Pozdravljeni,

po prebiranju foruma sem se odločila z vami deliti tudi svojo peklensko izkušnjo.
Pred tremi leti sem spoznala svojega partnerja, s katerim sva lansko leto dobila tudi čudovitega sinka. Najini začetki veze so bili dobesedno pravljični. Zdelo se je, da je med nama neka posebna kemija in resnično sem imela občutek, da sem tudi jaz spoznala svojega sanjskega moškega. Bil je tako neverjetno šarmanten, karizmatičen, komunikativen in pozoren. V družbi je vedno izstopal po svojih retoričnih spretnostih, veliko govoril o sebi, deloval samozavestno in odločno. Verjetno me je prav to nasprotje tudi tako pritegnilo, saj sem sama po sebi bolj introvertirana, na trenutke tudi precej nesamozavestna in neodločna osebnost. Dajal mi je občutek varnosti in ljubljenosti, po kateri sem tako hrepenela. Bil je tudi zelo dober do mojih staršev, skratka hitro smo ga vsi vzljubili. O svoji preteklosti na področju zasebnega življenja takrat ni veliko govoril, zvedela sem samo, da je imel le eno resno zvezo pred leti, ki pa se zaradi dekleta ni obnesla. Vse skupaj se je med nama odvijalo precej hitro. Prvo leto je bilo dobesedno res medeno leto. Veliko sva potovala, se udejstvovala v športnih aktivnostih, skupaj sva preživela vsako možno uro. Prišel je kdaj tudi dan, ko sem bila utrujena in sem želela imeti nekaj časa zase, vendar mu to, da preživiva kdaj dan vsak pri sebi, ni bilo najbolj všeč. Vedno me je tako pogrešal in želel biti samo z mano in to mi je na nek način zelo prijalo. Če se mu kdaj nisem takoj javila na telefon, je znal poklicati moje starše, saj je bil takrat »v skrbeh«, da se mi ni kaj zgodilo. Na začetku me te stvari sploh niso motile, nasprotno. Vse to sem si razlagala na način, da je pač samo tako pozoren (hvala bogu!) in ga resnično skrbi zame. Po dobrem letu sva se začela pogovarjati o skupnem življenju. Rekel je, da ve, kaj si želi in da ne vidi smisla v tem, da bi s tem odlašala. Da se ne bi preveč zakreditirala in raje prihranila »denar za kake počitnice, luksuz«, je predlagal, da si urediva bivalni prostor pri njegovih starših. Ker z njegovimi starši do takrat nisem imela slabe izkušnje, sem brez da bi prav kaj veliko razmišljala, v to tudi privolila. In potem sem načrtno tudi zanosila. Do takrat je bilo vse v najlepšem redu. Z mojo vselitvijo in skupnim življenjem pa so se pričele med nama stvari spreminjati. Opažala sem, da partner veliko časa preživi na telefonu in da sva se začela nekoliko odtujevati. Pričeli so se tudi prvi prepiri. Ob vsakem malem konfliktu ali pogovoru, ko se v nečem nisem strinjala z njim, je znal reagirati precej burno. Pričel je povzdvigovati glas, udarjati s pestmi ob mizo, steno in grozil, da če mu mislim še »težiti in vztrajati pri svojem«, da bo razbil televizijo ipd., samo da me je utišal. Po navadi sem na koncu vedno prestrašena klonila in mu raje v vsem pritrdila, da sem se izognila morebitnim dodatnim težavam. Če sem se mu kdaj kaj potožila, mi je znal reči »Če ti kaj ni všeč, lahko greš, jaz te ne bom vezal nase. Ampak pojdi že danes. Jaz vem kaj hočem, ti pa ne.« Velikokrat sem ob teh njegovih izbruhih tudi zajokala. Govoril mi je, naj se preneham smiliti sama sebi in da ne more verjeti, kako šibka in labilna oseba sem. Da mi želi samo dobro, da bi se utrdila in da naj ne jemljem vsega tako resno. Zelo slabo je prenašal kakršnokoli kritiko na svoj račun. Vedno je imel svoj prav in od svojih stališč nikoli ni odstopal. V najinih konfliktih je velikokrat ravno on prevzemal vlogo žrtve. Nikoli ni želel sprejeti nobene odgovornosti ali krivde za svoja dejanja ampak je krivdo vedno na nek način prevalil name in počasi sem začenjala verjeti, da sem za vse prepire odgovorna izključno jaz in jih sama generiram. Besede v smislu »Ti si kriva, ker se zadnje čase ne razumeva. Ne znaš se pogovarjat, preveč si občutljiva, skozi si samo slabe volje, ne daješ mi dovolj pozornosti ipd.« so postale stalnica. Enkrat me je koval v zvezde, spet drugič teptal. Kar naenkrat sem v bistvu ugotovila, da ima tudi veliko potrebo po nadzoru in obvladovanju. Po skupni vselitvi mi je pričel redno pregledovati telefon, maile, tudi brskalnik zgodovine na računalniku… Kadar sem šla na obisk k svojim staršem med njegovim delovnim časom, je želel, da o tem vedno obvestim tudi njegove starše, ko bom zapustila hišo. »Kaj če se ti kaj na poti zgodi? Je prav, da vedo kje si, da ti gre moj oči pomagat, če bo treba.« Stvari so postajale vedno bolj čudne.
Večkrat je vpričo mene dobival razna sporočila deklet, za katere je kasneje trdil, da so samo kolegice. Ko sem mu jasno povedala, da mi ni všeč, da si piše z drugimi dekleti, je rekel, da sem bolno ljubosumna in naj ne delam iz tega nepotrebne drame. Dejal je, da če mu ne zaupam, potem najine zveze naprej ne moreva graditi. Tudi ponoči se je velikokrat dopisoval s »svojimi prijatelji«. Sprva sem sama sebe mirila, da sem mogoče res preveč sumničava po nepotrebnem, pa še vsi ti nosečniški hormoni… Nekega dne (v 5. mesecu nosečnosti) sem se vendarle odločila priti stvari do dna, ker globoko v sebi nisem več verjela njegovim zgodbam. Ne bi Vam opisovala mojih občutkov, ki sem jih doživljala, ko sem prvič ugotovila, da so moji sumi o partnerjevi neiskrenosti tudi upravičeni. Ob pregledu njegovega telefona sem našla številna sporočila drugim ženskam, veliko je bil aktiven na raznih socialnih omrežjih. Z njimi je flirtal, večina pogovorov je bilo seksualno usmerjenih, izmenjeval si je tudi žgečkljive fotografije in se dogovarjal za srečanje. Takrat mi je zatrdil, da je vse samo brezvezno pisanje in se z nobeno ni v resnici dobil. Obljubil je tudi, da tega več ne bo počel. Za svoje početje se mi nikoli ni niti opravičil. Vso krivdo je valil name, ker naj bi se sama odtujila od njega in mu ne dajem dovolj pozornosti. Sprva sem to krivdo res prevzemala nase in se še bolj trudila zanj. Ampak stvari so se še kar nadaljevale. Po mojem porodu ga je kar naenkrat začelo tudi motiti, če sem se 1x tedensko odpravila na obisk k svojim staršem. Po rojstvu otroka mi prva 2 meseca niti ni dovolil, da bi šla s sinom sama na obisk k njim. Češ, da je otrok premajhen, da bi se vozil brez spremstva. Ko je bil otrok večji, so bili spet drugi izgovori. Večkrat se je zgodilo, da se je na dan mojega prihajajočega obiska k staršem preprosto odločil, da bo tisti dan vzel dopust, da bi preživel dan z otrokom in da grem lahko na obisk kar sama. Počasi sem dobivala občutek, da me poskuša izolirati od svojih bližnjih in imeti samo zase. Pričelo ga je motiti tudi, če sem se 2x tedensko odpravila teči, da bi naredila nekaj dobrega za svojo dušo, na ta račun sem poslušala konstantne očitke. Najin odnos me je pričenjal vedno bolj dušiti.

Upala sem, da se bodo po rojstvu otroka mogoče stvari umirile, v resnici je bilo vedno hujše. Še vedno si je pisal z drugimi ženskami, do mene pa je bil vedno bolj nesramen. Lani poleti sem prvič resneje razmišljala o tem, da bi z otrokom odšla od njega. Partner ima v lasti strelno orožje. Tisti dan sva se ponovno prepirala zaradi njegovega dopisovanja z drugimi dekleti. Povedala sem mu, da sem se odločila, da jutri zjutraj odidem z otrokom. Med dojenjem je iz omarice kar naenkrat potegnil pištolo in jo nabil pred mano. V tisti paniki ga nisem upala pogledati v oči in sem povsem otrpnila. Po parih sekundah je pištolo odložil in mi rekel: »Vidiš, da ti ne bi nič naredil, zdaj sem ti dokazal. Ker se me očitno tako bojiš. Rad vaju imam, ne razumeš tega?«

Od tistega trenutka dalje se ob njemu nisem več počutila varne. Naslednji dan sem se vseeno z otrokom umaknila domov k svojim staršem s pretvezo, da rabim nekaj časa za razmislek o nadaljevanju najinega odnosa. Prosil me je, da se čimprej vrnem. Da se bo spremenil, tokrat zares. Govoril mi je, če si res želim otroku uničiti življenje in ga prikrajšati za normalno družinsko idilo in mi s tem vzbujal slabo vest. Spet sem se počutila krivo, minimalizirala sem njegovo obnašanje in sama sebe mirila. Do otroka je bil dober očka, videti mu je bilo, da ga ima resnično rad. Klonila sem in se vrnila, ne toliko zaradi sebe, kot zaradi občutka krivde, ker otroku res nisem želela odvzeti očeta- družine. Tudi sama sem namreč odraščala v enostarševski družini in vem, s kakšnimi stiskami se zaradi tega srečuje otrok tekom svojega odraščanja. Eden izmed mojih življenjskih ciljev je bil vedno dati nekoč svojim otrokom stabilno in varno družino in on je to dobro vedel. Ob vrnitvi nazaj so bili trije krasni meseci, zelo se je trudil, preživel manj časa na telefonu in bil dober z nama. Zdelo se je, da se stvari le umirjajo, da sva se ponovno »našla« in iz vse te preizkušnje postala močnejši in bolj povezan par. Septembra pa se je spet začelo- ponovni prepiri, iste reakcije.

Kot sem že omenila, je ob najinih konfliktih odreagiral zelo burno. Fizično me res da ni nikoli pretepel. Bili pa so kdaj trdi prijemi za rame, enkrat me je zgrabil tudi za vrat. Večkrat so se v najine prepire vmešali njegovi starši. Včasih so prišli sami, ker so slišali njegovo besnenje, včasih pa jih je kar sam poklical, da so se postavili v vlogo razsodnikov kdo od naju ima »prav«. Seveda so se vedno postavili na njegovo stran in na koncu sem vedno izpadla črna ovca v njihovi hiši. Ko sem njegovim staršem prvič omenila za njegovo nezvestobo, sem doživela še en padec na realna tla. Starši so mu tudi v tem stopili v bran. Dejali so, da pa vendarle cele dneve samo dela v službi in da ne verjamejo, da bi se lahko s kakšno dobival. Vsi trije so me pričeli prepričevati, da sem bolna, depresivna in da si vse to narobe predstavljam. Dejali so, da tudi če bi bilo to res, bi to pomenilo, da jaz ne obvladujem situacije biti partnerka in mati hkrati, če njihov sin išče pozornost pri drugih ženskah. Rekli so, da je treba v družini kdaj tudi kaj potrpeti in da so mi te stvari gotovo tuje, ker sem odraščala v enostarševski družini. Skratka… Od takrat so se tudi odnosi z njegovimi starši ohladili. Tekom življenja tam sem se vedno bolj zapirala vase in vso svojo pozornost namenila otroku po svojih najboljših čustvenih močeh. Zaradi slabih preteklih izkušenj se partnerju nisem več upala postaviti po robu v nobeni situaciji, pogovoru, ker se le-ti nikoli niso končali konstruktivno, temveč z veliko besnenja in uveljavitvijo njegovega prav. Zadnjih nekaj mesecev sem zbirala pogum, da se vendarle zoperstavim in odidem iz tega toksičnega odnosa. Vedno bolj me je poniževal, vse kar sem naredila, nič ni bilo dovolj dobro zanj. Večkrat me je besedno povsem razvrednotil, samozavesti in dobre samopodobe o sebi sploh več nisem imela. Vse skupaj mi je pričelo načenjati tudi telesno zdravje. Izgubila sem apetit, shujšala na slabih 50 kg, borila sem se z nespečnostjo in izgubila voljo in interes za stvari, ki sem jih včasih rada počela. Oktobra lani sem se odločila poiskati pomoč v psihoterapiji. Začela sem ugotavljati, da v resnici nisem odgovorni krivec za njegovo početje in se nekoliko znebila teh občutkov krivde, ki so me spremljali v najinem odnosu. Pisanje z drugimi ženskami se še vedno ni končalo. Februarja 2021 sem našla dokaze, da se je z dvema dekletoma tudi dobival in bil (po sporočilih sodeč) tudi intimen. Tega ni nikoli priznal. Na vse skupaj je samo dejal, da je to le moje prepričanje.

Partner mi je večkrat tekom najine zveze omenil, da če bom odšla od njega, bo »grdo.« Da ne bova v dobrih odnosih in da bom lahko odšla samo sama, brez otroka. Da se bo »dobro pobrigal, kje bo otrok živel« v tem primeru. Zato sem se tega bala. Po tisti situaciji s pištolo sem se želela prvo umakniti z otrokom v varno okolje k svoji mami, preden mu povem, da sem se odločila za razhod najine zveze. Počasi sem pakirala najnujnejše stvari. Odhod sem planirala v njegovem službenem času, vendar je zadnji večer odkril, da nekaj stvari manjka. Zbudil me je sredi noči, mi vzel telefon, da nikogar nisem mogla poklicati in začel se je prepir. Takrat sem vedela, da mi drugega ne preostane, kot da grem do konca in vztrajam pri svoji odločitvi, neglede na to, s čim me bo ustrahoval in kaj vse mi bo spet obljubljal. Agonija je trajala več ur, ponovno besnenje, kričanje-tudi pred otrokom, sina pa mi ni hotel izročiti. Ker se je njegova agresivna drža stopnjevala, sem za nekaj ur tudi sama umaknila ven iz hiše in se zatekla k sosedi. Po parih urah sem se vrnila po otroka in mu dala jasno vedeti, da v kolikor mi ga do večera ne bo predal, bom poklicala policijo. Končno je popustil. Ob odhodu sem čutila pravo olajšanje in lažje sem dihala. Domov sem prišla brez svojih prihrankov. Vse sem namreč vložila v urejanje najinega bivalnega prostora. Po odhodu mi je dal jasno vedeti, naj ne pričakujem, da mi bo karkoli izplačal. Celo ustrahoval me je, da naj si ne drznem karkoli zahtevati, ker bom v tem primeru dobila kvečemu kakšen račun-da mi bodo njegovi starši zaračunali stroške bivanja v njihovi hiši. Pa v resnici vam povem, da mi je za ta denar prav malo mar. Bolj me skrbi, kako bom z njim sploh naprej komunicirala nadaljnja leta in kaj bova dorekla glede skrbništva za najinega sina.

Že pred predhodnim svetovanjem na CSD-ju mi je večkrat dejal po telefonu, da celotnega skrbništva nad otrokom pod nobenim pogojem ne bom dobila. Da sem odšla predaleč stran od njega, da otrok ne bo živel z mano, niti ne bo hodil v vrtec v mojem kraju ali v šolo. Kadarkoli me je klical po telefonu, me je imel na zvočniku, da so vse pogovore poslušali še njegovi starši in mi govoril »saj te vsi poslušajo, kake neumnosti govoriš«, da sem se ob tem počutila še bolj razvrednoteno. Kadar poskušam z njim stopiti v komunikacijo po telefonu glede najinega sina, da bi se poskusila pogovoriti, uskladiti skupaj glede stikov ipd., mi navadno ne pusti niti do besede ali pa me na hitro odpravi, da me bo poklical nazaj in me potem ne. Pravi, da se bo z mano pogovarjal samo v pričo tretje osebe, ker sem “jaz nemogoča”. Da bo pričel mogoče sodelovati v pogovorih, ko se bom začela do njega »lepše obnašati«, ker sem jaz tista, ki manipuliram z njim. Obtožil me je, da ga izsiljujem, ker otroka še vedno dojim ponoči, da ga zaradi tega ne more imeti cel vikend zase. Naj povem, da se stiki zaenkrat vršijo tako, da ima otroka en dan v vikendu cel dan, prespi pa še ne. Pravi, da med tednom ne bo izvajal stikov z otrokom, ker hodi ob 17ih iz službe in živiva 50 km narazen. Z vpisom otroka v vrtec v mojem kraju se je sprva strinjal, sedaj pa pravi, da mi ne daje več soglasja, da bi otrok hodil v ta vrtec. Zahteva, da otroka vpišem v drugi vrtec in sicer na pol najine poti, kar pa je stran od najinega trenutnega prebivališča z otrokom dobrih 35 minut vožnje. Na njegovo pobudo sva se dobila tudi enkrat sama pred sestankom na CSD-ju, da se bi poskusila uskladiti glede stikov in ostalih stvari. Preveč sem pričakovala. Napisala sem svoj pisni predlog, mu ga predstavila, on pa svojega sploh ni pripravil. Dejal je, da bom vse izvedela na CSDju, ko bo čas za to. Predhodno svetovanje na CSD-ju sva že imela. Partner je tam uprizoril res pravo dramo. Bil je glavni govornik. Predstavljal me je kot partnerko in mati v najslabši možni luči in podajal lažnive izjave. Dejal je, da sem bila jaz vedno tista, s katero se nikoli ni dalo komunicirati. Da sem svoj odhod planirala že od samega začetka najine zveze. Da je njegovo varanje samo moje prepričanje, saj sem bolno ljubosumna. Da sem zanemarjala svojega otroka. Da me je enkrat njegova mami videla, kako sem tresla najinega otroka, ko je jokal. Da je večkrat prišel iz službe in tudi sam videl, kako najin otrok zanemarjen in umazan od piškota sedi sam v dnevni sobi, jaz sem bila pa v drugi sobi na računalniku. Očital mi je tudi, da sem postavila kariero pred svojega otroka. Da ob svojem delu ne bom mogla ustrezno poskrbeti zanj in da kako neodgovorno od mene, da sem se sploh potemtakem odločila imeti sploh otroka, če vem kako službo imam. Kot obliko varstva in vzgoje je predlagal sostarševstvo, jaz pa, da je dodeljen otrok meni. Hoče, da bi otrok že sedaj živel izmenjajoče en teden pri njemu in en teden pri meni. V kolikor bi bila midva v »nekonfliktnem« odnosu, bi bil otrok večji in bi živela bližje, taki obliki starševstva ne bi nasprotovala. Čeprav se ob tem hkrati sprašujem, kako bi v taki obliki sostarševstva in pri svoji naravi dela sploh lahko ustrezno poskrbel za najinega otroka. Namreč iz službe hodi med tednom ob 17ih in kasneje, ima veliko terenskih vaj, ko je odsoten po več dni, pa tudi na kakšno misijo za 6 mesecev bo mogel še iti. Zavedam se, da otrok potrebuje očetovo figuro in absolutno podpiram izvajanje njegovih stikov z otrokom v čim večji možni meri, ker vem, da je to koristno za otrokov razvoj. Vendar si nikakor trenutno ne znam predstavljati, kako bi z njim lahko na kakršenkoli način izvajala sostarševstvo že pri takem odnosu, kot ga imava. Ob najinih bežnih srečanjih ob predaji otroka ustvari velikokrat kakšno konfliktno situacijo. Npr. zadnjič sem ga samo vprašala, kdaj je otrok nazadnje jedel in spal pri njemu, pa me je že takoj verbalno napadel, kaj me to briga, zakaj ga to stalno sprašujem. Da je poslikal otroka, kako je imel umazana ušesa ipd…

Bojim se in zgleda že tako, da bom morala zadevo peljati na sodišče, česar pa si ne želim. Nimam želje, energije, denarja in kar je najhuje, za najinega otroka to na dolgi rok v nobenem oziru ne bo koristno. Mi je pa partner že zadnjič dal vedeti, da od svojega predloga ne bo odstopil in da njemu ni problem hoditi na sodišče 2 leti ali pa 5 let in več. Da je že dobil denar in da bo vztrajal dokler bo treba. Da ne bo eden tistih “kimavcev”, ki na koncu klonijo svoji ženski in da bo otroka videl toliko kot ga bo sam hotel neglede na to kako se bo sodišče izreklo.

Strah me je za prihodnost najinega otroka in tudi za svojo. Ne vem, kako daleč je v resnici pripravljen iti za doseganje svojih ciljev in kaj vse mi bo prihodnje še zagodel s svojim manipulativnim narcističnim vedenjem in lažmi.

Po vaših izkušnjah, kako sploh postopati in komunicirati s takimi osebami? Namreč midva bova primorana ostajati v rednih stikih zaradi otroka še nadaljnjih 18+ let?

Z lepimi pozdravi

Sem prebral tvojo zgodbo in dobil pravi flashback nazaj na mojo zvezo z borderline/narcistično bivšo punco. Hvala bogu nisva imela otrok. Sedaj je že 2 leti od razpada zveze.

Hipokrizem pri teh ljudeh je res neverjeten. In seveda projekcija (extremno ljubosumje), potem pa sami varajo.

Kako komunicirati z takšno osebo? Predvsem ti svetujem, da še naprej obiskuješ terapijo, saj imaš prav verjetno ptsd.. predvsem pa se zavedaj, da ti ljudje manipulirajo 24/7. Nauči se prepoznat manipulacijo, ne vpletat nobenih čustev, predvsem bodi mrtvo hladna. Če je potrebno, si že prej napiši kaj hočeš s pogovorom doseč in pri tem vztrajaj.

Tudi jaz sem prebrala. Pozirala vsako tvojo besedo, ob tem pa dobila kurjo polt. Rožica, ti samo vztrajaj. Ostani na terapijah, dobro ti bodo dele. Verjemi, da smo tukaj osebe, ki ti pošiljajo objem in ti želijo, da se ti vse najboljše izteče.

Ljuba mamica!
Vse kar si storila je popolnoma prav. Prav je, da si spakirala kufre in šla.
Kar se tiče odraščanja in vloge očeta-mar si res želiš, da bi imel otročič za vzor takega moškega? Mlada si še, še se boš zaljubila in sedaj veš kakšnega dedca pa res nočeš ob sebi.
Pusti vse za sabo, na csd pa le povej za vse prigode (pištola, zasmehovanje, poniževanje), kaj posnemi in čim več si zapisuj.
Otrok bo lahko super odraščal ob tebi in moško vlogo lahko prevzame tudi kdo drug.
Lahko ti iz lastne izkušnje povem-moja mama ni šla stran od očeta, samo zato, da bi bili “družina”. Zavidala sem sošolki, ki je živela samo z mamo, saj je nihče ni tepel, z njo ni čustveno manipuliral, ni je “šuntal” proti celem svetu. Četudi sta živeli v majhnem stanovanjcu, je imela ta punca prave vrednote, vedela je kaj je spoštovanje, bila je prijazna in šolo opravila z odliko. Zdaj dela v zdravstvu, ljudje jo imajo zelo radi, ima krasnega otročička. Vem, da se bo, če bo treba, postavila zase in za svojega otroka, kot ae boš tudi ti.
Jaz sem od svoje družine imela samo to, da je oče manipuliral z mano, me zavajal, čustveno maltretiral – stvari mi je ponudil, in vzel nazaj. Konstantno me je zaničeval in primerjal s “pametnejsimi” sošolkami, me dajal v nič ob slabih ocenah. Hkrati me ni pustil, da bi se uči la, saj sem morala delati, pa četudi nesmiselna dela na kmetiji, ali pa paziti mlajsega brata, ko je bila mami v službi (se pravi vse popoldneve). Bil je tudi fizično podlo nasilen.
Ko sem šla stran od njega, kot si šla ti od moškega sem zacvetela. Moje povprečje se je dvignilo v nebo in tudi sama imam krasnega otročička.
Kjer živim, me ljudje spostujejo in imajo radi. Verjamem, da imajo tudi tebe. Srečno!

Glede na to, da govori take stvari, da so tudi njegovi starši kot teleta in ga pri tem podpirajo, je treba vse dokumentirat… Vsak pogovor snemat, vse zapisovati, kdaj sta se pogovarjala, kaj sta se pogovarjala, kaj si rekla, kaj je rekel… Tako boš imela neko podlago, osnovo za izpodbijat njegove nebuloze o tem, kako si slaba mati in podlago za to, da ga prikažes takega kot v resnici je.. Seveda, če je zgodba resnična.
Isto bi svetovala moškemu, če bi naletel na tako žensko. Gre se za čustveno izsiljevanje in ustrahovanje, in mislim da smo tega lahko deležne tako ženske, kot tudi moški.. V vsakem primeru si belezite vse in delajte se naprej na sebi, da bo tut sodišče in csd vidli, da se trudite.
Srečno

Sočustvujem. Moje mnenje je da boš morala zbrati vso moč in napasti.zavoljo otroka. Ne fizično ampak premišljeno.predvidevam da bivsi dela v vojski. Poklici nadrejene in povej da ti je grozil s pištolo. Javi to tudi na policijo in csd. Povej da ne delaš iz tega drame a da se bojis in da je prav da so seznanjeni. Na csd povej tudi svojo stran, manipulacije ki si jih in jih doživljaš. Skratka ne dovoli da hodi po tebi samo zato ker se bojis.

Si zelo mocns ženska, vztrajaj na svoji poti. Je pa lep dokaz, da ko je nekdo prevec popoln, morajo ženski zazvoniti vsi alarmi. Popolnih ljudi ni, ce nekdo daje tak obcutek, je z njim nekaj narobe

Jaz imam izkušnjo z nom mamo in moja izkušnja je, da ko začutijo da si zelo močen se tudi sami ustrašijo. Skozi leta te je podredil in manipuliral, ne bo se hitro uklonil, vendar pomembno je da imaš podporo in da nadaljujem s terapijami, meni so pomagale, da sem se uprla tako mami kot psihopatski šefinji s pomočjo terapevta, trajalo pa je nekaj časa. Ti ljudje so znotraj sebe zelo prestrašeni in ko vidijo da si neomajen in prepričan vase, da ti ne morejo do živega potem sicer ne odnehajo ampak si v bolj enakovrednem položaju. Vsaj moja izkušnja je taka, upam da bo tudi tvoja pozitivna, samo tako naprej, zavedaj se, da je za otroka boljše da živi s tabo, jaz kot sem napisala, imam mamo nom in to je življenje v peklu.

Zelo lepo si opisala, kar tudi sama doživljam.
Prva stvar je ta, da njega ne boš spremenila. To si uzavesti
Najdi si podporo na CSD, to se bo kasneje izkazalo za zelo pomembno. Če z dodeljeno delavko nisi zadovoljna, če imaš občutek, da je “na njegovi strani”, zahtevaj zamenjavo pri direktorju. Sama sem dala polletno kalvarijo s pristransko delavko čez in ti povem, da je to najbolj stresno od vsega.
V kolikor prijaviš lastno gospodinjstvo z otrokom, ti ob eni normalni plači ne uspe preseči cenzusa za brezplačno pravno pomoč. Najprej si najdi dobrega odvetnika, ker ga boš glede na opisano slej ko prej potrebovala, potem pa ti bo odvetnik dal obrazce za BPP, ki mu jih izpolniš.
Resno razmisli o prijavi nasilja na policijo- take stvari ne zastarajo in že če tole posreduješ, kar si tu napisala in poveš, da je otrok še vedno ogrožen (več kot očitno je, da je moški moten), bo dovolj, da bo zadeva šla na tožilstvo. Najbrž iz vsega skupaj ne bo potegnil neke resne kazni, dobil pa bo 48 ur prepovedi približevanja, da se bo zluftal po zaslišanju policije, in pa verjetno 14 dni podaljšanja s strani tožilstva in kasneje neko malo kazen. Važno je, da ima policija zabeleženo, da je bil nasilen. V kolikor krši prepoved približevanja, to jemljejo zelo resno in jih takoj obvestiš. Kakršnokoli grožnjo z odtujitvijo otroka prijavi!!! Zelo pomembno je, da imaš odvetnika že prej, ker ga bo on v tem času zagotovo imel.
Predlagam ti, da z odvetnikom podata vlogo za začasno odredbo, da bo imel stike pod nadzorom- glede na vse opisano, bi si jih absolutno zaslužil. Brez sodišča glede na opisano ne boš zvozila. In da že v prvi vlogi na sodišče napišeta, da zahtevaš kliničnega izvedenca klinične psihologije. Tudi če ne boš uspešna in če bo imel neprimerno visoke zahteve po stikih z otrokom, če boš prva podala vlogo in zahtevala veliko (stiki pod nadzorom,…), je možnost, da bo dobil skrbništvo zelo majhna. Vsaj ne takoj. S kliničnim izvedencem tudi če nič ne odkrije (pa najverjetneje bo) kupiš otroku čas, dragocen čas, ki ga kvalitetno preživi z njim. Ne spuščaj se v razlaganje majhnemu otroku, da je oče slab, ampak se skoncentriraj nase in na to, da bo tvoj čas z otrokom kvaliteten.
Pa pozanimaj se, kje lahko dobi prepoved nošenja strelnega orožja, ker ke več kot očitno neuravnovešen in nevaren. Taki ljudje so eksplozivni, nepredvidljivi, lahko poškoduje otroka zato, da bi prizadel tebe. To so resne zadeve.
Preberi si knjigo V opoju narcisa, ker ti bo pomagala pri komunikaciji z njim.
Predvsem pa ne nasedaj na razne provokacije da si slaba mama in ne vem kaj. Pusti, da grejo mimo, ne odgovarjaj. Za svoja dejanja se NE opravičuj in NE razlagaj ničesar več, kot je potrebno. A boš povedala veliko ali malo, vse bo poskušal obrniti proti tebi. Pa se ne sekiraj preveč
Od začetka bo hudičevo težko, važno je da si mimo vseh institucij narediš lepo, mirno in NORMALNO življenje.
Ne stopaj več po jajcih.

Kot bi brala mojo zgodbo,s to razliko,da sem imela že 2 odrasla otroka.bilo je samo več let manipuliranja,ustrahovanja,poniževanja.
Ne se pustit ustrahovat.boj bo pa težek.poiščite si nekoga od prijateljev,ki vam bo stal ob strani.kajti sama ne boste zmogla

Kot bi sebe brala … Vem kaj preživljaš !!!
Povsem ista zgodba se je zgodila meni.
Najtežji del te bo čakal po razhodu. Trajal pa nekje 15 let .. Na fb sem pred kratkim objavila posnetke … Kako se lotiti psihična…Šele po 15 letih sem dosegla, da imava s hčerko mir. Če potrebuješ kakšen nasvet … ti lahko z veseljem pomagam … Vse pa traja … Še preden pa sploh začneš pa moraš ti biti stabilna in predvsem zdrava… saj tole vse te na koncu lahko uniči… Kam te lahko kontaktiram…

Od vseh teh zgodb je res dobro uspelo moji prijateljici iz srednje šole, kot v filmu, od soseda brat v isti ulici, je bil varnostnik, postaven, s pištolo ni da ni, svoje stanovanje, normalen rang avto in vse, ravno dobro preboleval razpadlo zvezo. Zmenila sta se, preselila se je s sinom k njemu, na fb fotke, izleti, skrb, malemu se je res dogajalo, itak pa je bil večino časa odsoten zaradi službe, tako mali otrok sprejema pomirjeno mamo in dobro družbo, novo varnost in naklonjenost, tistih par ur, ko so se križali, razlage ne rabi.. tudi sproti je šla do nadrejenega od tega kret1 in se zmenila, da je varnostnik njegov dober frend, ja kaj je svet majhen no, da ga prosi za pomoč in ja.. Tip je izvedel par poskusov ustrahovanja, sta javila v službo, je bil vabljen na pogovor z nadrejenim, je v nemoči naperil, da jo še ‘tašča’ toži za stike z vnukom, otrok je za na stik z oceto. parkrat zbolel, pridobila je čas in varnost, ona se je sestavila, se vključila na društvo za nenasilno komunikacijo, na sodišče je šla z njo svetovalka, v miru je imela vse spisano in zastavljeno z odvetnico in to prek bpp, dobila je polno skrbništvo in stike 2x na teden popoldne po vrtcu od 18-19h na ”novem domu” kjer živi otrok, za čas večerje, tip se je upiral na vse pretege, popustil, da lahko tudi najprej opravi svetovanje, no pa je le prišel, varnostnik je bil umaknjen v spalnici kao za računalnikom, čeprav je bil nekajkrat tudi samo njegov brat, in je kaj ropota, v glavnem, dosegla je tudi torej predlog na izvršitev, da se tip vključi v delavnico za očete, isto na društvi DNK, da po 2 mesecih svetovanj lahko v sodelovanju s csd in DNK začno potekati stiki, da gre otrok k njemu preko dneva en dan vikenda na 14 dni po zajtrku in do večerje, v tem času bo star čez 2 leti in se verjetno ne bo več dojil. Ona je bila tako fokusirana, da ohrani mleko za otroka in zdravo pamet, našla je pomoč in nihče ni vedel, da je vse zaigrala. Tip je klicaril, tut mene enkrat, ful vljudno, kako to, da sem na začetku še kdaj prišla, potem pa kar nič… Avtorica ni uspela napisati, gotovo je tudi njej posledično odtujil vse prijateljice, Oz so se same, če rečem zase… Takrat nisem imela časa, niti uvida, odslovila sem ga, da upam da, če imata probleme, da pač po pameti in da če misli, da mu lahko kaj pomagam, me lahko pokliče kasneje… Bila sem res v gužvi… Ni me klical, sem pa jaz njo, pa do tega, kaj je in da me je klical sploh nisem prišla.. Ker da je v gužvi in uf, upam, da se kmalu dobiva na kavi… Ni šla razlagat… Zgubili sva se spet za 2 leti, se našli v vrtcu, ko sem sama vpisala svojo štručko, šli sva na kavo… Takrat je bil sin star skoraj 5 let.. Varnostnik se je ponovno zaljubil in odselil, njej je pustil stanovanje v najem, našla je normalnega tipa in bila v četrtem mesecu nosečnosti. Tut z varnostnikovo familjo se družijo, družita se mami in čuvata otroke obeh bratov in njenega, frekvenco je imela čudovito. Nom tip je hodil na DNK in na polne lune ima še kdaj kake izpade, oba sta se naučila komunicirati, nekje pri štirih letih je otrok prvič prespal s sobote na nedeljo, babici so stike z vnukom izenačili s stiki, ko ga ima oče, do nadrejenega je šla z zahvalo, je povedal, da je tip dobil disciplinskega zarad nadlegovanja sodelavke, čeprav ji ne bi smel povedati 🙂

Otrok ima zdravo zastavljeno pot, varen je in sprejet, pač pri dveh očkih, treh babicah, dodatnih dveh stricih z družinami, in jaz z družino sem tut teta, in sama energija smisla jih obkroža… mislim, da otroka prav briga, kaj se je dogajalo, ko je bil majhen… Ker je mama zdržala svojo frekvenco, fokus in zgled.

Avtorica, poskrbi zase in za otroka.

Moja poddobna zgodba.. KO sem se razšla z bišim se je začela borba za premoženje. Laga na sodišču. Na koncu popustila in se je hišo napisalo na hčeri, njemu pa pravico bivanja. In zdaj je tako da je hiša še vedno v 4. fazi, bivalna ni. Hipoteke ne morem vzet in končat ker in pravico bivanja. Če bi jo končala, se lahko vseli noter in nič ne morem. Tako hiša stoji in propada.. In se čaka da bo umrl.. Velikokrat sem se želela normalno pogovoriti, ampak je bil vedno izgovor (služba, slabo srce,..)
Glede stikov mi je vedno sesuval vse. Punce so jedle neomejeno in se redile, rušil mi je vzgojo.. Zdaj sem sama uredila da so pr njemu le en dan za vikend (prej 2 dni), in začela sem se hladno obnašati do njega. Direkt z njim ne govorim. Pišem sms, da imam dokaz. zdaj se bomo dobili pri terapetu skupaj, potem naju čaka še csd. Dokler bo vse v škodo otrok ga bom vlačila okoli. Enkrat bo že nehal.
Ostani hladna, vse kar govoriš in pišeš snemaj, da boš imela dokaz. Prej ali slej se bo morala zadeva obrniti. Če imaš šanso se odseli čim bolj proč, dogovori se da obiski potekajo le popoldne, ko je še nekdo prisoten pri tebi doma in to čim manj. Očetovski lik gor al dol, to ni lik, to je manipulator in psihopat.

Glede dedkov in babic.. Jst imam pač smolo da moji hčeri nimata varstva. Moj fotr živi drugje in ga nočem videt ker je isto manipulator, mama pač ima zdravstene težave in so pri njej kak dan med počitnicami (vsake 2 meseca). Njegova mama je umrla že ful časa nazaj, punc še ni bilo, njegov fotr pa je jasno povedal, da ne bo varoval otrok… Tako sem sama za vse. Čas zase imam ko gredo 1 dan na vikend k njemu. Me imajo punce pa vedno na razpolago in tako jim razlagam in govorim o vsem. Sem vesela, da mi zaupajo in se imamo rade. Pač bodo zrastle gor brez nonotov in non..

Ja, točno, odlično si svetoval. Vsi, ki smo bili v odnosu z NOM imamo verjetno PTSD. Jaz si dolgo nisem priznala. Zelo dobro je obiskovati kvalitetnega psihoterapevta.

Zgodba podobna moji samo da sem moški s podobno usodo kot ti.

Veš tudi ženske niso nedolžne

Ja ona je imela pogum in šla, jaz ga nisem imeela in poslušam te blodnje še danes, sinu pa je tudi uničil življenje.

Berem vašo zgodbo, in ne morem verjeti… Tudi pri nas se je začelo nekje po 4,5 mesecu nosečnosti, odkar sem rodila se ukvarjam samo z tem kar ste pisali.. Bravo da ste našli moč in odšli, jaz sem že 3 odšla in se potem pustila zmanipulirati, vem da bo otroštvo lepše brez njega vem da bom jaz boljša mama, ne bom pred otroci ponizana objokana in vedno v nemiru in groznem nivoju komunikacije,to nisem jaz, ampak še vedno sem tukaj in se ne znajdem

Lepo prosim, če ste še vedno pripravljeni, da pomagate, da se mi oglasite na [email protected] Hvala!!!

Lepo prosim, če ste še vedno pripravljeni, da pomagate, da se mi oglasite na [email protected] Hvala!!!