Imam težavo z mojo mami….

Pred 15 leti smo se odločili, da si uredimo stanovanje v hiši mojih staršev, strinjali smo se, da zaradi razdelitev stroškov pri obnovi hiše.

Pokojni brat v enem nadstropju, mi kot družina v drugem. Starsem smo skupaj z bratom uredili stanovanje v pritličju.

Brat je žal umru, jaz pa sem zaradi nezvestobe mojega partnerja in njegovega dvojnega življenja v ločitvenem postopku. Ker se ne moreva dogovorit živimo se skupaj v našem stanovanju.

Mami zelo spoštujem in vse kar dela za nas. In ji poskušam vrniti. Aaampak ne gre več.

Otroka sta že najstnika, in jaz pač delam več zaradi finančne stiske. Moja mami je podredila vse tako doma kot njej pase.

Na primer. Jaz pridem dam po 16h in ona že skuha ta malim dvema vsakemu svojo jed, včasih se mojemu partnerju- in mi potem meče naprej da skoz pomaga.

Pripravim si cujne po kupckih in grem vmes za eno uro od doma in mi gre gor in da prat- dobim slabo vest

Se psa je navadla- ker ga jemlje k sebi in je njen ljubcek in moraš stat zraven njega da poje. Bolj ji razlagam da ne morem tako delat ker delam po 60h/teden, da naj pusti da imamo svoj red… Slabš je

Jaz ji razlagam naj gre z atijem rajši na kavo in nam pusti da opravljamo svoja dela. Da imata tamalega zgoraj poln hladilnik in lahko si sama naredita, dokler ne pridem dam da ne skuham. – no baje sem hujše k mačeha k to mislim. Ker SO lačni k. Dam pridejo

Ona si lasti stanovanje naše in mi ves čas hodi gor. Ne moti me če gre kaj vzet iz hladilna, ali shrambe. Vseen mi je. Ampak k pa mi vrze mojo crknjeno orhideje takrat mi pa zavre in se zadrzim grem dol in jo vprasam zakaj jo to zmoti.

Grem popravljat kej v klet pride k men k takrat mora pa glih uno polico sprazniti.

Grem po službi na pjaco me kliče in se dere da sm cele dneve od doma

Če imam obisk doma, je zelo očitno slabe volje. Prijatlce sploh ne pridejo.

Ker delam v gostinstvu, delam nepoštene stvari.

Sina vozta v srednjo šolo, kadar nima prevoza, čeprav sm prvo leto kupila mu vozovnico in ima postajo 7min pes od hiše. Jaz sm jima rekla jaz ga ne morem vozit v solo, in da sta si sama skuhala. Da mA avtobus. Star je 19 let. Faking gre lahko sam na bus. To sm katastrofa ker ga morta vozit in mi je vseeno.

Zavedam se, da mi je velik pomagala ampak tudi jaz sm njej. Sploh od kar je brat umru, delam z njo v rokavicah.

Sam ne morem vec-ze ta napetost z bivšim, otroka k jamrata ta čez njo…

Včer se ji nisem javla k sm sla za dve uri na pjaco ker sm vedla kaj bo rekla.

Ne hodim več na kavo k njej ker se skregava v momentu.

Rekla je da jo skrbi kaj bo z njima ker jima ne pospravljam- ceprav kadar je bolana pa da ji- popizdi. Ne jesta moje hrane, se čaj ne spije.

Rekla sm ji da dokler pri meni po stanovanju hodi brskat, da se ne rabi da ji pomagam, in da ko ji bom po spravljala bo mogla za dve uri ven iz stanovanja ali se zapret v sobo ker se bova kregali.

Uglavnom jaz ne morem več.. Ne morem jo izklopit ker je moja mami, in vem da mi je pomagala tudi pri otrocih Samo a ima zdaj pravico gledat kam grem.

Ne znam rešit tega.

Spoštovani,

Po eni strani ste hvaležni mami za pomoč, po drugi strani pa se ob njenem poseganju v vaš prostor počutite utesnjeno in krivo. To je tipična dilema: med dolžnostjo in hvaležnostjo na eni strani ter potrebo po svojem redu in miru na drugi.

Ključno je, da postavite močnejše in bolj jasno izražene meje. Meje niso izraz nehvaležnosti, ampak pogoj, da odnos sploh lahko ostane zdrav. Če jih ni, nastaja napetost, vi pa izgubljate energijo.

Predlagam, da v mirnem trenutku mami poveste:
– da cenite, kar dela, in da razumete, da ji je mar,
– da pa potrebujete, da določene stvari prepusti vam – kuhanje, pranje, red v stanovanju, vzgojo otrok.
Otrokoma bo koristilo, da prevzameta več odgovornosti, in to ni mačehovsko, ampak nujno za njuno samostojnost.

Vprašajte tudi njo kaj si želi, kaj je v ozadju njenega vedenja. Poskusite doseči dogovor – da bi tudi ona rekla: “ok, to je zame sprejemljivo, bova od zdaj naprej tako.” Če mama nikakor ne želi spremeniti vedenja, vseeno lahko uveljavite svoje zahteve. Seveda skrajna možnost je, da mama na koncu reče pod mojo streho bo tako in pika. V tem primeru bi bilo koristno razmisliti o preselitvi na svoje. Bivanje pod skupno streho pogosto vodi do zmede kdo ima kje v hiši kakšne pravice in kdo ne.

Pri vsem tem bodite dosledni. Če mama kljub dogovoru poseže v vaše opravke, se ji zahvalite, a mirno povejte, da to ni v skladu z vašimi zahtevami. Zelo verjetno bo sprva burno reagirala, ker bo občutek izgube nadzora zanjo težak. To je pričakovano, zato se ne prestrašite.

Če bo napetost ostajala, razmislite o pogovoru ob podpori strokovnjaka – individualno ali družinsko. Včasih zunanji prostor omogoči, da se odnosi lažje postavijo na novo.

Vaša mama vas ima sigurno rada, a to ne pomeni, da ima pravico upravljati z vašim življenjem. Tudi vi imate pravico do reda, kot ga želite zase in za otroke.

Še ena misel – pri delu s klienti sem opazil vzorec, da je to, da odrasla oseba svojo mamo naslavlja z mami, pogosto povezano s tem, da ostaja na nekako otroški način povezana s svojo mamo oz. se ni v celoti čustveno osamosvojila od nje. Ta komentar seveda ni mišljen kot kritika, saj je to zelo pogosto in običajno. Mišljen kot izhodišče za razmislek ali mogoče neka takšna … recimo otroška pozicija lahko kvari kvaliteto vašega življenja in je nakej kar lahko sami spremenite, okrepite svojo avtonomno poziciji in razrešite s tem povezane težave.

Toliko na tem mestu, lep pozdrav,
Uroš Drčić