moja bio-ura je crknila…
Pozdravljeni!
Stara sem 22 let, zdrava, normalno razvita, ne predebela, ne presuha, v dobri kondiciji (3 km do faksa in 3 nazaj vsak dan…).
Moj problem torej ni neka huda bolezen, je pa nekoliko neprijetna težava: ne morem se spravit spat pred drugo uro zjutraj. Na noben način.
Največkrat niti ne opazim, da je ura toliko, ker se učim in ko pogledam na uro, je dve zjutraj in potem se grem umit in spat.
Poskušala sem tako, da se ob polnoči enostavno spravim v posteljo. Pa nisem mogla zaspat. Do dveh sem se premetavala, potem sem zaspala.
Poskušala sem postopoma: ob pol dveh – je še kar šlo; ob enih – tudi; ko sem se spravila v posteljo ob pol enih, celo večnost nisem zaspala. Verjetno do dveh.
S tem načeloma ni nič narobe. Ko zaspim, spim res trdno, včasih sanjam, včasih se premetavam, včasih spim ko klada… Zbudim se okrog pol devetih in sem spočita in naspana in se dobro počutim.
Težava je najprej v urniku. Če začnem s predavanji ob sedmih, se moram ob šestih zbudit, da se oblečem, pozajtrkujem, umijem in v 20 minutah pridirkam na faks (z rolerji). Pa se mi ob taki uri nikoli ne uspe zbudit. Tudi če sem šla prej v posteljo, sem ležala in gledala v strop in nisem zaspala na noben način, zjutraj pa se nikakor nisem mogla pripravit do tega, da vstanem.
Druga težava (ampak ne tako kritična) je, kadar prespim pri prijateljici – ko jaz ravno postanem živahna, ona hoče spat. Ob enajstih ugasne luč in se zbudi ob sedmih, jaz pa sem do dveh gledala v strop in hočem spat do pol devetih.
In ko bom nekoč imela službo in družino bom tudi morala ob normalnih urah spat hodit.
Tako je pravzaprav že od zmeraj. Spomnim se, ko sem bila še majhna, da sem prišla v spalnico k mami in jamrala, da ne morem spat. Pa mi je rekla, naj zamižam in mislim na kaj lepega. Sem ležala in mižala in mislila na kaj lepega, zaspala pa nisem. Takrat so nas (brata in sestro in mene) spravili spat že okrog devetih in verjetno nisem bdela do dveh, ampak kvečjemu do polnoči; zdaj pa se je ta ‘ura’ očitno še malo zamaknila.
Jaz drugače sploh nisem zaspana (skoraj nikoli, razen zjutraj, če ne spim dovolj) in eno noč čisto lahko pogrešam spanec in cel dan delujem normalno, samo zvečer sem utrujena bolj kot običajno. Takrat grem spat ‘že’ ob enih…
A se da to kako ‘popravit’? Rada bi hodila spat tako kot normalni ljudje in vstajala tako, pa mi ne rata ‘premaknit’ moje biološke ure vsaj malo nazaj.
Nočem jemat kakšnih uspavalnih tablet, ker ni problem v tem, da ne bi mogla spat; saj zaspim in to trdno (nič na tem svetu me ne zbudi, ko me enkrat zmanjka), ampak v tem, da prepozno postanem zaspana.
Verjetno itak ne morete svetovat ničesar pametnega na tako neumno vprašanje??
Vseeno hvala za Vaš trud,
mouse
Spoštovani!
Res je, da ne morem svetovati nič pametnega, ampak vprašanje ni neumno. Verejtno bo življenej še naprej terjalo številne prilagoditve v tvojem življenju, predvsem pri sobivanju s partnerjem (kar ste opislai v zvezi s prijateljico). Ločeni spalnici bosta prihranili marsikatero nejevoljo zaradi faznih zamikov pri spanju.
Dotlej pa živite po ustaljenem ritmu, saj ga na silo ne bo moč spremeniti. Mogoče bi vas večja telesna izčrpanost spravila v posteljo prej, a je to le ena izmed drobcenih možnosti.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Ločeni spalnici??
Pa ni to malo kruto, če bom poročena in bom hotla z možem spat SKUPAJ?!?!?! Za kolegico ni take sile, pri njej prespim kar tako in je to en dan v mesecu, da se pač naklepetava. Če bi pa imela tipa, s katerim bi hotla zmeraj skupaj spat, bi bila pa ločena spalnica zoprna reč.
Mogoče bom pa našla takega ponočnjaka kot sem jaz in bovse ok. =)
Pa lahko pojasnite, zakaj je to tako, ali pač je in fertik??
hvala za odgovor,
mouse
Spoštovani!
Mogoče sem se malo nerodno izrazil in bi bilo bolje reči – dodatna spalnica, kadar bi eden od vaju ne mogel spati, da se lhako umakne in gleda TV, ali bere. Niste edini s problemi pri ritmu spanja. Ključni problem je v tem, da pravzaprav tudi zjutraj niste zaspani, čeprav greste pozno spat, zato niti ne morete začeti spreminjati ritma, kot bi bilo najbrž nujno. Nikakor ni nujno, da bo ritem vedno tak. Ko boste imeli majhne otroke, ali naporno službo, boste morali zgodaj vstajati, boste slej ko prej najbrž prisiljeni tudi prej v posteljo. Sčasoma se bo ritem že tako uredil, da bo znosno. Ali bo to v enem kosu od 23.00 do 5.00 ali pa v dveh. Ne posvečajte prevelike teže temu, da le lahko normalno funkcionirate.
Lep pozdrav!
Janko Kersnik
Morda bi bilo dobro, če še niste (ti in Manja), prebrati kakšnih praktičnih nasvetov v zvezi s spanjem. Npr. v Delovih prilogah (Delo in dom, Ona) jih objavljajo vsake kvatre enkrat.
Za začetek bi bilo morda dobro vedeti, če še ne veste, da je spanje razdeljeno v cikluse, ki trajajo približno od 1h30 do 1h45. Zaspi se običajno lahko samo na začetku ciklusa, če ga zamudiš, moraš pogosto počakati na začetek naslednjega ciklusa (seveda ne v postelji!).
Še veliko je takih v praksi uporabnih pravil; imam sicer knjigo o spanju, ampak je v francoščini (v Franciji je medicinska veja, ki se ukvarja z motnjami spanja, sicer zelo razvita). Pri nas se s tem ukvarja Leja Dolenc Grošelj na Kliničnem centru v Lj …
Pa lahko noč!
P.S.: Jaz svojo “biološko uro”, kot jo imenujeta, precej svobodno premikam in kar se mene tiče, je ponočevanje zgolj slaba razvada oz. pomanjkanje discipline oz. podleganje skušnjavam.
Popolnoma mimo, če je sploh bilo mišljeno resno! Vino, katerega velik ljubitelj sem, pa tudi alkohol na splošno, je za mirno spanje pravi strup, če se ga použije zvečer, saj resno moti eno od faz spanja. To sem večkrat prebral v poljudnih člankih in dodobra preizkusil na sebi (seveda pa popolnoma pijan nisem bil nikoli, vina, ki jih pijem so pač predobra in predraga). Je pa res, da ima vino, če ga ni preveč, nek drug stranski učinek, ki ti pa tudi ne da spati …
Od pijač je bolj za priporočiti toplo mleko, pa morda kamilice, od hrane pomirja npr. zelena solata itd. ipd.
Pa na zdravje!