Odločila sem se, da se vam izpovem, kdor je preobčutljiv pa naj raje ne bere.

Prvo hudo posilstvo sem doživela kot 7 letno dekle. Ko je dopoldne, ko sem bila sama doma pozvonil človek v delovnem modrem kombinezonu in rekel, da se je z mojo mamo dogovoril za popravilo ene vodovodne cevi. Sem zaprla vrata, ga pustila zunaj in mu rekla, da počaka, da pokličem mami. In v tistem je vdrl in me zagrabil. Zelo drobna sem bila, nemočna. Upirala sem se na vse kriplje, se uspela nekako izmuzniti in letela v kuhinjo (sem hotela iti kar po nož), a me je dohitel, me za lase (imela sem do srede hrbta) zvlekel v mojo sobo, se začel slačiti, jaz pa vpiti. Me je nekajkrat udaril in mi zagrozil, da mi mamo ubije, če še enkrat pisknem. Začel se je sam vznemirjati, mene pa je skoraj kap, ko sem to gledala, saj nisem živela ob očetu in teh stvari do tedaj sploh videla nisem. Potem me je vrgel na mojo posteljo in z vso močjo šel vame, da sem zarjovela od bolečine. Potem se spomnim samo še, da me je tako udaril, da sem izgubila zavest. Ne vem, koliko kasneje sem se zbudila v luži krvi. Nisem vedela kaj narediti, živela sem samo z invalidno mamo in nje nisem hotela prizadeti, zato sem vse skrivala, pojma nimam, kako mi je uspelo prikriti vso kri, še nekaj tednov se spomnim, da sem imela hude bolečine, vročino, sem krvavela, veliko bruhala, dva tedna nisem šla v šolo, ker je mami videla, da sem bolna. In od takrat sem čutila, da sem drugačna, da sem nekaj manj, da nimam pravice živeti, da sem umazana. Da lahko živim samo še, če sem bolj uspešna od drugih. In sem se na srečo vrgla v šport, bila med najboljšimi atleti, odbojkašicami, strelkami, tenisačicami v državi v mojih letih, šla sem v deloholizem, ves čas nekaj počela, pomagala, samo, da nisem bila sama. Kadar sem bila, sem se pa samo jokala, se predajala žalosti in že leto po tem prvič poskušala s samomorom. Mami je za to posilstvo izvedela šele, ko sem imela 20 let, ko me je peljala k psihiatru, ker sem bila po njeno nenormalna, ker me niso zanimali fantje…

Pri 8 letih se je name dvakrat na našem vikendu spravil bratranec, 8 let starejši od mene. Si slekel hlače in hotel, da ga zadovoljujem z rokami, ker nisem hotela, me je zagrabil za lase, in mi ga vtaknil v usta in toliko časa se premikal, da je vse zlil vame. Ko sem po tem bruhala, me je slekel in me z mojim bruhanjem celo pomazal. Drugič pa nisem hotela ust odpreti in mi je vse v obraz zlil in mi pomazal po obrazu in laseh… Nekaj mesecev kasneje me je hotel doma v moji sobi (kjer je čakal mojo mami, ki ga je inštruirala) kar posiliti (je že ležal na meni), ko sem ga uspela nekako brcniti ali ne vem kaj in takrat sem to povedala mami, ki je povedala njegovemu očetu in ta ga je tako namlatil, da je pobegnil od doma in smo ga dva tedna iskali…

In tretje je bilo nekaj let kasneje, ko je k nam na obisk hodil mamin avtomehanik, ki je takrat edini znal predelovati avte (mami ima zaradi invalidnosti predelan avto) in se je vsedel zraven mene in me začel čez obleko dražiti po splovilu in sem znorela, mu rekla, naj neha, pa je samo rekel, da ve, da mi to paše. Takrat sem povedala to mami, pa je rekla, da to pa res ni nič takšnega…

Sedaj sem skoraj 30 let starejša… V vseh teh letih sem se kot posledica teh zlorab borila z depresijo, samomorilnostjo in se šele po 30 letu odločala za zakon. Dobila sem čudovitega moža, ki od začetka zveze ve za moje travme, uspela sva dobiti dva čudovita otroka, odločava se še za tretjega…. Je zelo razumevajoč, veliko se pogovarjava, zelo nežen, nikoli me ni nič silil, sicer skoraj ni spolnosti pri nama, kadar je, me večinoma hudo boli (ginekologinja pravi, da fizičnega vzroka ni), dogajajo se mi preskoki (podoživljanja zlorab), danes ponoči mi je dal prst v usta (včeraj sem se grdo ugriznila in je hotel samo potipati, koliko se pozna) in sem takoj bruhala, usta so mi otekla, postala rdeča in še sedaj imam precej omrtvičena…

Sam me je spodbudil, da bi se že enkrat odločila za terapijo, pripravljen je pri tem sodelovati, zato sedaj iščem usposobljenega psihoterapevta, po možnosti s koncesijo. Zanima me, če katera to pozna, ima dobre izkušnje…

Hvala vam, da sem vam lahko povedala svoje travme in držim pesti, da bomo dovolj močne, da bomo zmogle iti preko naših stisk in živeti tako sproščeno, srečno in polno življenje kot tisti, ki tega na srečo niso dali skozi…

Pozdravljena,lotti!

vesela sem tudi izpovedi tvoje zgodbe,ki pa vsekakor ni bila lepa.Zlorabe se se ti dogajale ena za drugo.To je pustilo poseben pečat na tebi in na tvoji ranjeni duši.Omenjaš,da si se veliko ukvarjala s športom,to je bil beg pred kruto realnostjo,za tem si se skrivala mnoga leta.Takrat si videla v tem izhod in pomoč v skrajni sili,vendar problemi so se kopičili in kopičili.SEdaj so pač prišla spet na plano.

Tudi jaz sem doživela in preživela zlorabo,zato vem kako si se počutila takrat in kako se počutiš danes po mnogih letih.
Pri meni je bila samo ta razlika,da sem jaz vse občutke potisnila globoko v podzavest,ti pa se tega vseskozi zavedaš.Verjetno ti je bilo za”znoret”,ker si imela to vedno pred svojimi očmi,dan za dnem.Psiha je zelo,zelo trpela zato tudi ni čudno za samomorilska nagnenja in depresije.Te so samo odraz tega,kar si tiščala v sebi.
Ko sem se jaz spomnila svoje zlorabe(cca 3-4 leta nazaj),sem takoj urgirala in poiskala na netu društva,ki se ukvarjajo s tem problemom.V roku enega tedna sem bila tudi na induvidualnem pogovoru.Zelo mi je pomagal že prvi vtis na tem pogovoru,ker so mi prisluhnili,poslušali in niso obsojali(kot so to starši in drugi).Name so naredili dober vtis.
Kasneje sem hodila tudi na skupinske terapije.Tam vidiš da si med”sebi enakimi”.Meni so zelo pomagali v društvu Emma(pa ne delam reklame,da ne bo pomote!),dobila sem literaturo,ki sem jo prebrala.Vse o zlorabah(pogum za okrevanje),sama terapija traja 2 leti,nekateri se prej”uklopimo v svet”,drugi kasneje.Nekateri si tudi nikoli ne opomorejo več.Seveda je odvisno verjetno od starosti,samega človeka”kolk si želi ozdravitve in normalnega življenja”,od partnerja(če ga ima)da ima njegovo podporo,okolja v katerem živi.Vse to vpljiva na nas.
Trenutno se dogovarjam za nadaljne terapije pri drugi organizaciji!Bom videla kolk bom uspešna,vendar odnehala ne bom.
Jaz sem odločena,da pridem stvari do dna in ne bom odnehala na pol poti.

Tudi ti najdi pogum in si poišči terapevta,strokovnjaka,ki te bo poslušal in ti tudi svetoval.S tem se vse prične/ začne.
Le pogum je treba imeti!

Srečo imaš,da te partner vzpodbuja in da imaš podporo z njegove strani.Za začetek je to veliko,kasneje gre samo še navzgor.Pravico imaš biti srečna in tega si ne dovoli več odvzeti.

Le pogumno in srečno!

p.s: poročaj kako ti bo šlo!

Pozdravljena Lotti.

Bravo za ta pogumen korak. Grozljivo krivične stvari si preživela. Čestitam ti, da še živiš, da se boriš.
Sicer pa, tudi sama sem bila v preteklosti deležna sranja take vrste.
Dve leti nazaj sem se potem odločila za terapijo, čeprav mi je bilo grozno. Prvič skoraj nisem šla, čeprav sem bila že zmenjena, tako zelo me je bilo groza se soočit s tem, pa čeprav sem že ves čas itak vse nosila s seboj.
Sem pa našla čudovito terapevtko, zelo sočutno, razumevajočo; nikoli me ni za nič obsojala.
Je naporna ta pot … ampak osvobajajoča. Končno se začnejo pucat tako dolgo zagnojene rane.
Tudi jaz ti priporočam knjigo, ki jo je že mamiMaja priporočala: “Pogum za okrevanje”. Ta knjiga mi je v marsičem zelo zelo pomagala.
Zelo te spodbujam, da vztrajaš na tej poti … – vredna si, še kako vredna, da zaživiš.

Poslala ti bom še zasebno sporočilo.

Živjo Lotti,

ne vem zakaj, ampak ne morem ti poslati zasebnega sporočila, zato bi samo še odgovorila na tvoje poizvedovanje, koga priporočamo.
Sta dve terapevtki, ki ju toliko poznam, da ju sama priporočam. In to sta mag. Jolanda Kraner (Družinski center Kairos) in pa dr. Tanja Repič (Frančiškanski družinski inštitut).

Pa srečno!!

Vztrajaj. 🙂 Si zaslužiš.

Spostovana gospa. Draga Lotti!

Svojo izpoved ste napisali že pred nekaj meseci; upam, da ste že našli terapevta. Če ga še niste in boste morda prebrali to sporočilo: iz osebne izkušnje močno priporočam dr. Tanjo Repič iz Frančiškanskega družinskega inštituta v Ljubljani.

Vse dobro vam želim! Samo naprej! Ana

Pozdravljena!

Res je to,tudi sama čakam nanjo in samo nanjo.Je zelo zasedena,ker je skoraj edina specializirana za spolne zlorabe.

Pozdravljena lotti,

res srce parajoča zgodba, ko sem to prebrala. Grozno.Katastrofa.

Rada bi ti zastavila bolj osebno vprašanje, vendar nebi izpostavila na forumu: če me kontaktiraš na [email protected], ti razložim vse.

lp, Lana

Spoštovana gospa Lotti,

verjamem, da Vas takšna izjava dr. Gostečnika lahko zelo hitro razburi in vznemiri, saj ob njej lahko čutite, kot da vas je kar nekam določil in postavil in še povedal kako bo… gotovo je lahko totalno grozen občutek, da te nekdo stigmatizira, medtem ko ti samo sediš in poslušaš. Gotovo se ob tem lahko čutiš izpostavljenega in besnega, tako zelo da odideš… Verjamem pa tudi to, da bi omenjeni terapevt v tej situaciji in stiski bil tudi pripravljen začutiti Vašo grozo in Vam dati prostor za Vaše mnenje, čustva, poglede, Vas spoštoval – kar si absolutno tudi zaslužite od vseh, še toliko bolj pa od terapveta, sicer ste povsem upravičeno nanj besna in jezna…

Bi rekla tudi to, da terapveti dostikrat na konkretnih, svojih primerih povedo (na raznovrstnih predavanjih) povsem svoje primere, preko katerih je opazno, da so sami izkusili, kaj pomeni stiska, zloraba, žalost, groza, nasilje, ponižanje..
Terapevti naj bi tudi spoštovali medicino in njena odkritja, saj so k temu zavezani…če ne vedo, kako zelo je telo zaradi zlorabe prizadeto, iz previdnostnih razlogov in izključno vaše varnosti priporočajo tudi koga drugega. In če so zdravniki npr. dali neko diagnozo, jo mora terapevt spoštovati, in prav je, da jo.. saj bi v nasprotnem primeru ne le kršil etični kodeks, pač pa tudi ne spoštoval Vas in Vašega telesa… Kar pa morate zahtevati zase, saj ste vredni tega, da se za Vaše telo poskrbi.

Gospa Lotti, gotovo je grozno, če ob terapevtih, s katerimi imam sama dobre izkušnje niste dobili ene razlage in prostora, zakaj je temu tako… Predlagam Vam, da vztrajate in najprej poskrbite za Vaše telo, pa si morda kasneje izberete tudi terapijo, če bo to primerno. Upam, da se bo v tej strahoti in grozi, ki jo pušča zloraba dalo iti naprej. Pa vse dobro na Vaši poti!
S spoštovanjem,
Alethea