Pred nekaj minutami me je poklicala mama (spet šok) in mi sporočila, da so ji po opravljenem pregledu odkrili tri metastaze v hrbtenici.

Podobno kot pri zgodbi iz Zagreba, je moja mama zbolela za rakom na dojki, bila na operaciji, hodila na kemoterapijo in obsevanje, vse to dve leti nazaj. Ravno tako je zdaj že nekaj časa jamrala da jo bolijo kosti in da jo skrbi da se ni rak razširil.

Zanima me kakšne so posledice raka na kosteh, kako hitro napreduje, koliko časa povprečno živijo bolniki z takšnim obolenjem, kakšne so možnosti zdravljenja in kje si lahko še kaj več preberem o tem? Pred dvemi leti sem namreč brala članek v Sobotni prilogi Dela, da že obstaja zdravilo za za levkemijo in kostnega raka. A to drži? A ga pri nas tudi uporabljajo?

Za vsako informacijo bom neizmerno hvaležna!
Lep pozdrav

Draga Minimalistka!

Najprej vam priporočam prebiranje naslednje povezave:

http://med.over.net/phorum/read.php?f=26&i=291&t=291#reply_291

Tako boste razumeli, da bodisi kostni rak, levkemija ali zasevki ne pomenijo enega in istega bolezenskega stanja, ampak različne. Zasevek je napredovanje raka z nekega področja in pomeni enake izvorne rakave celice.

Kadar je prvotni rak dojke zaseval v druge dele telesa (kosti, pljuča, jetra, možgane), je to napredovala bolezen (stadij IV). Bolnici podaljšujemo preživetje in lajšamo znake bolezni. Zdravnik lahko določi zdravljenje s kemoterapijo ali hormonsko terapijo ali obojim, predpiše se lahko tudi obsevanje. O zdravljenju s tamoksifenom si več preberite tukaj:
http://med.over.net/onko/glasilo_okno/letnik15_st2_2001/strokovnjaki_govorijo2.htm

Čeprav je napoved bolezni po statističnih podatkih slaba, četrti stadij bolezni ne pomeni obsodbe na smrt. Prav tako ne pomeni obsodbe na ležanje in vaša mama mora ostati aktivna. Odziv na zdravljenje je tudi različen pri vsaki posameznici, zato tudi ne moremo napovedati, ali bo bolezen hitro napredovala pri vaši materi.

Ob novici ste doživeli “šok”. Tudi vaša mama doživlja negativna čustva strahu, žalosti, jeze, depresije, zmedenosti, nejevere, razočaranja, občutek izgube nadzora nad življenjem. Razmišlja o smrti, o tem, kaj bi pogrešala vživljenju in kaj bo z njeno družino. Morda jo preveva občutek, da nima več izbire, da so ji odvzete vse možnosti in da je vse v rokah zdravnikov. Vsi ti odzivi so nekaj normalnega, pa vendar je temeljna odločitev še vedno pri mami: kako se bo odzivala, predvsem pa soočala z boleznijo. To ni nepomembno, saj pogosto vpliva tudi na napoved bolezni. Zato ji skušajte čimbolj pomagati.

Pred vami so odločitve o zdravljenju, ki ga bodo predlagali zdravniki. Mama mora ponovno pridobiti občutek nadzora nad lastnim življenjem. V pomoč ji bo, če bo lahko izrazila svoje misli, občutke in čustva nekomu, ki mu lahko zaupa in se ob njem dobro počuti. Morda to ne boste vi, ker jo bo strah zaupati svoje strahove hčerki, ki je ne želi prizadeti. Lahko ji predlagate, da piše dnevnik, ki mu lahko zaupa, kako se počuti in kaj želi ukreniti. Dnevnik je mami lahko v pomoč pri pregledu, kaj se dogaja v njeni notranjosti, katere probleme mora rešiti. Materi dajte občutek, da vam lahko zaupa, ne obsojajte njenih odločitev ali čustvenega odzivanja. Spoštujte njeno potrebo po zasebnosti, prilagodite se. Včasih je objem močnejši od besed.

Mama naj skuša najti aktivnost, ki ji bo vlila moč za prihodnost. Nekateri ljudje se zatečejo k molitvi ali meditaciji. Dovolite ji vero, četudi sicer niste verni, pokažite za to razumevanje. Njeno življenje naj ne bo spremenjeno. Aktivnosti, ki jih zmore, bodo ustvarile občutek normalnosti v življenju, naj se ne izogiba sprehodov, obiskov prijateljev ipd.

Zagotovite materi, da ne bo trpela bolečin. Danes jih lahko učinkovito lajšamo, zato se velja s tem dodatno pogovoriti z zdravnikom. Uporabljajte tehnike sprostitve, predstavljanja, masažo ipd. Morda mama težko prosi za pomoč, zato ji jo večkrat ponudite, čeprav jo odklanja (ali pa sami postorite drobna opravila).

V pomoč vam je lahko skupina žensk z rakom dojke (organizirana samopomoč) in podobnimi izkušnjami:
http://med.over.net/onko/pot_k_okrevanju.htm

Pogovor z drugimi ženskami daje občutek, da nismo sami v bolezni in izkušnji z njo.

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro!

Irena

Pozdravljena!

Tudi pri nas se dogaja podobna zgodba kot tebi. Tudi moja mami je imela raka na dojki in to pred osmimi leti. Bil je res začetek naredili so operacijo, ji odstranili celotno dojko (ker je tako sama želela) in žleze pod pazduho. Žleze so bile čiste, zato ji niso namenili nikakršnega dodatnega zdravljenja, torej nobene kemoterapije niti obsevanja.
Rekli so ji, da je ozdravljena. In tako je bilo do lanskega leta, ko jo je prav tako začel boleti križ. Od lečečega zdravnika je domov hodila s protibolečinskimi injekcijami. Zato je šla k specialistu in tako dolgo težila da so jo le slikali. In rezultat enak kot pri tvoji mami. Imela je obsevanje, dobila hormonsko terapijo in sedaj kar nekako shaja. Kaj dobiva sedaj tvoja mami?
Moja mami dobi enkrat na mesec tudi aredijo – sicer ne vem kaj točno je to, ampak da nekako uničuje rakaste celice.

Ne smete obupati, tudi moja mami ni in vsi jo tudi bodrimo

odpiši še kaj

Lep pozdrav

Mojca pozdravljena!

Hvala ti za vzpodbudo. Lepo je da cela družina drži skupaj, sploh v takih trenutkih. Upam da nam bo uspelo, tako kot uspeva vam.
Sama se že dosti boljše počutim (sprijaznila sem se z dejstvi) in lažje stojim mami ob strani, vendar je ona še precej v strahu.

Zaenkrat so mami napovedali obsevanje in spremenjeno hormonsko zdravljenje, vendar mora pred tem še na nekaj pregledov.
Bomo videli kako bo.

Držite skupaj še naprej!

Pa lep pozdrav

Draga Irena,

resnično hvala za vse napotke, nasvete in pojasnila. Vesela sem, da obstaja taka internet stran, kjer se lahko ljudje pogovarjajo o podobnih težavah in vesela sem da obstaja Irena, ki pridno odgovarja vsem nam napol obupanim.

Novica o bolezni je bila, kot sem že omenila, pravi šok oz. obsodba na boleče umiranje. Mama je še zelo mlada, no vsaj meni se zdi, čez mesec dni bo dopolnila 52 in ji resnično ne privoščim take bolezni že pri teh letih.
Jaz sem se že precej umirila in mami ponudila vso možno pomoč in oporo.

Še vedno upam na najboljše.
Res pa mi je v takih trenutkih žal, da se nisem rodila s talenti na področju medicine in biokemije…

Lep pozdrav in še enkrat hvala!