moja mama

Stara sem 28 let in živim še doma. Ostala sem edini otrok, ki še živi doma, ostali so se ali poročili ali preprosto odšli. Mama je ostala doma, ker nas je bilo otrok veliko. Z očetom sta si kljub eni plači zgradila velik dom, seveda z odrekanjem in šparanjem. Sama se z mamo nikoli nisem dobro razumela, tudi ostale sestre ne, z brati je bilo drugače. Mama je nanje zelo ponosna, na hčerke pač manj. Ko nas je bilo več, sem se prepirom z mamo spretno izogibala, zdaj pa se izogibam tako, da skušam vse čimbolje naredit in biti čim manj opazna. Za mojo mamo ni bilo nikoli nič dovolj dobro, kar sem sama naredila, niti ideje, način razmišljanja… Vedno me je primerjala z drugimi, npr. s sošolkami, prijateljicami, sosedami. Vse so vedno bile boljše od mene, čeprav se je potem zgodilo, da je kakšna zabredla in mi ni bila več za zgled, jo je hitro nadomestila kakšna druga. Je pa po drugi strani bila zelo zaščitniška – že od malega nas je s sestrami opozarjala na nevarnost z moške strani (posilstvo), da ne smemo hoditi z neznanci v avto ipd. To je zelo pogosto ponavljala, tako da smo postale tudi v odraslejši dobi zelo nezaupljive do moških. No, hvala bogu smo to premagale in si dobile dokaj uredu partnerje. Pri 15 letih nas je strašila, da ko bomo v službi, se ne bomo smeli tako obnašati, kot se doma in da ne bomo smeli jezikati ipd. Ko so prvi od doma odšli bratje, je mama črnila njihove partnerke. Nobena ni bila dovolj dobra za njene ljube sinove. Ko so prišli prvi vnuki, je bilo bolje, vendar jih še danes opravlja. Mama pogosto na glas razmišlja in stoka, kako da jo vse boli, da pa sami nič ne vidimo in nikoli nič ne naredimo in da mora vse postoriti sama. Zdaj se s partnerjem pogovarjava o tem, da bi začela živeti skupaj. Vendar me je tega na nek čuden način malce strah, čeprav se tega tudi veselim, ker ob moji mami ne morem več živet. Sem nesamozavestna, na faksu mi je slo nekaj let, zdaj pa ob podpori partnerja končujem faks. Vendar me je prihodnosti strah – vem da se domov ne bom več vrnila, ne čutim pa se tudi sposobne, da bi se ob morebitni zapustitvi parnterja, lahko sama prebijala naprej. Hočem biti uspešna, da se mi mama ne bo smejala in govorila, sem ti rekla… Lotevajo se me tudi občasne depresije, ki jih ni, kadar delam (prek študentskega servisa) in me ni doma. Zanima me, kaj je z mano, kako in koliko vpliva oz. je vplivala mama name. Verjetno imam to krizo zato, ker sem se znašla pred vhodom v novo življenjsko obdobje. Pa še to – partnerji obeh sester mami niso bili všeč, ker niso visoko izobraženi, moj je visoko izobražen, a noče poprijeti za kakšno fizično delo okrog hiše, pa ji to zopet ni všeč. Včasih opažam, da sem ji po načinu izsiljevanja že malce podobna.
Hvala za kakršen koli nasvet! LP

Ljuba hči,

prevzemi že enkrat odgovornost zase, za svoje življenje na svoje rame in se osamosvoji. Tako boš svoje zevajoče rane zožila na minimum in zaživela bolj srečno, polno življenje, partner pa bo dobro zdravilo zate, seveda v primeru, da gre za iskreno obojestransko čustvo.

Velja tudi, da se matere in hčere bolje razumejo, če živijo čim bolj narazen.
Srečno!

Le pogumno, samo zato ker si zadnja, ti ni treba ostati doma. Vsak je sam svoje sreče kovač, ti nisi odgovorna za srečo svoje mame, ampak tega ji najbrž ne moreš dopovedati, pa tudi sama ne ve, ker je že preveč zabredla v isti vzorec. Če bo sama spoznala, kam je privedlo njeno obnašanje, toliko bolje, sicer pa boste verjetno imeli bolj hladne odnose. Vnuki stvari nekoliko izboljšajo, ampak povsem pa ne. Ne razmišljaj o njej, temveč načrtuj svoje življneje. Praviš, da si ji podobna, vzorec, ki te spremlja celo življenje, te zaznamuje, pa če to hočeš ali ne. Postavi si cilje in se potrudi za njihovo uresničitev, ne oziraj se nanjo. Res je tvoja mati, vendar ti nisi ona. Živela boš kot si boš sama ustvarila.
Pa srečno in glavo gor! Ceni se!