moj zlati ata
že tri leta je od tvoje smrti, jaz pa se spominjam kot bi bilo včeraj. Odšel si tako hitro, da se še posloviti nisva mogla in to me žre najbolj od vsega. ta občutek krivde me muči že dolga 3 lea. v moji glavi rojijo misli ZAKAJ RAVNO TI, KI SI MI BIL KOT DRUGI OČE? ti s katerim sem preživljala dolge zimse večere, s katerim sem se nasmejala do solz. biv si edini kateremu sem lahko brezpogojno zaupala, da m einas rad kjlub moji drugačnosti.
kako naj pomagam moji mamici in babici, ki te še vedno hudo pogresata? kaj naj naredim da bomo spet srečni in ne bom vedno kadar obiščem tvoj topel domek tako milo zajokala.
drage forumke prosi za nasvet
P:S: ata biv si zlat človek, ki je garal do svoje zadnje minute življenja in te bom vedno imela rada in pogrešala do konca svojih dni
Pozdravljena!
Popolnoma te razumem id zelo dobro vem, kako ti je pri srcu, saj sem tudi jaz doživela nekaj takega (napisala sem tudi v tem forumu – 3 ali štiri naslove naprej). Lahko ti povem, da sem tudi jaz imela, sicer strica, no, pravega očeta takrat še žal nisem poznala, pa vendar,… Ta stric mi je bil kot oče, tudi sprejemala sem ga tako, saj je bil konec koncev tudi edini človek takrat, ki me je razumel in sem mu lahko zaupala.
Torej, preberi si nasvete, ki so jih forumci napisali za mojo težavo, morda boš našla kaj oprijemljivega.
Sicer pa, saj se dobro zavedam, da ni lahko, ampak,… Čimveč se pogovarjajte o atu med seboj. Sčasoma bo srčna bolečina popuščala. Vidim, da ste bili zelo povezani, tudi čustveno, zato vem, da ta bolečina ne bo nikoli izginila, bo pa se omilila. Verjemi mi, ste pač ljudje, ki bodo potrebovali več časa kot pa nekateri drugi.
Zdi se mi, da te peče vest. Ne razumem zakaj. Ne verjamem, da imaš pravi razlog za to. Vem, praznina v srcih bo vedno ostala, vendar se boste morali “nekako prisiliti”, da vas ne pripelje v resne bolezni (lahko povem, da mene je pripeljelo – do hude depresije in anksioznosti). Tega pa nikomur ne bi mogla privoščit, ker verjemi, ni luštno. Ozdraviti ni tako lahko,…
Lp, Tigi