“Na” pozdravljena. Že to, da vse to premišljuješ v sebi, pomeni da želiš živeti dostojno življenje in takega želiš tudi svojim otrokom. Res je, mi “ranjeni” moramo biti pozorni pri vzgoji svojih otrok, da ne ponovimo slabih vzorcev iz primarnih družin. Branje literature o teh temah, opazovanje dobrih očetov in mater pri vzgoji, pogovarjanje s svojimi partnerji o svojem otroštvu, občutkih, traumah….Pater Gostečnik pravi, da s spremljanjem pri odraščanju in vzgoji svojih otrok lahko zacelimo naše rane. Najbolj pomembna pa je ljubezen, najprej med možem in ženo in nato v družini. Ljubezen vse premaga. Srečno.

Bravo!
🙂

Čustveno izsiljevanje – to je odlična knjiga na temo tega kar se ti dogaja. Bodi pozorna tudi koliko obremenjuješ svojega moža s problemi, ki spadajo v odnos ti-mama in pozor tudi na to kako in koliko prenašaš svoje travme na otroke. To se ponavadi dogaja nehote, nezavedno, ampak se in počasi zastruplja odnose.

Še enkrat se oglašam, da se zahvalim vsem. Prebrala bom priporočeno, nekaj tovrstne literature mi je že prišlo v roke.

@MyD: res, moj nasmeh je iz dneva v dan bolj sproščen… hvala:)
@Odlična: zavedam se, da ni prav, da bi bil mož moj psihoterapevt. To naju je enkrat pripeljalo do tega, da je kar dobro počilo med nama, ampak takrat sva se ukvarjala s posledicami, ne vzroki. V začetku najine zveze, ki se je začela kar nekaj let, preden sva imela otroke, sem bila jaz enako nesposobna samorefleksije, kot je je moja mama še vedno… Vedno je bil zame kriv nekdo drug, jaz pa sem mislila, da lahko napadam in grizem vse okrog sebe – ker so me vsi že dovolj prizadeli, da se imam pravico odzvat z agresijo. Potem sem to vsaj v odnosu do njega in njegove družine nekako presegla in lahko rečem, da sva o konfliktih sposobna lepo debatirat. Ko je bil prvi otrok toliko velik, da je začel kazati lastno osebnost (radi rečemo trma), sem bila spet nemočna in prva reakcija je bila posnemanje moje mame – vem, sram me je, a če me je otrok razjezil, sem kričala nanj. Ni trajalo dolgo, ko mi je mož pokazal ogledalo, v sebi sem videla svojo mamo, kako kriči name in me zmerja. “NE!” sem si rekla, se ustavila in nikoli več zavpila na otroka, niti mu rekla karkoli grdega (od mame sem sama poslušala, da sem grda, glupa, smrklja, trapa itd, še huje je bilo, ker me je tudi tepla s kuhalnico včasih za čiste malenkosti, samo da sem kaj narobe rekla, da se nisem obnašala po njenih merilih). Veliko na temo vzgoje so mi dale knjige J. Juula, namreč to o spoštovanju, postavljanju meja… Končno sem ozavestila, kaj je bilo narobe, veliko delam na načinu komuniciranja z možem in otroki. Zdaj pa sem začela celo razmišljati, da bi šla kam na psihoterapijo, da bi bil terapevt tisti, ki bi lovil to, kar je v meni slabega, ker je za to izučen in bi znal obrniti to tako, da bi se še kaj naučila iz tega. Ampak mislim, da mi tudi brez tega zaenkrat v družini kar uspeva.
@na: Nekaj sem že povedala v odgovoru Odlični, namreč s tem, da zavestno delaš na sebi, da zavestno spreminjaš vzorce, ki jih poznaš, lahko mnogo spremeniš. Meni je veliko pomagalo tudi to, da je imel mož urejeno družino, brezskrbno otroštvo in skrbne starše, ki so mu poleg ljubezni dali tudi dobre pogoje za start v novo življenje z novo družino (kar pomeni, imava rešen problem z nepremičnino), da je ta družina zdaj tudi moja in me sprejema, da se dobro razumemo in med seboj pomagamo (ne samo v eni smeri, jasno). Kot sem že rekla, dolgo časa sva bila samo fant in punca, potem sva dve leti živela skupaj in nato sva se poročila ter začela kar nekako spontano razmišljat o družini. Odločitev je zorela dolgo, bilo pa je tudi veliko zame težkih trenutkov, posebej po rojstvu drugega otroka, ki je imel kot novorojenček zahtevno operacijo, brez katere ne bi mogel živet (zdaj je hvalabogu vse dobro z njim!), a jaz dolgo nisem mogla preživeti tega strahu, čeprav je bil že zdavnaj za mano… Odnos z mamo je do mojih otrok prihajal na dan po srečanju z njo ali pa samo po telefonskem pogovoru. Recimo, mož je bil v službi, jaz pri zdravniku, moževih staršev ni bilo doma, klicala sem mamo, ali gre lahko po otroka v vrtec, ona pa mi reče, da mora it sprehodit psa (!?). In je ta moja nemoč, ta jeza, ki bi morala izbruhnit takrat do nje, je izbruhnila zvečer do mojih dragih. Zdaj se skušam z negativnimi občutki soočit v tistem trenutku, ko se pojavijo. Če se le da, grem tečt, saj se mi zdi, da se vse, kar je slabega, takrat kar samo od sebe izteka iz mene. Potem se vrnem domov v sproščeno vzdušje, h kateremu tudi sama prispevam. Dobro vem, da materialne stvari ne morejo kupiti ljubezni in skušam ravnati tako, da moja otroka nista razvajena v smislu materialnih stvari, imata pa vseeno vsak svojo sobo. In v njej pravljico za lahko noč, objem namesto kričanja.