Pozdravljeni,

Že dlje časa opažam pri moji mami čudno obnašanje po pogovoru s sestro in ostalimi, ki jo poznajo, smo hitro prišli do zaključka, da se spopada z depresijo – to je jasno kot beli dan in ni nobenega dvoma. Ima več mesecev taka obdobja, da je utrujena, brez volje, brez interesa do česarkoli, najraje se zabubi v svoj del hiše (ki si jo deli z njenima staršema, a so stanovanja in vhodi ločeni), ne oglaša se nikomur, še posebej pa ne nama s sestro (generalno smo v dobrih odnosih, sploh midve), babici in dedku. Pišemo ji tudi na socialna omrežja a brez uspeha. Večkrat celo prebere pošto a ne odgovori. To nas vse skupaj zelo žalosti in prizadene. Ne zamerimo ji, le skrbi nas za njo. Babica in dedek sta malo bolj staromodne “sorte” in ne razumeta prav kako postopati v tej situaciji in celo pravita da “ne dvigne telefona” ko jima odzivnik pove, da je številka nedosegljiva. Ne razumeta v popolnosti, a kot onadva pravita: “Ima spet to čudno obdobje”. Žalosti me, da ji ta depresija onemogoča empatično doživljanje sveta, saj bi večkrat lahko (in pravzaprav morala) pomagati svojima staršema, ali ju vsaj poklicati kako sta. Zato imava s sestro še večje breme – odgovarjati na vprašanja starih staršev in še pomagati njima (sicer z veseljem) čeprav obe živiva od te hiše vsaka vsaj pol ure vožnje stran in imava obe redno službo in ostale obveznosti. Težko je… Sicer sčasoma mine to obdobje, a zna trajati mesece! Mesece, da se sploh ne oglasi otrokom in staršem. Ne znamo ji pomagati, saj nas ne spusti bliže – ko pa je v redu, pa je zelo dobro in bi prihajala k tebi vsak dan večkrat in telefonirala, potem pa en dan kar tako, brez opozorila kar izgine. To je njen vzorec. Marsikaj je šla skozi življenje – vsi smo. Tudi meni je težko govoriti o tem, bilo je marsikaj in v zgodovini je že bila “bolna na psihi” a v drugi obliki (živčni zlomi in podobne sorte) bile so ločitve, prevare (predvsem z njene strani), bitke in kričanja. A zdaj smo v redu, zato me čudi (ali pa tudi ne) od kod vse izvira. Mogoče ima kakšne občutke krivde, ali je osamljena (čeprav pravi, da je rada sama) … vse to je možno, a mi se lahko le sprašujemo … Celo v njeno službo sem morala klicati, da sem izvedela kdaj dela – veste, kako mi je bilo butasto. Kaj naj storimo? Kako pomagati bližnji osebi ki ima depresijo tako, da bo učinkovito? Seveda nas v hišo ne spusti, tako da se nenajavljeno pojavljanje ne obrestuje, ker stojiš pred zaprtimi vrati, čeprav je doma … Naj gremo v službo? Nočemo ji povzročati dodatnega stresa … Prosim, čimveč nasvetov – bomo glede na njene lastnosti poskušali izbrati prave. Naj omenim, da jo večkrat vprašamo (ko je v “dobri” fazi) kaj ji je in ali ji pomagamo. Seveda noče odgovoriti v popolnosti – nekaj menca pa se izmika in želi tematiko utišati. Malo pritisnemo, a ne preveč – nočemo je siliti, ker se bojimo da se bo spet zabubila.

Prosim, pomagajte, rada/i bi našo mamo nazaj.

Pozdravljeni,

nisem strokovnjak, ampak mislim, da lahko najprej stopite do maminega zdravnika in mu poveste o njenih težavah. Če se je s tem že soočala in jih uspešno reševala z zdravili, je treba torej morda le napisati recept in seveda jemati predpisano. Njeno obnašanje se najbrž ne bo spremenilo z danes na jutri, ampak po prebranem pa izgleda stanje, ki ga je treba strokovno obravnavati.

Nedvomno pa kakšna psihoterapija ne bi škodila, ampak tistega se je dosti težje lotiti, pa redno je treba obiskovati, pa če greš samoplačniško, na koncu kar nekaj nanese.

Pa sigurno ni vzrok za skrbi, ker morata skrbeti za babico in dedka?

Izhajaš iz tega, kar najbolje poznaš? Skrbi me za vse moje sorodnike, še posebej, če trpijo, neglede na razlog.

Naj omenim, da je mama trenutno bolje in se z njo rada družim. Še vedno hodim B&D veliko pomagat – tudi zato, ker ju želim videti. In podobni komentarji, kot je tvoj, samo kažejo na to, kakšen odnos ima posameznik sam, da pride do takih obsojajočih zaključkov!