pomoči ni znala poiskati. Lepo lepo prosim za kontakt ali priporočilo.