mi je prejšnji vikend dala za rojstni dan bombonjero…
ko sem jo malo pobližje pogledala-bila je guylian(školjkice) se mi je zdela malce čudne barve…pa sem preverila še datum…
rok uporabe 8.1.2008 !!!!

toliko o tem zakaj nimamo rade svojih tašč…vsaj jaz svoje ne in očitno tudi ona mene ne…

pa da ne bo kdo mislil da je strejša gospa…je letos praznovala abrahama, ve brati in ne nosi očal- vidi dobro…
tako da…

Recimo, da bi ti jo dala tvoja mama. Kaj bi naredila?

Meni je namreč mama tudi enkrat dala neko čokolado muzejske vrednosti. Jaz sem se smejala, ona pa da ni vedela. Če bi mi jo dala tašča bi verjetno mislila, da me nalašč zajebava. Kot ti.

Ej, zdaj sem se spomnila, še ena čudna. Da ni moja mama tvoja tašča? Da nisi moja svakinja?

Ne, tvoja mama je definitivno moja tašča. Tudi meni je dala enkrat tako čokolado. Sem jo odvila, rjava barva je bila že belkasta, datum pa od predlani. Svašta.

Ej, čisto možno. Imam dve svakinji. Čisto mogoče da je ena dobila črvive školjkice, druga eno prastaro čokolado, jaz pa drugo take vrste. Vsaj tega ne moremo reči, da dela razlike med hčero in snahama.:)

verjetno ne…ker je moj edinček…saj vem, lahko se zgodi da komu daš pomotoma staro stvar…jaz vedno preverim rok če komu kaj podarim…ampak tukaj se je na prvi pogled videlo da nekaj ne štima-po barvi in vem da je verjetno vedela… tudi moj je rekel da vedno skladišči stvari in jih potem podarja okrog…
enkrat mi je podarila nek parfum kjer je že skoraj pol stekleničke manjkal…je pa bil zavit v celofan da bi jaz mislila da je nov…

ampak dobila sem pač občutek(kot že večkrat prej) da si pač boljše od te ne zaslužim…
naj bo, upam da je vsaj ona zadovoljna…

Moja mama je ista. Špara vsako stvar vnedogled. Tudi pri njej najdeš prastare bonbone in čokolade. Tudi ko sem jaz kdaj kupila čokolado in smo jo skupaj pojedli, je vedno rekla: en majhen košček vsakemu, potem pa bomo spravili za drugič. Seveda nam na misel ni prišlo, da bi odprto čokolado spravljali, vedno smo jo do konca zmazali, njej se je pa to zdelo popolno razsipništvo.

Verjemi, da ne gre za to, da se ji ti ne zdiš dovolj dobra za kaj boljšega. To so taki stiskaški ljudje.

Vrni ji isto bonboniero, ko bo praznovala roj. dan ali kaj drugega:) Da bos videla izraz na njenem obrazu:) Če se hoče igrat se pa “igrajta”…bo vsaj zabavno;)
LP

Ma joj, si zlobna no. Če že, naj zdaj kupi drugo bonboniero in počaka z njo eno leto, potem pa ji to podari. Ne pa isto, no. Sploh pa grem stavit, da ni bilo nalašč narejeno iz zajebancije. Vem, ker je moja mama tudi take sorte. Pa ni zlobna.

enkrat smo prespali pri tašči in naslednje jutro mi je za zajtrk ponudila jogurt. bil je s 3-mesece pretečenim rokom:) ampak vem, da je to storila brez zlih namenov. ona je namreč “mahnjena” na nezdravo hrano, mastno, meseno, občasno ima pa popadke, ko se odloči, da bo zdravo živela, in nakupi sadje in jogurte. ki jih potem ne poje in dočakajo muzejsko vrednost. kaj čmo.

ma daj, mi smo tudi pred kratkim dobili – pazi – vsak svojo bonboniero. In to Ferrero neki….potem smo eno odprli, bonboni so bili malo bele barve in ugotovili, da je rok trajanja ravno potekel. Potem sem naslednji dan v Mercatorju videla točno take bonboniere na mizi, na kateri je bil plakat “Blago pred iztekom uporabe”. Pa kaj. Vem, da je gospa mislila dobro, verjetno je mislila, da so še čisto dobre.

Kar pa se jogurtov tiče – zadnjič sva s sinom nakupovala in našla v polici čokoladne pudinge z rokom uporabe 25.12.2007. Lepo sva jih nesla na blagajno in rekla, da jim je rok “malo” pretekel.

Kaj češ, se zgodi.

Meni je dala domača jajca ( že drugič v tem letu), ki so od 10 , 3 že smrdele in bile čist razlite….
Pa pri tem , ko jih je dala je komentirala: ” pa ne rabiš jih takoj skuhati, ker se ne bodo dale lupati, ker so sveža!”
Ko sem zavrgla 6 jajc, ker sem zlomila eno pokvarjeno k tistim , ki so bila v redu( hotela sem delati palačinke, sem jih potem še poslušala, kaj nič ne pazim, ko lomim….

če so jajca smrdela ni nujno, da so stara. Obstajajo tudi klopotci. Pri meni se je zgodilo zadnjič pri dveh, pa sem jajca pobrala direktno izpod kure.

To da dva skupaj treščiš še dvakrat po tem, ko si videla že prvič, da je bil en pokvarjen, je pa res butasto, oprosti.

Meni je tašča enkrat kupila (ali kje dobila) pleten klobuček živo rdeče barve. To še ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bila že barva taka, da je nikoli ne bi dala na glavo in če klobuček ne bi bil 3-krat premajhen (bil je otroške velikosti).

Meni pa tašča nikoli nič ne kupi.

Me pa na večerjo povabi. Greva sami. Ne ravno na tisti dan, ampak tam blizu. Se malo nareživa glede njenega sin ain mojega moža.

Moja tascica pa nam je kupila hiso, 2 avta, vikend in dala v sklade eure za unuke. Nihce jo ni prosil. Ponudila se je sama.
Blagor nam.

Ko smo že pri muzejskih sladkarijah – tole je zgodbica Bombonjera na to temo, napisal jo je M. Jergović:

Bombonjera opera je bila najbolj znana in najrazkošnejša bombonjera našega časa. Na rdeči škatli, obloženo z imitacijo žameta, je bilo z zlatimi črkami in s prefinjeno izpisanim rokopisom napisano njeno ime. Kot še čisto majhen deček si mislil, da v tovarni Josip Kraš dela ena imenitna teta z visoko sivo pričesko in očali, ki na vsako bombonjero z zlatim črnilom izpisuje besedo opera, vendar si že takrat čudil, kako je možno, da jo vsakič napiše enako, z enakimi viticami na črki O.
Opera je bila znak največje pozornosti, ki so jo naši stari izkazovali zdravnikom, medicinskim sestram in različnim ljudem, ki so jim naredili kako uslugo. Kot znak nekoliko manjše pozornosti so jim podarjali bombonjero griotte, bajadera ali romanca, v posebnih primerih tudi bombonjero zrinski, na kateri je bila podoba hrvaškega narodnega junaka, ki dviga sabljo, pod njegovimi nogami pa je nekaj, kar spominja na bombo z vžigalno vrvico, kakršno si videval v risankah in je navadno eksplodirala mačku Tomu v obraz.
Tudi tvoji starši so v znak posebne pozornosti dobivali bombonjere. Mama se je na svoj rojstni dan vrnila iz službe z najmanj dvema operama in nekaj griotti, očka pa je z bombonjerami pomembno potrjeval svoje poslovne uspehe in dejstvo, da je v delovnem kolektivu grozno priljubljen in cenjen. Še zavite v bel papir se je te bombonjere spravljalo v shrambo. Spremljal si jih s hrepenečim pogledom in nepojmljivo se ti je zdelo, da je kje svet, da kje obstaja mesto in v njem dom, v katerem vsako bombonjero prepustijo otrokom, ker samo otroci poznajo njeno resnično ceno in samo otroci razumejo, da so bombonjere namenjene temu, da se bombone vzame iz njih in se jih poje, najprej tiste najboljše z rumeno kremo, potem tiste s koščki želeja na vrhu, nato tiste s češnjo v alkoholu, potem pa po hierarhiji okusa še vse ostale.
Toda bombonjere so imele v našem svetu povsem drug namen. Spravljali so jih v shrambo, kjer so ležale mesece, dokler ni bilo treba nekomu izkazati pozornosti. Ta nekdo je slovesno prevzel bombonjero in jo najbrž spravil v svojo shrambo z namenom, da po nekaj mesecih izkaže pozornost in spoštovanje naslednjemu nosilcu. Enkrat kupljena bombonjera je tako zamenjala številne lastnike in na njeni poti so jo spremljale številne hrepeneče otroške oči. Naposled jo je kdo celo odprl in pojedel, ampak to nikoli nisi bil ti, vsaj če je šlo za opero.
V domači hiši se je bombonjere odpiralo samo, če se je nevarno približal iztek roka trajanja, zaradi česar si verjel, da je rok trajanja na bombonjerah namenjen zgolj temu, da se bomboni enkrat pojedo. Ampak opera tega roka nikoli ni dočakala v shrambi, saj so se vedno našli takšni, ki se jim je bilo treba z opero za kaj zahvaliti. Tako si dojel, da je v svetu odraslih in v našem mestu zahvaljevanje nadvse pogost pojav, toda šele veliko pozneje boš doumel, da hvaležnost ni iskrena in da ljudje drug pred drugim skrivajo, da imajo polne shrambe bombonjer, čeprav to pravzaprav vedo vsi in se vsem zdi nekaj popolnoma normalnega.
Če je bilo treba hvaležnost izkazati komu iz kakega drugega mesta, iz Zagreba ali Beograda, niso jemali iz shrambe opere, ampak so lepo šli v samopostrežbo in kupili največjo škatlo rahatlokuma, tistega, izdelanega v tovarni Zora, na katerem je bila razglednica Sarajeva, vselej malce zamaščena, ker je rahatlokum izpustil sok. Ampak ljudje iz drugih krajev so ob takem darilu navadno od sreče popadali na glavo ali pa so se samo pretvarjali, da so srečni, ker so menili, da ne bi bilo prav vljudno ne pokazati največjega možnega navdušenja nekomu, ki ti podari razglednico svojega kraja. Zaradi tega rahatlokuma so imeli radi Sarajevo, enako kot so imeli radi vice o Muju in Hasu. Sarajevo je bilo zanje nekaj ljubega, vendar neresnega, nekaj, kar je presladkano in ni ne prefinjen čokoladni bombon ne pecivo, do česar pa je treba čutiti neizmerno naklonjenost. Sarajevčani so bili vesela bitja, ustvarjena na veselje preostanka sveta, in bili so znani samo po nekakšnih brezveznih stvareh, recimo po žeparjih iz zagrebških tramvajev, ki so lahke roke izmikali denarnice in navadno končali na postaji milice v Đorđevićevi ulici. Gostje iz Zagreba so o tem govorili kot o dobri šali, očka in mama pa sta se kislo in posiljeno nasmihala in najbrž nista vedela, zakaj jima je težko pri duši in zakaj jima je nepopisno žal, ker gostom iz drugih krajev nista podarila opere, prav tiste, ki jo hrepeneče gledaš in je od tebe oddaljena bolj, kot bo kdajkoli kako bogastvo. Bila sta kaznovana, ker sta podarjala rahatlokum s fotografijo lastnega življenja in s tem sladkala to, kar je bilo že sicer pretirano sladko, tako sladko, da v resnici sploh ni bilo priljubljeno.

Katja10, you’ve just made my day!

Jaz sem pa mislila, da je samo moja tašča taka… :-). Tudi nam obvezno daje sladkarije s pretečenim rokom. Vem, da ne nalašč. Ona to dobi, sama ni glih sladkosneda in povrh še šparovna, tako da to potem razdeli dalje. In sigurno mi nismo edini, ki dobivamo stare cukre. Enkrat sem jih obzirno povedala, da naj prej preveri, če niso slučajno stari, pa je rekla, da sej to ni nič hudega, “to je še vse za pojest”.

Jap, Katja10, tudi meni si s to zgodbico naredila enkraten in nepopisno lep dan. Hvala ti! In to zato, ker si me z njo popeljala točno tja, kjer sem minutko nazaj še bila, ko sem prebirala te zgodbice o teh taščicah in podarjanih bombonijerah!!!

Tudi jaz dobim veliko daril, bombonijer, takih in drugačnih, čokoladic, največkrat tiste “Merci”…, hvala ker si:-)))))) in doma so vsi srečni, ko postavim te zadevice na mizo in potem vzame vsak, kolikor mu srce poželi. Nikdar še nisem pomislila, da bi dala karkoli, kar sem prejela, v omaro ali na kakšno drugo mesto … ker mi ne gre v glavo, da bi naprej podarila nekaj, kar je bilo podarjeno meni … s to mislijo se kar ne morem sprijazniti? Vem pa, da so naši starši tako delali… ker enostavno niso mogli drugače zaradi pomanjkanja, v katerem smo živeli in zaradi tradicije, ki se je prenašala od enega na drugega. In ko sem cedila sline po nečem, kar mi je bilo nedosegljivo, sem v sebi sklenila, da tega svojim otrokom ne bom delala …… :-)))))))))))

Ha, ha, ha, zgodbica je čudovita, enkratna in tako življenjsko napisana, da vidim tega pisca, kako velike oči ima, ko se bombonjero postavlja na najvišjo polico v shrambi :-))))))