Moja izkušnja in nasvet
Pozdravljeni vsi skupaj,
za začetek bi povedal, da sem v poznih 30ih letih, da imam z bivšo partnerko otroka in da bo počasi 1 leto odkar sem se rešil pekla vseh peklov. Srce se mi je trgalo, ko sem zapustil malega otroka in dobesedno pobegnil iz stanovanja. Če ne bi imel staršev, s katerimi si sicer nikoli prej nismo bili blizu, verjetno tega ne bi zmogel, saj mi v teh trenutkih res veliko stali ob strani in prepričevali, da se ne vrnem nazaj. Če koga zanima kaj sem prestajal lahko prebere zgodbo od Marjan55, ampak ker sem pozabil e-mail, se ne morem več registrirat pod tem imenom.
No kakorkoli, danes živim novo življenje, lahko rečem srečno, čeprav sem moral narediti ogromno na sebi, da sem prišel do tega. Glede na to, da je večina ljudi krivila mene in še vedno krivi, ker pač verjamejo moji bivši, kaj se je dogajalo. Da sem bil nasilen do nje, da si nisem želel otroka, da nimam rad otroka, ogromno laži in potvarjanja dejstev. Jaz svojo plat zgodbe nisem povedal nikomur, razen staršem, ker res težko govorim o teh stvareh in si jih potiskam nekam na stran. Danes je stanje takšno, da imam 3-5 na teden stik z otrokom, redno plačujem preživnino in dnevno poslušam kakšen gnoj sem, da sem zapustil otroka. To seveda poslušajo tudi vsi njeni prijatelji in znanci in dejansko sem zaradi tega ostal skoraj sam na tem svetu, ker te je tako prekleto sram pogledat ljudem v oči, čeprav veš, da si naredil prav, da si odšel. Kajti z rojstvom otroka so se stvari še bistveno poslabšale (drenje, jokanje, razbijanje,…). No, ampak jaz sem vztrajal in z res jekleno voljo, nadpovprečno količino športa in zdravim načinom življenja nekako uspel, čeprav sem se dnevno spopadal s tesnobo in depresijo. Tudi ljudje so začeli spoznavati, da ni vse tako kot so slišali od nje, ampak škoda je žal bila narejena. No, sedaj mi je v prvi vrsti važno, da bo otrok zrasel v zdravo in srečno osebo in bom zato naredil vse, kljub izpadom, ki jih imam bivša partnerka.
Na srce pa polagam vsem, ki še imate šanso, da pobegnete vstran od teh ljudi in se ne ozirate nazaj, predvsem pa ne skrbite, da si bodo kaj naredili, ker se imajo preveč radi. In ne trudite se, da bi ostali v odnosu in spremenili nekatere stvari, ker iz tega ne bo nič, žal. Po 1 letu sem si slučajno našel novo punco in ugotovil, da je svet lahko lep, čeprav moram priznati, da sem zelo pazljiv na morebitne znake MOM, če bi se slučajno pokazali :/
Držite se
Oh Primorec, prav vesela sem, da te ponovno slišim 🙂
Najprej čestitam! Ne glede na to, da sem sama tudi že doživela mnogo absurdnih in grdih situacij, ne morem vedeti, kako težko ti je bilo in kako je kdaj še, vedar si lahko predstavljam…
Kot si rekel, trdna volja, dopustiti pomoč od drugih ( vsaj začasno), stvari, ki te potegnejo ( šport, …) in ostati to, kar si. Ne glede na to, da si trenutno verjetno najbolj “osovražen” in grdi in da se o tebi slišijo govorice, ki jih sproži ona. Zdaj nimia smisla komurkoli razlagat, zakaj v resnici gre ( je pa dobro dati vedeti, da obstaja tudi druga plat situacije) ker se ljudem, ki tega niso doživeli, ne da razložiti, dokler sami tega ne doživijo, kako zelo je lahko kdaj dvolično, absurdno, grdo, včasih celo zlo vedenje nekaterih momsterjev.In kako zelo jim je pri tem vseeno za vse, tudi za otroka, samo da bi dosegli tisto svojo trmo, ki so si jo v tistem trenutku v glavo vbili.
Momsterji na začetku zlahka privlečejo druge, jih potegnejo v svoj svet, saj se zlahka “zlijejo” z ljudmi in odigrajio svojo vlogo, še posebej če gre za Žrtev. Nekateri pridejo, ker jim želijo pomagat , drugi, da bi se napili čenč. Vendar momsterji ne zdržijo dolgo kazati idealno podobo in vlogo, ki so si jo v tistem trenutku izbrali. Slej ko prej pokažejo pravi obraz in takrat te bodo tudi tisti drugi vsaj malo razumeli, o čem sploh govoriš. Potem je malo lažje, vendar ne dopusti, da bi zdaj drugi k tebi prihajali s težavami, ki jih bodo imeli z njo. Ponavadi si jo ( ga) želijo samo iz svojih ramen čimprej spravit, da bi ti prevzel odgovornsot. Vendar to ni tvoja stvar, odnos tvoje bivše partnerke z njimi je njihova stvar. Lahko kdaj poslušaš, sočustvuješ, daš kak nasvet , glede na to, kako si ti podobno situacijo kdaj rešil in to je to.
Si odličen oče. Kljub temu, da te verjetno že sama misel, da moraš potrkati na tista vrata , spravi v grozo, paniko, obup ….vseeno kljub vsemu prideš trikrat na teden po otroka in ga vzameš vsaj za nekaj ur iz momsterlanda in mu dopustiš, da je on otrok in ne obratno, kot je večinoma pri momster starših. Ne prenašaj vajinih dram nanj ( kolikor se bo dalo, ker ona jih morda bo) , imej se z njim čimbolj normalno, lepo, ljubeče….in daj mu vedeti, da ga imaš rad, takšnega kot je, da z njim ni nič narobe ( četudi kdaj to sliši od mamice), da je mamica precej občutljiva in da kdaj ne ve prav dobro, kako delati z drugimi ljudmi, da ima vščasih težave s seboj ( ali karkoli bo pač razumel). Bistvo je, da ve in začuti, da težava ni on, temveč je težava v mamici, da ga imata oba rada ( vsak na svoj način). Vem, kako težko je to, vendar je edini način, da se vse skupaj konča bolj pozitivno, kot se je začelo. Pri meni se je in to mnogo bolje, kot sem si sploh lahko zamišljala v času krize. IN glde na to, kako si se stvari lotil, se mi zdi, da gre tudi tebi zelo dobro 🙂
GittaAna
Hvala GittaAna za te vzpodbudne besede.
Res je bilo težko oditi, ker se neprestano bojuješ z vprašanjem, če si naredil prav, da si odšel, ali bi se moral dalje boriti in truditi. Če ne bi bilo otroka, bi verjetno ostal tako dolgo dokler ne bi pristal na psihiatriji ali pa vsaj na tabletah. Ko pa sem videl kako se dere, kriči in joka z otrokom v naročju, sem vedel, da je to edina možnost, ki jo še lahko izkoristim. Seveda vem, da me bo zaradi otroka imela celo življenje v primežu s svojim izsiljevanjem, ampak nekako gre. Žalitve me skoraj več ne prizadanejo, če pa že, se hitro poberem. Ne morem pa verjet, da se cele dneve ukvarja s tem kako bi meni nagajala. Prav vidim tisto zlobo v očeh, ko si želi, da bi imel probleme v službi, čeprav ji nisem povedal, da odkar sva šla narazen, so se mi marsikatere zadeve izboljšale. Ampak to bom že nekako, važno mi je samo, da bo dete zdravo, srečno in predvsem mirno.
Pozdrav vsem.
Moram priznati, da sem čakal takšna vprašanja Bebica23. Avtomatsko si obtožen in etiketiran, da si zapustil partnerko z otrokom, ne glede na to kaj se je dogajalo, mislim, da je to zaznati tudi iz tvojega pisanja ali se motim? No in še odgovor. Zakaj se midva ne razumeva bi moral odgovorit kak strokovnjak, vem samo to, da kakršnikoli sem že bil v tej vezi, takšnega drenja, takšnih scen in izsiljevanj si nisem zaslužil, sploh pa ne otrok. Mislim pa, da je o tem zakaj se s tako osebo ne moreš razumeti in funkcionirati veliko tukaj napisanega. Ni mi pa težko priznati, če nekatere stvari dela dobro, ampak če sem jaz v bližini se pa zadeve zelo spremenijo. Ja imam novo partnerko, ampak vmes je preteklo 1 leto, ko nisem imel nobenega in sem se že zdavnaj sprijaznil, da bom pač sam, ampak se mi to nikoli ni zdel problem, ker imam otroka za katerega skrbim, kolikor pač ločen starš lahko. In vedno bom, to ve tudi moja nova partnerka. Kljub temu, da skoraj dnevno dobim več 10 sporočil kakšen gnoj sem, da sem zapustil otroka (sploh ob polnih in praznih lunah), še vedno govorim z njo in to zavoljo otroka. Dejstvo pa je, da ne morem bit toliko z otrokom kot je partner, ki mu je otrok dodeljen.
Ampak to še ne pomeni, da moraš do konca življenja živet v celibatu in se smiliti samemu sebi.
Te nekako razumem, če imaš čisto dušo in si doma storil vse, da si bil uredu partner in oče.
Ni mi pa razumljivo njeno početje, morda je imela depresijo po porodu. A si ji rekel, da jo ljubiš in to pokazal z dejanji, kako je na to reagirala.? Imej čim več stikov z otrokom, žal se mu bo to poznalo za celo življenje. A stike imaš doma na bivšem domu?
Bivša se mi zdi, da te ne sovraži in dretje ni bilo tebi direkt namenjeno, le odraz njenega notranjega kričečega stanja. Morda pa rabi pomoč terapevta. Bivša sporoča, da nekaj ne zmore. A sta imela odprt pogovor, kaj jo muči?
Ti si potem na svojem, četudi bi se bivša umiril s pomočjo terapije in imela miren ton ter govor?Bi se kdaj vrnil nazaj?
Drži se.
Vem, da sem jo ljubil in to zelo, kot še prej nikoli. Vem, da sem bil skrben tako partner kot oče. To mi je takrat priznavala “vsa okolica”, ki pa je vse zelo hitro pozabila. V nekaj dnevih sem od skrbnega in vzornega očeta spremenil v najbolj zaničevano osebo. Malokdo bo to razumel, čeprav verjamem, da nisem edini, ki se mu je to zgodilo. Je pa res, da težko nekomu poveš, da ga imaš rad, če se je pred tem 2 dni drl v tebe, te žalil, lagal, da je poslušal celi blok. Ampak sem jo še vedno imel rad, vendar bi potreboval par dni, da bi pozabil grdo, ampak v takem odnosu teh par dni ne dobiš, ker se novi cikel obtožb in dretja začne prej, kot bi se ti bil zmožen sestaviti. Seveda pa vem, da sem bil slabič, da nisem odšel prej in verjemi, da bi sedaj storil marsikaj drugače.
Prou, ti veš. Ni bil pa razlog, da si šel zaradi druge? Saj gor omenjaš eno leto bo od pekla doma in nova ženska je že eno leto.
Želim ti mirno obdobje in življenje, sestavi se nazaj, sam sebe in poštimaj kaj je bilo z bivšo. Ne rešuj sebe z novim odnosom in ne tlači starega, ampak razpucaj vse za nazaj. Boš bolj svoboden in lažje ti bo. Kako bo pa ko bosta z novo imela otroka, kaj pričakuješ večji scenarij in ljubosumnost, ker boš imel otroka. Velik poudarek daje otroku in bi jo to lahko iztirilo?
Morda se motim, pač podam mnenje in kot vidim, tebi želim novo mirno življenje.
Ali tvoja bivša vidi je videla kdaj pri tebi kaj dobro ali samo slabo?
Novo partnerko imam 1 mesec, 1 leto je pa mineva odkar sem še narazen z bivšo. Bivša ni nikoli videla ničesar dobrega v meni in to dobesedno ničesar. Sploh se ne morem navadit drugačnega odnosa in lepih besed, ki jih slišim od ta nove. Vem sicer, da je 1 mesec prehitro za karkoli govorit, ampak nekatere stvari pač čutiš. Čutim predvsem mirnost, sproščenost in tudi, če pridejo problemi jih zna rešit, namesto, da se zažene panika ter vik in krik. In seveda mi je zelo žal, da nimam otroka, ki ga imam zelo rad, z novo partnerko. Mogoče pa kdaj.
Žal mi je za tvojo situacijo, predvsem, da ni videla nič dobrega v tebi. Kot pišeš, ti vidiš v njej le nekaj dobrih stvari poleg motečih.A ima tvoja bivša previsoko mnenje o sebi in o tebi nizko ali oboje nizko, ne vem.
Razčisti pri sebi, bodi previden in upam, da je nova partnerica dobra ženska, tudi iskrena, da ni taka ki ti prikimava in navidezno razume tvojo situacijo,da izve o tebi in v začetku zaljubljenosti goji empatijo, potem gre vse po slabem ko se naveliča in naje dobrega odnosa. Upam, da ne bo tako, ker bi bil prehud udarec zate. Želim ti lepo in mirno.
Tudi sam imam velikokrat v mislih to, da se vzorec ponavlja in da si izbiramo podobne partnerje, čeprav zadnja je bila pri meni izjema in res nekaj edinstvena. Ampak po taki izkušnji se človek nekaj nauči in marsičesa navadi. Jaz sem se to, da čas marsikaj pozdravi in da biti sam sploh ni tako slabo. Zato v novi vezi sicer bom sklepal kompromise, nikoli več pa ne izgubil samega sebe ali stvari, ki so mi ljube. Na koncu si namreč vedno sam s sabo.
Hvala Bebica23
Momsterji so lahk čisto ok starši, vse do trenutka, ko ima otrok svojo voljo, večje potrebe, ko zboli.,…itd, takrat se začnejo do njih vesti enako, kot do ostalih. Ker se ves čas vrtijo zgolj v svojem vesolju in ker se čutijo upravičene, da se drugi temu vesolju prilagajo, čutijo kakršen koli odmik, oviro…pri tem kot upor. Že če bo otrok imel drugačno menje, želje ali bog ne daj, da se bo kakorkoli uprl – takrat bodo to zatrli v kali. Razen v primeru, da bo bodo v njem videli “zlatega” otroka, ki nikoli, nikdar ne mora nič narediti narobe, ga povzdigovali, razvajali in obenem , kot plačilo zahtevali popolno predanost. Za takšne otroke je še težje, ker zelo težko prepoznajo manipulacije, v katerih živijo od otroštva.
GA
Bebica, takšno vedenje ne nastane zaradi depresije po porodu ( ta lahko stvari zgolj poslabša) in če si prebrala prvi post, potem vidiš, da je bilo vedenje enako pred rojstvom. Nihče nima pravica odraze svojih notranjih stisk na tak način usmerjati na druge in ni hujšega, kot lahko pri teh osebah storiš, da se začneš še bolj ukvarajt z njo, kot se že do sedaj, ker stvari samo še poslabšajo. Vendar, preden bom dolgovezila in ponovno pisala že nekajkrat napisano si morda preberi kaj na tem forumu, kaj pravzaprav pomeni mejna ali narcisitična osebnostna motnja. Ti ljudje so drugačni, drugače razmišljajo, delujejo, čustvujejo, zato običajni pristopi , ki bi delovali pri običajnih ljudjeh ne delujejo ali stvari zgolj poslabšajo.
GA
http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnostna-motnja-5-del VREDNO BRANJA, ON JE ZAME STROKOVNJAK!