moj vnuček joka vsakič,ko ga odpeljejo od mene
ful vam hvala za mnenja,,ravno v tem je keč,da on začne jokat takoj ko ga ona vzame da gresta gor…tukaj ni nobenih poslavljanj..jaz sem predlagala,da bi se med igro skrila ali da ga jaz odpeljem gor in potem uidem pa bi se on naprej igral z mamico ampak ona ne dovoli,ker hoče ,da on ve da mora domov in da bo drugič prišel..Meni se pri 18 mesecih zdi premajhen da bi to razumel…. seveda mu ne dovolim vsega in se ne trudim,da bi mu ustregla v vsem,kar hoče,..,Samo igrava se. HVala še enkrat
Lepo je, da ste skrbni in imate radi svojega vnuka. Ko pade ali ko je res kaj je prav, da se joku odzovete in ga potolažite. Ne sme pa vas izsiljevat z jokom. Otroci so zelo pametni in točno vedo, do katere meje lahko gredo.
Kako pa ravnate, ko najde kakšno sladkarijo in začne jokat, da bi jo rad imel in pojedel? Ali ko hoče imet nek nevaren predmet? Kaj pa v trgovini, ko hoče imet igračko ali sladkarijo, mu vedno vse kupite v kar zajoka?
Se strinjam, slovo naj bo iskreno ampak hitro. Če babica vidi, da je otroku hudo, naj ne dela dodatne drame. Se posloviš, obrneš in se več ne obračaš nazaj. Otrok ne bo zameril, pomiril ga bo pa starš oziroma se bo otrok sam.
Kakršnokoli skrivanje je meni povsem mimo, čeprav se morda zdi fajn za babico, ker ji ni treba gledat jokajočega otroka. Otroci pa niso neumni, zato ne z njimi ravnati, kot da so. Otrok bi tako izgubil zaupanje v babico (pa morda še koga) in bi ali “zameril”, oziroma bi se najverjetneje naslednjič še bolj oklepal oziroma bil na preži, da mu ja ne bi spet ušla. Tako se lahko razvije strah v otroku, da bo zapuščen. Že itak ta pride “sam od sebe”, s tem bi ga le še ojačali.
Jaz ne bi prakticirala s tem, da kar izgineš. Vem, da je tako najlažje in najbolj enostavno, vendar kako se potem počuti otrok:babica je, babice ni, babica izgine…? Med igro bo vedno nemiren, ker ne bo vedel ali bo babica izginila ali ne. Kako se boste skrivali, ko bo otrok star 4 leta?
Tudi v vrtcu imajo tak pristop: da ko je uvajanje mino; otroka starš odda vzgojiteljici v naročje, mu reče adijo in to je to. Nobeden od staršev ne gre notri in se začne skrivat med igračami, da otrok slučajno ne bi zajokal. Pomojem bi vas vzgojiteljice poslale v tri krasne.
Skrivanje ne bo rešilo ničesar, povzročilo bo točno to o čemer piše Marko.
Vnučka lahko že pred prihodom mamice babica pripravi na to, da bo mamica prišla in da bo šel z njo, mamica pa naj stvar izpelje tako, da bo otrok sam šel k njej, ne, da ga brez priprave, “iztrga” iz okolja pri babici. Če bo zadeva napovedana na ustrezen način se otrok ne bo upiral, ker bo pripravljen na to kar bo sledilo in bo zadevo sprejel kot samoumevno.
Drugače pa… kaj pa dec ve o teh stvareh kar se tiče otrok, dec je za to, da otroka nardi potem pa mamice in babice v medsebojnem čustvenem obračunavanju, najbolje in najlepše vzgojijo otroka, poleg vsega še, vsaka iz svoje strani naščuvajo sina/partnerja in okolje je več kot popolno za vzgojo…. A ne Roza2?…
:/
Ko bi v tej štoriji bil prisoten še kak Moški, po možnosti celo oče otroka, do takih stvari sploh ne bi prihajalo, copatek pa pri vsem skupaj lahko samo nemo opazuje…če je sploh sposoben karkoli opazit.
On se bo vključil, ko bodo mojstrice zadevo zakuhale do te mere, ko se ne bo več vedelo kje je rep in kje glava in se bodo lahko odselili/ločili, ker….. ah, se bo že našel kak “utemeljen razlog”.
On_: Ne ne, narobe si me razumel. Hotela sem napisat, da moški ne boste nikdar razumeli občutov materinskega nagona in ženskih čustev, ki spadajo zraven zaradi otroka. Pa naj bodo to nosečniški hormoni, gnezdenje, komuniciranje med snaho/taščo. Me tukaj čutimo povsem drugače in nas zmoti že samo kakšen vam nič hudega sluteč komentar. Vi gledate na vsak dogodek realno, tako kot je; me pa ga sto krat obrnemo in prevežemo z občutki.
!!!! Glede vzgoje pa imate ZELO ZELO pomembno vlogo!!
(In glede glajenja prepirov med svojo mamo in ženo tudi ;))
A da ne moremo tega razumet? 😛
Prej bi rekel, da ve ne morete razumet kaj se dejansko dogaja, ker plovete na valovih čustev, ki vas odnesejo…nekam.
Eno je razumevanje za kar rabi človek razum, drugo je čustvovanje, ki (pre)mnogokrat “izklopi”, bolje rečeno onemogoči razumevanje določene situacije.
Torej, kdo česa ne razume? 😉
S te strani ekrana se je bralo kot očitek, čeprav različnosti ni za očitat, lahko smo veseli, da obstaja. Prav je, da smo si različni in da to različnost (po spolu) negujemo.
Moja izkušnja, ko sem šla enkrat v vrtec po hčerko od prijateljice, ker ona ni mogla in je pooblastila mene. Pridem, ko me deklica zagleda, normalno da zajoka, kje je mami. Vzgojiteljica pa naredi celo dramo: A jookaš? Zakaj jokaš? A ni prav, da je teta prišla? A nočeš k teti? A nočeš? Nooočeš? Prav sugerirala ji je, da noče k meni. Normalno, da se je otrok vedno bolj jokal. Nato ji mirno rečem, da naj ne dela takšne drame okrog tega jokanja, saj to je pri otrocih pogosto, če se zgodi drugače kot so navajeni. Tedaj je pa ona pograbila otroka, pridirkala k meni in ga v jezi potisnila meni v naročje in rekla, tukaj jo imate. Ooravičila sem se, da jo nisem hotela žalit, a sem samo povedala svoja opažanja o otrocih. Njene reakcije sem se zelo ustrašila. Ne vem, vsaj vzgojiteljica bi pa lahko imela nekaj več izkušenj z jokanjem otrok ob slovesu. Vsi vemo, da ko se otroka navaja na vrtec ali varuško, ne smemo delati dram okoli poslavljanja. Ponavadi to najbolj vedo prav vzgojitelji v vrtcih. Morda se pogovorite s kakšnim od njih.
