Pozdravljeni,

po prebiranju foruma sem se odločila z vami deliti tudi svojo peklensko izkušnjo.
Pred tremi leti sem spoznala svojega partnerja, s katerim sva lansko leto dobila tudi čudovitega sinka. Najini začetki veze so bili dobesedno pravljični. Zdelo se je, da je med nama neka posebna kemija in resnično sem imela občutek, da sem tudi jaz spoznala svojega sanjskega moškega. Bil je tako neverjetno šarmanten, karizmatičen, komunikativen in pozoren. V družbi je vedno izstopal po svojih retoričnih spretnostih, veliko govoril o sebi, deloval samozavestno in odločno. Verjetno me je prav to nasprotje tudi tako pritegnilo, saj sem sama po sebi bolj introvertirana, na trenutke tudi precej nesamozavestna in neodločna osebnost. Dajal mi je občutek varnosti in ljubljenosti, po kateri sem tako hrepenela. Bil je tudi zelo dober do mojih staršev, skratka hitro smo ga vsi vzljubili. O svoji preteklosti na področju zasebnega življenja takrat ni veliko govoril, zvedela sem samo, da je imel le eno resno zvezo pred leti, ki pa se zaradi dekleta ni obnesla. Vse skupaj se je med nama odvijalo precej hitro. Prvo leto je bilo dobesedno res medeno leto. Veliko sva potovala, se udejstvovala v športnih aktivnostih, skupaj sva preživela vsako možno uro. Prišel je kdaj tudi dan, ko sem bila utrujena in sem želela imeti nekaj časa zase, vendar mu to, da preživiva kdaj dan vsak pri sebi, ni bilo najbolj všeč. Vedno me je tako pogrešal in želel biti samo z mano in to mi je na nek način zelo prijalo. Če se mu kdaj nisem takoj javila na telefon, je znal poklicati moje starše, saj je bil takrat »v skrbeh«, da se mi ni kaj zgodilo. Na začetku me te stvari sploh niso motile, nasprotno. Vse to sem si razlagala na način, da je pač samo tako pozoren (hvala bogu!) in ga resnično skrbi zame. Po dobrem letu sva se začela pogovarjati o skupnem življenju. Rekel je, da ve, kaj si želi in da ne vidi smisla v tem, da bi s tem odlašala. Da se ne bi preveč zakreditirala in raje prihranila »denar za kake počitnice, luksuz«, je predlagal, da si urediva bivalni prostor pri njegovih starših. Ker z njegovimi starši do takrat nisem imela slabe izkušnje, sem brez da bi prav kaj veliko razmišljala, v to tudi privolila. In potem sem načrtno tudi zanosila. Do takrat je bilo vse v najlepšem redu. Z mojo vselitvijo in skupnim življenjem pa so se pričele med nama stvari spreminjati. Opažala sem, da partner veliko časa preživi na telefonu in da sva se začela nekoliko odtujevati. Pričeli so se tudi prvi prepiri. Ob vsakem malem konfliktu ali pogovoru, ko se v nečem nisem strinjala z njim, je znal reagirati precej burno. Pričel je povzdvigovati glas, udarjati s pestmi ob mizo, steno in grozil, da če mu mislim še »težiti in vztrajati pri svojem«, da bo razbil televizijo ipd., samo da me je utišal. Po navadi sem na koncu vedno prestrašena klonila in mu raje v vsem pritrdila, da sem se izognila morebitnim dodatnim težavam. Če sem se mu kdaj kaj potožila, mi je znal reči »Če ti kaj ni všeč, lahko greš, jaz te ne bom vezal nase. Ampak pojdi že danes. Jaz vem kaj hočem, ti pa ne.« Velikokrat sem ob teh njegovih izbruhih tudi zajokala. Govoril mi je, naj se preneham smiliti sama sebi in da ne more verjeti, kako šibka in labilna oseba sem. Da mi želi samo dobro, da bi se utrdila in da naj ne jemljem vsega tako resno. Zelo slabo je prenašal kakršnokoli kritiko na svoj račun. Vedno je imel svoj prav in od svojih stališč nikoli ni odstopal. V najinih konfliktih je velikokrat ravno on prevzemal vlogo žrtve. Nikoli ni želel sprejeti nobene odgovornosti ali krivde za svoja dejanja ampak je krivdo vedno na nek način prevalil name in počasi sem začenjala verjeti, da sem za vse prepire odgovorna izključno jaz in jih sama generiram. Besede v smislu »Ti si kriva, ker se zadnje čase ne razumeva. Ne znaš se pogovarjat, preveč si občutljiva, skozi si samo slabe volje, ne daješ mi dovolj pozornosti ipd.« so postale stalnica. Enkrat me je koval v zvezde, spet drugič teptal. Kar naenkrat sem v bistvu ugotovila, da ima tudi veliko potrebo po nadzoru in obvladovanju. Po skupni vselitvi mi je pričel redno pregledovati telefon, maile, tudi brskalnik zgodovine na računalniku… Kadar sem šla na obisk k svojim staršem med njegovim delovnim časom, je želel, da o tem vedno obvestim tudi njegove starše, ko bom zapustila hišo. »Kaj če se ti kaj na poti zgodi? Je prav, da vedo kje si, da ti gre moj oči pomagat, če bo treba.« Stvari so postajale vedno bolj čudne.
Večkrat je vpričo mene dobival razna sporočila deklet, za katere je kasneje trdil, da so samo kolegice. Ko sem mu jasno povedala, da mi ni všeč, da si piše z drugimi dekleti, je rekel, da sem bolno ljubosumna in naj ne delam iz tega nepotrebne drame. Dejal je, da če mu ne zaupam, potem najine zveze naprej ne moreva graditi. Tudi ponoči se je velikokrat dopisoval s »svojimi prijatelji«. Sprva sem sama sebe mirila, da sem mogoče res preveč sumničava po nepotrebnem, pa še vsi ti nosečniški hormoni… Nekega dne (v 5. mesecu nosečnosti) sem se vendarle odločila priti stvari do dna, ker globoko v sebi nisem več verjela njegovim zgodbam. Ne bi Vam opisovala mojih občutkov, ki sem jih doživljala, ko sem prvič ugotovila, da so moji sumi o partnerjevi neiskrenosti tudi upravičeni. Ob pregledu njegovega telefona sem našla številna sporočila drugim ženskam, veliko je bil aktiven na raznih socialnih omrežjih. Z njimi je flirtal, večina pogovorov je bilo seksualno usmerjenih, izmenjeval si je tudi žgečkljive fotografije in se dogovarjal za srečanje. Takrat mi je zatrdil, da je vse samo brezvezno pisanje in se z nobeno ni v resnici dobil. Obljubil je tudi, da tega več ne bo počel. Za svoje početje se mi nikoli ni niti opravičil. Vso krivdo je valil name, ker naj bi se sama odtujila od njega in mu ne dajem dovolj pozornosti. Sprva sem to krivdo res prevzemala nase in se še bolj trudila zanj. Ampak stvari so se še kar nadaljevale. Po mojem porodu ga je kar naenkrat začelo tudi motiti, če sem se 1x tedensko odpravila na obisk k svojim staršem. Po rojstvu otroka mi prva 2 meseca niti ni dovolil, da bi šla s sinom sama na obisk k njim. Češ, da je otrok premajhen, da bi se vozil brez spremstva. Ko je bil otrok večji, so bili spet drugi izgovori. Večkrat se je zgodilo, da se je na dan mojega prihajajočega obiska k staršem preprosto odločil, da bo tisti dan vzel dopust, da bi preživel dan z otrokom in da grem lahko na obisk kar sama. Počasi sem dobivala občutek, da me poskuša izolirati od svojih bližnjih in imeti samo zase. Pričelo ga je motiti tudi, če sem se 2x tedensko odpravila teči, da bi naredila nekaj dobrega za svojo dušo, na ta račun sem poslušala konstantne očitke. Najin odnos me je pričenjal vedno bolj dušiti.

Upala sem, da se bodo po rojstvu otroka mogoče stvari umirile, v resnici je bilo vedno hujše. Še vedno si je pisal z drugimi ženskami, do mene pa je bil vedno bolj nesramen. Lani poleti sem prvič resneje razmišljala o tem, da bi z otrokom odšla od njega. Partner ima v lasti strelno orožje. Tisti dan sva se ponovno prepirala zaradi njegovega dopisovanja z drugimi dekleti. Povedala sem mu, da sem se odločila, da jutri zjutraj odidem z otrokom. Med dojenjem je iz omarice kar naenkrat potegnil pištolo in jo nabil pred mano. V tisti paniki ga nisem upala pogledati v oči in sem povsem otrpnila. Po parih sekundah je pištolo odložil in mi rekel: »Vidiš, da ti ne bi nič naredil, zdaj sem ti dokazal. Ker se me očitno tako bojiš. Rad vaju imam, ne razumeš tega?«

Od tistega trenutka dalje se ob njemu nisem več počutila varne. Naslednji dan sem se vseeno z otrokom umaknila domov k svojim staršem s pretvezo, da rabim nekaj časa za razmislek o nadaljevanju najinega odnosa. Prosil me je, da se čimprej vrnem. Da se bo spremenil, tokrat zares. Govoril mi je, če si res želim otroku uničiti življenje in ga prikrajšati za normalno družinsko idilo in mi s tem vzbujal slabo vest. Spet sem se počutila krivo, minimalizirala sem njegovo obnašanje in sama sebe mirila. Do otroka je bil dober očka, videti mu je bilo, da ga ima resnično rad. Klonila sem in se vrnila, ne toliko zaradi sebe, kot zaradi občutka krivde, ker otroku res nisem želela odvzeti očeta- družine. Tudi sama sem namreč odraščala v enostarševski družini in vem, s kakšnimi stiskami se zaradi tega srečuje otrok tekom svojega odraščanja. Eden izmed mojih življenjskih ciljev je bil vedno dati nekoč svojim otrokom stabilno in varno družino in on je to dobro vedel. Ob vrnitvi nazaj so bili trije krasni meseci, zelo se je trudil, preživel manj časa na telefonu in bil dober z nama. Zdelo se je, da se stvari le umirjajo, da sva se ponovno »našla« in iz vse te preizkušnje postala močnejši in bolj povezan par. Septembra pa se je spet začelo- ponovni prepiri, iste reakcije.

Kot sem že omenila, je ob najinih konfliktih odreagiral zelo burno. Fizično me res da ni nikoli pretepel. Bili pa so kdaj trdi prijemi za rame, enkrat me je zgrabil tudi za vrat. Večkrat so se v najine prepire vmešali njegovi starši. Včasih so prišli sami, ker so slišali njegovo besnenje, včasih pa jih je kar sam poklical, da so se postavili v vlogo razsodnikov kdo od naju ima »prav«. Seveda so se vedno postavili na njegovo stran in na koncu sem vedno izpadla črna ovca v njihovi hiši. Ko sem njegovim staršem prvič omenila za njegovo nezvestobo, sem doživela še en padec na realna tla. Starši so mu tudi v tem stopili v bran. Dejali so, da pa vendarle cele dneve samo dela v službi in da ne verjamejo, da bi se lahko s kakšno dobival. Vsi trije so me pričeli prepričevati, da sem bolna, depresivna in da si vse to narobe predstavljam. Dejali so, da tudi če bi bilo to res, bi to pomenilo, da jaz ne obvladujem situacije biti partnerka in mati hkrati, če njihov sin išče pozornost pri drugih ženskah. Rekli so, da je treba v družini kdaj tudi kaj potrpeti in da so mi te stvari gotovo tuje, ker sem odraščala v enostarševski družini. Skratka… Od takrat so se tudi odnosi z njegovimi starši ohladili. Tekom življenja tam sem se vedno bolj zapirala vase in vso svojo pozornost namenila otroku po svojih najboljših čustvenih močeh. Zaradi slabih preteklih izkušenj se partnerju nisem več upala postaviti po robu v nobeni situaciji, pogovoru, ker se le-ti nikoli niso končali konstruktivno, temveč z veliko besnenja in uveljavitvijo njegovega prav. Zadnjih nekaj mesecev sem zbirala pogum, da se vendarle zoperstavim in odidem iz tega toksičnega odnosa. Vedno bolj me je poniževal, vse kar sem naredila, nič ni bilo dovolj dobro zanj. Večkrat me je besedno povsem razvrednotil, samozavesti in dobre samopodobe o sebi sploh več nisem imela. Vse skupaj mi je pričelo načenjati tudi telesno zdravje. Izgubila sem apetit, shujšala na slabih 50 kg, borila sem se z nespečnostjo in izgubila voljo in interes za stvari, ki sem jih včasih rada počela. Oktobra lani sem se odločila poiskati pomoč v psihoterapiji. Začela sem ugotavljati, da v resnici nisem odgovorni krivec za njegovo početje in se nekoliko znebila teh občutkov krivde, ki so me spremljali v najinem odnosu. Pisanje z drugimi ženskami se še vedno ni končalo. Februarja 2021 sem našla dokaze, da se je z dvema dekletoma tudi dobival in bil (po sporočilih sodeč) tudi intimen. Tega ni nikoli priznal. Na vse skupaj je samo dejal, da je to le moje prepričanje.

Partner mi je večkrat tekom najine zveze omenil, da če bom odšla od njega, bo »grdo.« Da ne bova v dobrih odnosih in da bom lahko odšla samo sama, brez otroka. Da se bo »dobro pobrigal, kje bo otrok živel« v tem primeru. Zato sem se tega bala. Po tisti situaciji s pištolo sem se želela prvo umakniti z otrokom v varno okolje k svoji mami, preden mu povem, da sem se odločila za razhod najine zveze. Počasi sem pakirala najnujnejše stvari. Odhod sem planirala v njegovem službenem času, vendar je zadnji večer odkril, da nekaj stvari manjka. Zbudil me je sredi noči, mi vzel telefon, da nikogar nisem mogla poklicati in začel se je prepir. Takrat sem vedela, da mi drugega ne preostane, kot da grem do konca in vztrajam pri svoji odločitvi, neglede na to, s čim me bo ustrahoval in kaj vse mi bo spet obljubljal. Agonija je trajala več ur, ponovno besnenje, kričanje-tudi pred otrokom, sina pa mi ni hotel izročiti. Ker se je njegova agresivna drža stopnjevala, sem za nekaj ur tudi sama umaknila ven iz hiše in se zatekla k sosedi. Po parih urah sem se vrnila po otroka in mu dala jasno vedeti, da v kolikor mi ga do večera ne bo predal, bom poklicala policijo. Končno je popustil. Ob odhodu sem čutila pravo olajšanje in lažje sem dihala. Domov sem prišla brez svojih prihrankov. Vse sem namreč vložila v urejanje najinega bivalnega prostora. Po odhodu mi je dal jasno vedeti, naj ne pričakujem, da mi bo karkoli izplačal. Celo ustrahoval me je, da naj si ne drznem karkoli zahtevati, ker bom v tem primeru dobila kvečemu kakšen račun-da mi bodo njegovi starši zaračunali stroške bivanja v njihovi hiši. Pa v resnici vam povem, da mi je za ta denar prav malo mar. Bolj me skrbi, kako bom z njim sploh naprej komunicirala nadaljnja leta in kaj bova dorekla glede skrbništva za najinega sina.

Že pred predhodnim svetovanjem na CSD-ju mi je večkrat dejal po telefonu, da celotnega skrbništva nad otrokom pod nobenim pogojem ne bom dobila. Da sem odšla predaleč stran od njega, da otrok ne bo živel z mano, niti ne bo hodil v vrtec v mojem kraju ali v šolo. Kadarkoli me je klical po telefonu, me je imel na zvočniku, da so vse pogovore poslušali še njegovi starši in mi govoril »saj te vsi poslušajo, kake neumnosti govoriš«, da sem se ob tem počutila še bolj razvrednoteno. Kadar poskušam z njim stopiti v komunikacijo po telefonu glede najinega sina, da bi se poskusila pogovoriti, uskladiti skupaj glede stikov ipd., mi navadno ne pusti niti do besede ali pa me na hitro odpravi, da me bo poklical nazaj in me potem ne. Pravi, da se bo z mano pogovarjal samo v pričo tretje osebe, ker sem “jaz nemogoča”. Da bo pričel mogoče sodelovati v pogovorih, ko se bom začela do njega »lepše obnašati«, ker sem jaz tista, ki manipuliram z njim. Obtožil me je, da ga izsiljujem, ker otroka še vedno dojim ponoči, da ga zaradi tega ne more imeti cel vikend zase. Naj povem, da se stiki zaenkrat vršijo tako, da ima otroka en dan v vikendu cel dan, prespi pa še ne. Pravi, da med tednom ne bo izvajal stikov z otrokom, ker hodi ob 17ih iz službe in živiva 50 km narazen. Z vpisom otroka v vrtec v mojem kraju se je sprva strinjal, sedaj pa pravi, da mi ne daje več soglasja, da bi otrok hodil v ta vrtec. Zahteva, da otroka vpišem v drugi vrtec in sicer na pol najine poti, kar pa je stran od najinega trenutnega prebivališča z otrokom dobrih 35 minut vožnje. Na njegovo pobudo sva se dobila tudi enkrat sama pred sestankom na CSD-ju, da se bi poskusila uskladiti glede stikov in ostalih stvari. Preveč sem pričakovala. Napisala sem svoj pisni predlog, mu ga predstavila, on pa svojega sploh ni pripravil. Dejal je, da bom vse izvedela na CSDju, ko bo čas za to. Predhodno svetovanje na CSD-ju sva že imela. Partner je tam uprizoril res pravo dramo. Bil je glavni govornik. Predstavljal me je kot partnerko in mati v najslabši možni luči in podajal lažnive izjave. Dejal je, da sem bila jaz vedno tista, s katero se nikoli ni dalo komunicirati. Da sem svoj odhod planirala že od samega začetka najine zveze. Da je njegovo varanje samo moje prepričanje, saj sem bolno ljubosumna. Da sem zanemarjala svojega otroka. Da me je enkrat njegova mami videla, kako sem tresla najinega otroka, ko je jokal. Da je večkrat prišel iz službe in tudi sam videl, kako najin otrok zanemarjen in umazan od piškota sedi sam v dnevni sobi, jaz sem bila pa v drugi sobi na računalniku. Očital mi je tudi, da sem postavila kariero pred svojega otroka. Da ob svojem delu ne bom mogla ustrezno poskrbeti zanj in da kako neodgovorno od mene, da sem se sploh potemtakem odločila imeti sploh otroka, če vem kako službo imam. Kot obliko varstva in vzgoje je predlagal sostarševstvo, jaz pa, da je dodeljen otrok meni. Hoče, da bi otrok že sedaj živel izmenjajoče en teden pri njemu in en teden pri meni. V kolikor bi bila midva v »nekonfliktnem« odnosu, bi bil otrok večji in bi živela bližje, taki obliki starševstva ne bi nasprotovala. Čeprav se ob tem hkrati sprašujem, kako bi v taki obliki sostarševstva in pri svoji naravi dela sploh lahko ustrezno poskrbel za najinega otroka. Namreč iz službe hodi med tednom ob 17ih in kasneje, ima veliko terenskih vaj, ko je odsoten po več dni, pa tudi na kakšno misijo za 6 mesecev bo mogel še iti. Zavedam se, da otrok potrebuje očetovo figuro in absolutno podpiram izvajanje njegovih stikov z otrokom v čim večji možni meri, ker vem, da je to koristno za otrokov razvoj. Vendar si nikakor trenutno ne znam predstavljati, kako bi z njim lahko na kakršenkoli način izvajala sostarševstvo že pri takem odnosu, kot ga imava. Ob najinih bežnih srečanjih ob predaji otroka ustvari velikokrat kakšno konfliktno situacijo. Npr. zadnjič sem ga samo vprašala, kdaj je otrok nazadnje jedel in spal pri njemu, pa me je že takoj verbalno napadel, kaj me to briga, zakaj ga to stalno sprašujem. Da je poslikal otroka, kako je imel umazana ušesa ipd…

Bojim se in zgleda že tako, da bom morala zadevo peljati na sodišče, česar pa si ne želim. Nimam želje, energije, denarja in kar je najhuje, za najinega otroka to na dolgi rok v nobenem oziru ne bo koristno. Mi je pa partner že zadnjič dal vedeti, da od svojega predloga ne bo odstopil in da njemu ni problem hoditi na sodišče 2 leti ali pa 5 let in več. Da je že dobil denar in da bo vztrajal dokler bo treba. Da ne bo eden tistih “kimavcev”, ki na koncu klonijo svoji ženski in da bo otroka videl toliko kot ga bo sam hotel neglede na to kako se bo sodišče izreklo.

Strah me je za prihodnost najinega otroka in tudi za svojo. Ne vem, kako daleč je v resnici pripravljen iti za doseganje svojih ciljev in kaj vse mi bo prihodnje še zagodel s svojim manipulativnim narcističnim vedenjem in lažmi.

Po vaših izkušnjah, kako sploh postopati in komunicirati s takimi osebami? Namreč midva bova primorana ostajati v rednih stikih zaradi otroka še nadaljnjih 18+ let?

Z lepimi pozdravi