Pozdravljeni,
Zelo super se mi zdi,da obstaja ta forum, v katerem zelo močno vidim tudi sebe. Že nekaj let se spopadam z rapidnimi razpoloženjskimi nihanji,danes skoraj 20-letne hčerke. Vse skupaj se je začelo konec prvega letnika srednje šole. Dogaja se, da mi zmanjka moči, ali pa pridejo dnevi,ko se mi že dozdeva da je bolje, da le ni tako hudo; pa potem znova vidim da se najverjetneje le vrtimo v krogu.
Želela bi se osebno obrniti na vas,prosim povejte mi kako.Hvala vam.

Pozdravljeni!
Če imate v svoji bližini nekoga, ki ima MOM, so lahko posledice zelo hude in je priporočljivo imeti veliko informacij, si izmenjevati izkušnje z drugimi in je priporočljivo imeti svojega psihoterapevta.
Sama delam kot psihiater in imam tudi bolnike z MOM. S svojci se ukvarjam le v primeru, da se pri meni zdravi oseba z duševnimi težavami.
Lahko pa pomagam z nasveti na forumu.
Predlagam vam, da opišete svoje težave in pomagali vam bodo vsi ki so na forumu kot tudi jaz.

Pozdravljena mamamamaa!

Znanje je moč pravijo in morda je res najbolje, da se oborožite z informacijami. V knjigi Ne stopajte več po prstih je temu namenjeno celo poglavje, na internetni strani BPDCentral, ki jo je ustavnovila avtorica knjige, pa lahko najdete tudi internetno skupino za samopomoč, ki je namenjena prav staršem otrok z mejno osebnostno motnjo.

WTOParentsOfBPs
For NON-BP parents of children (of any age) who may have BPD
Subscribe: [email protected]
or visit our homepage at: http://groups.yahoo.com/group/WTOParentsOfBPs

V tujini obstaja kar nekaj knjig, ki se ukvarjajo s tem problemom in ponujajo mnogo rešitev. Žal je pri nas še toliko neznanja in tako malo strokovnjakov, ki bi zares poznali to področje in skoraj nobenega, ki bi se ukvarjal tudi s svojci, da si morajo svojci pomagati sami. Prav zaradi tega je bil ustanovljen tudi ta forum, da si bomo lahko med seboj izmenjavali izkušnje in si delili informacije. Kadar pa bo prišlo do povsem strokovnih vprašanj, pa nam bodo pomagali naši strokovnjakinji.

Pozdrav, GittaAna

Hvala za hiter odziv in ponujeno pomoč. Še danes stopim tudi po to knjigo.
Glede bolj poglobljenega pisanja tukaj pa je tako, da zaenkrat čutim, da je to vendarle bolj osebna stvar. Resnično pa bi želela priti osebno do dobrega kakšnega strokovnjaka.
Še enkrat hvala!

Spoštovani!
Prosim, odgovorite mi, kaj privede do MOM? V katerem otroškem obdobju lahko že opazimo prve znake?
Prebrala sem, da je MOM posledica bodisi poškodbe dela možganov, ali pa odnosov s starši in vzgoje v otroštvu. Rada bi kaj več vedela o tem. Zanima me tudi, ali so možni tudi drugi znaki, kot so našteti v literaturi, npr. nekontrolirano in nezavedno “norenje” oz. krčevito vpitje in mahanje okoli sebe sredi noči. Mojemu sinu, ki je danes star že čez trideset let, se je to npr. dogajalo približno dve leti od šestnajstega leta dalje. Zjutraj o tem ni nikoli nič vedel. Je pa res, da je v tem obdobju pričel s shujševalno dieto in je precej shujšal. Je pa od 20. leta postajal drugačen, nerazumljen okolici, osamljen, jezen, z eno besedo čuden in tako je še danes.
Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.

Pozdravljena Zaskrbljena mama.

Strokovnjaki niso enotni, zakaj pride do MOM. Nekateri bolj prisegajo na dednost, nekateri so prepričani, da pride do nje zaradi vpliva okolice, najbolj pogosto pa velja mnenje, da gre za splet obojega. Poznamo primere, ko je nekdo odraščal v povsem normalnem in zdravem okolju, pa ima MOM in res je, da je imelo mnogo oseb z MOM travmatično otroštvo.

MOM naj se ne bi diagnosticiral pred 18 letom, saj je mnogo simptomov podobnih, kot pri puberteti. To je zelo kompleksna motnja, ki se kaže na veliko načinov , poleg tega pa so tej motnji dostikrat pridužene še druge bolezni ali motnje.

Bolj konkretno o vašem sinu, pa vam bo odgovorila naša strokovnjakinja.

GittaAna

Pozdravljeni!

Konkretno o sinu ne morem reči skoraj nič, ker imam premalo podatkov. Zanima me, kako je bilo s šolanjem, ali je zaposlen, ali ima partnersko zvezo, ali živi sam ali pri starših, kako skrbi zase – obleka, hrana in tako dalje. Kako preživlja dan? Skratka za postavitev suma na različne duševne težave potrebujemo bistveno več podatkov. Namreč tako kot ste opisali, bi bilo lahko tudi kaj drugega.

Spoštovani GittaAna in dr. Dernovšek!
Zahvaljujem se vama za odgovore, dr. Dernovšek pa posredujem zaradi lažjega razumevanja še naslednje podatke glede svojega sina.

Pišem vam zato, ker nas že leta skrbi za sinovo obnašanje. Živi sam v našem vikendu in včasih raje ne bi šla tja, ker težko prenašam njegovo muhavo razpoloženje. Ponavadi se najprej skregamo, ker nam kar naprej nekaj očita, da smo krivi. Veliko vpije in se kar naprej nekaj jezi zaradi popolnoma nepomembnih stvari. Zdi se, da je jezen na ves svet. Obnaša se kot da je sam v hiši, ne ozira se na nikogar. Hodi ponoči naokrog in dela vse, kot da je dan. Zdi se, da nima čustev, deluje hladno, nezainteresirano za druge ljudi. Eno leto že ne dela ker dokončuje študij. Moram povedati, da je zelo skromen. Nikoli ničesar ne potrebuje več, kot je nujno potrebno. Nekaj časa je dobival socialno podporo, zadnjih nekaj mesecev ga preživljava midva z možem, ker sva tudi midva zainteresirana, da dokonča študij.

Sin je živel do 27. leta doma v štiričlanski (imamo še starešo hčerko, ki “normalno” funkcionira) lahko rečem, v urejeni družini. Imeli smo se lepo in tudi s sinom nismo imeli nobenih težav v času njegovega dozorevanja. V osemletki je bil v glavnem odličnjak in tudi gimnazijo je izdelal brez težav. Študij je nadaljeval na fakulteti, oddal diplomo, potem pa vse skupaj opustil in ne dokončal.
V srednji šoli je imel deklico, a je bila veza po dveh letih prekinjena z njene strani. S časom, po maturi, se je začel odtujevati tako nam, domačim, kot tudi svojim prijateljem. Večino časa je preživel v svoji sobi na računalniku, le malokrat je šel ven čez dan, v glavnem je hodil na tek in to šele pozno zvečer, družbe ni imel več. Ponoči je bil na računalniku, dopoldne je hodil na predavanja. Zdelo se nam je, da pač, živi življenje študenta. Malo bolj osamljeno, a je, pač drugačen. Saj ni treba, da smo vsi enaki.

Njegovi bivši prijatelji so govorili, da je čudak in le še poredko ima kontakt z nekaterimi. Dekleta nima, je pa imel pred nekaj leti dekle, v katero je bil do ušes zaljubljen. Veza je trajala samo pol leta, posledice, ko ga je zapustila, so bile pa vidne. Stanje se mu je poslabšalao do te mere, da smo rekli, da je “znorel” in, da rabi psihiatra, do katerega pa, seveda, ni prišel, saj “on je zdrav in ga ne potrebuje”. Mislim, da je šlo za neke njegove domneve, da mu hoče škoditi, da ga nadleguje (kljub temu, da ga je ona zapustila?), da mu je vdrla v računalnik itd. Šlo je celo tako daleč, da jo je večkrat prijavil policiji. Tudi z nami, domačimi,in tudi širšim sorodstvom se je skregal, nas obdolžil, da smo krivi za vse, kar se mu dogaja.

Dneve in noči preživi na računalniku in mislim, da tudi stike z ženskami išče na ta način, kar pa nikoli ne pripelje do česa resnega. Pravimo, da je odvisen od računalnika. Ne pije alkohola, ne kadi. Lepo skrbi zase, je urejen, čist, hud perfekcionist. Tudi po stanovanju neprestano pospravlja. Vsak dan preteče nekaj kilometrov, je pa večkrat bolan, mislimo, da gre za psihosomatske bolezni, in veliko hodi okrog zdravnikov. Včasih se ne oglasi dalj časa, potem pa naju z možem kliče več dni zapored za vsako malenkost.
Lansko leto se je odločil, da bo dokončal študij in kot kaže mu bo v kratkem uspelo diplomirati. V vsem “neštudijskem” obdobju si je večkrat našel delo, ki pa ga je ničkolikokrat prekinil in potem ponovno našel nekaj novega. Povsod so bili krivi drugi, ponavadi nadrejeni, ker ga niso razumeli.
Ker ga tudi mi, njegova družina ne razumemo in bi mu radi pomagali, da bi mu bilo v življenju lažje kot mu je sedaj, da bi bil srečen, zdrav in zadovoljen s svojim življenjem, vam gospa, dr. Dernovšek pošiljam izčrpen opis mojega sina in vas prosim za vaš nasvet.
Zahvaljujem se vam in vas lepo pozdravljam.

zaskrbljena mama