moja mama
Spostovani,
pred mesecem dni mi je umrl oce in sicer je storil samomor. Bil je dperesiven, vendar se ni zelel zdraviti, zato ga je depresija pripeljala na rob. Mami je pustil poslovilno pismo, v katerem ji je pisal, da nismo mi nic krivi za njegovo smrt. Oce in mama sta bila porocena vec kot trideset let in sta se super razumela. Skupaj sta planinarila, hodila na izlete, se ukvarjala s sportom, skratka, bila sta skoraj (za danasnje razmere) nenormalno povezana. Zaradi tega je za nas vse njegova smrt, ki je prisla kot strela z jasnega, velik sok, najbolj pa za mamo, saj je nenadoma ostala sama. Vse prijateljice, ki jih je imela je zapustila, saj je bila zadovoljna z ocetom in ni imela niti zelje niti potrebe, da bi se druzila s kom drugim. Najhujse je, ker si ocita, da za oceta ni storila dovolj, ceprav ga je stregla od spredaj in zadaj, ni pa ga mogla pripraviti do tega, da bi sel k zdravniku. Stalno ponavlja isto, zakaj nisem to, zakaj nisem ono…Sedi doma in se prav nic ne potrudi, da bi si te crne misli vsaj za hip pregnala iz glave. To je hudo breme za vsakogar, ce zeli prevzeti krivdo za smrt nase, ceprav dejansko ni nic kriva. Tudi meni je hudo, zelo hudo, saj smo se tudi kot druzina super razumeli, samo nekako sem sprejela, da je bila za oceta to edina resitev, ki jo je v njegovi situaciji zmogel. Jaz sem stara 29 let in sem tik pred tem, da se preselim s fantom na svoje. Sedaj, ko je prislo do tega pa me skrbi pustiti mamo samo, skrbi me, da bi se tudi njej kaj hudega zgodilo, saj ne neha razmisljati o tem, da ni storila dovolj.Vem, da je preteklo premalo casa, da bi predelala bolecino, ampak vsak dan je huje z njo, ne upam si nikamor, ker stalno pazim nanjo, do polnoci vsak dan sedim z njo, velikokrat pa tudi moj fant in se pogovarjamo, veliko se pogovarjamo, zadnja dva dneva pa se vse vrti le se okoli dveh stavkov. Mislim, da bi potrebovala kaksno strokovno pomoc, tudi jaz bi jo, vendar zaradi skrbi za mamo sploh nimam casa zase. Skrbi me, da bi se ona zapadla v depresijo.Morala bi ven, med ljudi, si najti kaksen hobi…Vem, da bo potrebovala cas in vem, da ne more tega preboleti v tako kratkem casu, ampak glede na to, kako se stvari odvijajo…me skrbi. Zelo.
Prosim za kaksno vzpodbudno besedo.
Živjo,
glede na napisano bi ti svetovala, da spraviš mamo k zdravniku-psihiatru in na kakšno podporno skupino za ljudi, ki žalujejo. Če bo samo doma, se izogibala socialnih stikov in sama s seboj premlevala občutke krive, ni vrag da bo res še ona zapadla v depresijo. Da se z mamo veliko ukvarjate je zelo lepo od vas, je pa to naporno tudi za vas, s fantom imata tudi svoje življenje. Ti sama očitno dokaj dobro sprejemaš očetovo smrt, vendar če se boš osredotočala 24h/dan samo na mamo, bo tudi tebi počasi začelo zmanjkovati energije. Mislim da mama res potrebuje strokovno pomoč.
Pozdravljeni!
Za svojo mamo in zase skušajte poiskati pomoč v društvu Hospic, prilagam povezavo:
Drugače pa v okviru društva Samarian deluje tudi brezplačni anonimni telefon za vse ljudi v stiski 080 1113.
Izredno lepo, da vaši materi v teh težkih časih stojite ob strani, vendar vas opozarjam, pazite tudi nase!
LP
Petra, ŠENT
Forum je zaprt za komentiranje.