moja ljuba mami je odšla med angele
Draga mamica!
Počivaj v miru, naj ti bo toplo v srčku, ob misli name in vse nas. Vedno te bom nosila v srčku. Ti si moj angel varuh, čuvaj me še naprej, kot si me vedno znala. Stoj mi ob strani v dobrem in slabem, tako kot si mi do zdaj. Bodi z mano v mislih, tako kot si bila do zdaj. Pridružila si se atiju in zdaj sta spet skupaj. Tako tako rada bi vaju objela, stisnila, držala, pa vendar vaju ne morem, ozrem se v nebo in te vidim mamica, kako si ponosna name. Jaz sem pa ponosna, da sem lahko (bila) tvoja hči.
V sredo, 14.3., se je zgodilo. Popoldan je zaspala za zmeraj. Nekaj dni je imela hude bolečine, težko dihala, tako zelo se mi je smilila. Bili smo ob njej. Pa vendar nismo mogli pomagati. Bila je nepokretna, mentalno pa vseskozi z nami. Poskušala sem storiti vse, da bi ji olajšala bolečine. Sama pa je vedela, pa še ta teden nam govorila sej bo, govorila o poletju in prihodnosti, v sebi pa je verjetno nosila veliko breme, s tem, da je vedela, kako je nam hudo in kako nam še bo, po moje se je v sebi težko poslovila. Očeta sem izgubila, ko sem bila stara 8 let, zato je bila mami vse, s sestro nama je izredno hudo. Zadnji dan sem se bala tega, ker je bila tako boga. Ni mogla več govoriti, res ni za povedati. Imeli smo pomoč na domu, oskrbovalko trikrat dnevno, s sestro nama je bilo izredno hudo, ko sva jo gledali tako. Vendar vem, da ji je bilo lažje, ker je bila doma z nami, da smo bili ob njej zadnje dni.
Tako zelo zelo mi je hudo, da nas je zapustila, mene pri 27. letih, ne bo videla mojih otrok, moje prihodnosti, ne morem ne morem verjeti, to ne more biti res!!!! Prekmalu je odšla. Ne morem se sprijazniti, ne predstavljam si svoje prihodnosti, saj je bila ona (še posebno v zadnjih letih) center mojega razmišljanja in pozornosti, ves dan sem razmišljala, jo klicala, če sem bila v službi, pa veliko bila z njo.Tako, da je zdaj totalna praznina. Imam partnerja, pa vendar sem že od leta 2005 veliko pomagala njej, še več kot prej, tako, da me je groza naslednjih dni, tednov, mesecev. ne vem kako bom funkcionirala v službi, še manj pa kadar bom sama, ko me bodo še bolj obhajali spomini in misli.
Danes smo jo pokopali, pa vendar še ne morem verjeti in dojeti. Na tak lep sončen (že skoraj) pomladni dan, tak kot jih ona imela najraje. Edino kar me malo tolaži je misel, da moji ljubi mamici ni treba več trpeti, da je moj angel varuh, ki me bo čuval ter gledal od zgoraj. Bila je pogumna ženska, močna, borila se je kolikor dolgo se ja lahko, za nas, zame, ker je vedela, kako me bo prizadelo, ker je vedela koliko nam pomeni, pa vendar telo več ni zdržalo.
Ne morem opisati kakšna žalost in praznina je v meni, še vedno vsako jutro mislim, da se bom zbudila, mislila, da so vse to bile le grozne sanje in si rekla, le sanjala sem.
hvala ker ste prebrali, se še oglasim kaj, ko pridem malo k sebi.
Draga zarja1,
kako zelo te razumem.
Najprej ti izrekam moje iskreno in globoko sožalje ob izgubi tvoje mamice.
Naj ti povem da ko sem brala tvoje pismo je bilo skoraj tako kot bi ga napisala sama. Tudi jaz sem izgubila očeta ko mi je bilo 10 let, mamico pa ko sem bila stara 27 let, tako da imava skoraj identični usodi.
Razumem tvoj občutek praznine, ne bom ti lagala in ti govorila da boš prebolela. Izgubo dobrih staršev nisem in ne bom prebolela nikoli samo živeti s tem sem se naučila. Vedno sta z menoj in me spremljata na vsakem koraku saj ju nosim v srcu in tako bo dokler bom živa.
Razume te lahko le oseba ki je to doživela.
Meni je bil v veliko tolažbo moj partner, ki mi stoji vedno ob strani.
Tudi jaz svojega sina nisem mogla pokazati staršem in to je bilo zame nekaj najhujšega. Vendar pa pomaga ko mu(sinu) velikokrat govorim o atu in mami, da sta pri angelčkih, kakšna sta bila in kako bi ga imela rada če bi bila še živa. To pomaga.
V teh težkih trenutkih ti svetujem predvsem se ne zapiraj vase, pogovarjaj se z najdražjimi, hodi v naravo in če boš potrebovala pogovor osebe ki trpi podobno kot ti sem tukaj. Napiši kako si in ti bom z veseljem pomagala.
Bodi pogumna, močna kot je bila tvoja mami in nosi jo v srčku in lepem spominu……………………………………………………………………………………
Te dni je za rakom umrl tudi moj tast. Bila sva si zelo blizu. Spremljala sem ga ves čas njegove bolezni. Veliko sem mislila nanj, z možem sva mu želela polepšati ostanek, ki se je takohitro odvijal, da vsega nisva uspela.
Ko stopim v njegovo hišo čutim veliko spokojnost. Če je prišel v nebesa bo sigurno kdaj pogledal name, ki sam ostala tu pri njegovem sinu, vnukih…vseh tistih, ki jih je imela rad.
Vsaka takale izgubljena bitka pusti brazde, ki se celijo zelo počasi….treba pa je iti naprej…..z toplino v duši…..
Najprej moje iskreno sožalje.
Če ti bo kaj lažje, tudi jaz sem mami izgubila pri 27 letih. Tudi jaz še nisem imela otrok. tudi meni je bila največja tolažba, da vsaj bolečin več ne čuti.
Ko sem pri 29 prvič rodila sina, sem jokala kot dež. Pa to samo zaradi, tega, ker moja mami ni dočakala prvega vnuka. Sedaj pa po štirinajstih letih, ko je ni več, je prisotna v mojem srcu. Velikokrat se zalotim, kako v mislih kaj predebatiram z njo. Na grobu sem za druge ljudi najbrž čudna. Glasno se pogovarjam z njima, npr. sedaj nas pa tri tedne ne bo, ker gremo na morje.
Zjokaj se , pojdi med ljudi, v srcu je pa ne pozabi
Zarja, tudi jaz te še kako dobro razumem. Moje sožalje.
Tudi jaz sem mamo izgubila pri 27 letih. Čisto normalno je, da še ne dojameš. Meni se je dogajalo popolnoma isto. Ko je bil takšen čas, ob katerem je mama ponavadi prihajala iz službe, sem kar čakala, da bom slišala, kako škrta klju v vratih (čeprav je bila že pred tem nekaj mesecev na bolniški). Ob sobotah in nedeljah sem včasih čakala, da bo prišla zjutraj v mojo sobo in vprašala, če pridem na kavo.
Draga Zarja,
mineva 8 mesecev odkar je umrla moja mamica. Stara sem bila 21, brat pa 15 let. Vsak dan znova se spomnim nanjo. Vem, da bo videla moje otroke. Razumem tvojo bolečino. Tudi jaz sem bila ob njej, ko je umirala. Ni je bolelo, le zaspala je. Verjemi, da je vedno ob tebi. Jaz velikokrat začutim, da me spremlja in ji rečem: ha mami, zdej vidiš, kakšne neumnosti počnem. Marsikdo bi mislil, da se mi že malo trga, ampak tako lažje prebrodim bolečino. Vsak mora najti svoj način, kako iti čez to žalostno obdobje. Res je, da velikokrat ne želimo govoriti in želimo bolečino zadržati zase, morda tudi zato, ker mislimo, da nas nihče ne razume. Morda res ne, saj se je težko vživeti v našo kožo. Res pa je, da nas bodo tisti, ki nas imajo radi vedno poslušali. In ko bolečino spraviš na plano, ko deliš trpljenje z drugim, je vsaj za odtenek lažje.
Lep pozdrav
Štefy
Hvala vsem, ki ste mi v oporo.
Nika, moja mami je imela raka, prvič leta 2005, nato pa v juniju 2006 ponovno, ki pa je žal zelo hitro napredoval.
Če želiš lahko pogledaš na forum Kako živeti z rakom, kjer sem pisala tudi med boleznijo.
Vem, da lahko razumete, saj ste šli skozi to, pa veste kako težko je. Res pa je nekoliko lažje, če deliš to z drugimi. Pomembno je, da si pomagamo z nasveti in izkušnjami. Ker na to se nikoli ne moreš vnaprej pripraviti, pa tudi če gre za bolezen in veš, kaj lahko sledi, pa vendar je zelo hudo…
hvala vsem…..