moj vnuček joka vsakič,ko ga odpeljejo od mene
mene to zelo zaboli sploh,ko me snaha napada,da kaj počnem z njim ,da vsakič joka….vidim ga približno 1x na teden ,ko ga čuvam da gresta starša v mesto na kavico,v,ečerjo itd… takrat ga pazim nekaj ur drugače ga pa vidim 15 min. na teden
ko sva skupaj se igrava..pojeva..otrok je star 18 mesecev.. Rad me prime za roko in se sprehaja z mano,,me pelje do spalnice ali do svojih igral kar moji snahi kravžlja živce in me vsakič nadere ,ko ga vzame in on začne jokat.
Stalno me obsoja,da kaj počnem z njim,ko sva sama,da tako joka za mano.Da mu ne dam dihati,ker skozi hodim za njim( od straha da mi ne bi padel in se poškodoval)
Vglavnem,,pomagajte,,jaz že s strahom grem k njim ,da ga pazim..preden odideta ves cas gledata,kaj delam,,kako se igram z njim itd…
Meni se zdi majhen ,da bi razumel da se bova spet naslednjič igrala…snaha pravi ,da ima odpor da ga pripelje dol k meni (smo v isti hiši) zato,ker noče,da zajoka ko bo šel domov in tako se vrtimo v krog…kaj lahko naredim,da to spremenim?? iskreno hvala za odgovor
Ocitno jo zelo moti razlika v pristopu do otroka, v nacinu vzgoje, kar je kar obicajno med dvema generacijama. Lahko se poskusas priblizati njenemu nacinu vzgoje iziroma igre, lahko pa ji preprosto poves, da si lahko poisce boljso varusko. Kar ti bo tezko reci, saj imas vnucka ocitno zelo rada. Kar najverjetneje tudi sam pokaze z jokom ob slovesu. Mogoce pa snahi to vzbuja obcutek, da sama ni kaj prida stars, krivdo pa vali nate, ker jo na to z vnuckom vedno opomnita. Vsekakor obcutljiva situacija.
Kaj želiš spremenit? Snaho ali otroka?
Namesto, da se snaha jezi nate naj se raje vpraša kakšna mama je, da otrok joka, ko pride od tebe k njej…
Za tovrstne težave je “pristojen” tvoj sin/tvoj otrok, ker s snaho ne boš rešila ničesar. Naj se on potem naprej pogovarja z njo (če sploh upa…he,he,he).
Drugače ti, verjetno vnuku pustiš več kot mu pustita njegova starša, kar pa ni nujno dobro za otroka, posledično bi raje ostal s tabo, zato se upira svoji mami, ki očitno ni najbolj spretna pri vzgoji.
To, kar opisuješ, jasno kaže, da je malčku ob tebi lepo. Saj ti vsakič razkaže vse ‘pomembne točke’, kjer se imata luštno. 🙂 Da si ob njem, ne pomeni, da hodiš za njim – fantek je v fazi, ko za igranje ne le potrebuje, temveč mu obenem zadošča ena oseba. Neprimerno raje – kot da se ga potisne med igrače – ima, da je nekdo ob njem. Pa čeprav samo pojeta, gledata knjigo, gradita skupaj s kockami, kuhata s pravimi lonci ali vozita (v koloni) vsak svoj avto.
Čeprav je star komaj leto in pol, razume, kaj mu poveš. Zato mu takrat, ko sta še sama, razloži, da stanuješ spodaj, čisto blizu in boš še prišla na obisk, da se bosta lahko drugič igrala naprej. Naj zato takrat, ko greš, ne joka, temveč ti le pomaha…
Škoda, da mama ne vidi, da sama potencira njegov jok s tem, da te vpričo njega nadira. Otroci razumejo vse nianse glasov. Ker ima rad svojo mami, ga zbega, da je huda nate – saj je težko razumeti, zakaj to počne, ko si vendar ‘pridna’ in mu je ob tebi lepo.
Upam, da odrasli najdete skupen jezik – v dobro tistega, ki raste ob vas.
lepa hvala za vaše mnenje..v bistvu snaho moti,ker me on med igrao naprimer prime za roko in me pelje do sobe ali igral …ona pravi,da on mene vodi,,da on ve da sem jaz za njega tu 100 procentov in zato tudi joka ko ga odpelje gor..jaz pa nevem kako naj se obnašam ,da bo prav..ko je bil star 1 leto ni še hodil in ima težave s kožo sem ga v naročju nosila po dvorišču mu raskazovala okoliš,,kazala drevje,rožice in mu pripevedovala,,,.. nisem ga smela spustiti na tla,da mu trava ne iritira kožo,,nisem smela spustiti kužka zraven ,da mu ne iritira kožo,,nisem ga mogla dat na tla sedet,,ker je odpuzal na travo,ki mu iritira kožo in nisem imela druge izbire kakor,da ga tiste pol ure ki ga imam nosim okrog…
In ona trdi da ,ker sem tako delala je on navajen ,da se tako ukvarjam z njim in tudi zdaj me pelje za roko in ker mu jaz ugodim kar hoče on, joka za mano.
Jaz se s tem ne strinjam,ker jaz in niti vnuček ne delamo nič slabega in niti nebi nikoli pustila,da pri meni dela, nekaj kar mu bo v bodoče škodovalo.. lp
…da snahi nekaj ni uredu, je precej jasno. Kaj je narobe? Iz moje izkušnje ti lahko povem, da je nekaj narobe v odmosih v zakonu tvojega sina. Govori z njim. On ne daje svoji zeni gotovosti, občutka varnosti in sprejetosti, tistega “nekaj več” , ki ji potrjuje, da je ona zanj najpomembnejša oseba na svetu. Snaha se počuti ogrozena.
Ni stvar v nekih konkretnih in realnih stvareh – ne pri tebi, ne pri njima. Je stvar čustev in odnosa. Njunega odnosa. Njunih nerešenih problemov.
Morda se tvoj sin tega sploh ne zaveda. Ali pa. A če hoceš imeti kdaj boljše odnose v hiši, govori s sinom. N njem stoji vse.
snaho nervira, ker se otrok joka, to je povsem normalno-ker kateri mami pa je fino, da se otrok joka.
To pomeni, da je vajin odnos z vnukom zelo povezan, ker tisti cas, ki vam je na voljo, ste 100% zanj pri igri, lahko se igrata kar si on zazeli, pri vas lahko dobi vse in Vedno se mu odzovete. Pri starsih tega ne dobi: ker so nujne tudi druge stvari-gospodinjstvo, pogovor a partnerjem, pocitek,…itd Babice pac otroka razvajate in to tako pac je. Ne verjamem, da sta starsa zaradi tega slaba. Starsa opravljata svojo vlogo, vi svojo in to je vse lepo in prav.
Ampak, vas in snaho moti, da se odhod konca z jokom. Kaj lahko naredite? poslavljanja naj bodo hitra in odlocna, recete: adijo in ne govorite in ovinkarite z raznimi saj pridem kasneje, itd. ker zadevo samo poslabsa. Verjemite, da se otrok v 5 minutah po odhodu preneha jokat. otroku ze prej razlozite, da Je sedaj na vrsti zadnja igra, ker potem prideta starsa in da bosta nadaljevala naslednjic.
Spostujte vzgojo snahe in sina.
Predvsem pa: ne razvajajte ga s sladkarijami, ker to je nekaj kar najbolj moti snahe, obenem pa tudi skoduje otroku.
Po mojem je jok čisto normalen odziv tako majhnega otročka, ki še ne zna povedati: Ojoj, a je že konec, pa tako lepo sem se imel, še bi se rad igral z babico … Snaha bi to morala vedeti oz. razumeti in otroka malo potolažiti in ga zamotiti s čim drugim. Enako otroci jokajo, ko morajo domov z igrišča ali od kake živali, ki jim je všeč, od kake dejavnosti, pri kateri uživajo … čisto iste scene.
In če enkrat na teden on nekoga vodi, to na celokupno vzgojo ne bo nič vplivalo. Saj če bi te odpeljal k nečemu neprimernemu, tega ne bi dobil. Ne razumem pa, v čem je pravzaprav problem, ali snaha nemara noče, da bi kdaj obveljala njegova volja/želja? Sploh pri tej starosti in glede igre … Mislim, malo strogo se mi bere.
Skratka, nič ni narobe, vse je tako, kot mora biti. Otroku je lepo in ko je konec lepega, mu je malo hudo. Tako kot odraslemu. Samo da tako majhen otrok še nima čisto dobro ozaveščeno, da bo zelo kmalu spet lahko pri tebi.
Ja in?!
Kaj bi rada?
To je pač tvoj odnos z njim, odnos babice z vnukom. To je tvoj način, če snahi to ni všeč oz če meni, da mu s tem škodujete, naj ga ne voz k vam v varstvo, pika.
Kot so že napisali, snaha se počuti ogroženo, ljubosumna je na vas in nespretna pri vzgoji svojega otroka, zato je tako kot je. Nima se smisla karkoli prilagajat, ker ne bo ABSOLUTNO NIČ boljše, ker ni vzrok za nesoglasje, otrokov jok, ampak nezrelost njegove mame. Zakaj si je vaš sin izbral ravno tako, je posebno vprašanje.
Tako majhen otrok rabi, nujno rabi, bližino, rabi očesni stik, rabi odnos, rabi povezanost z nekom in očitno se čuti z babico bolj povezan kot s svojo mamo zato mu je hudo, ko odhaja od babice, ker mama nekako ne zna vzpostavit takega odnosa z njim in to otrok čuti zato se upira, joka. Če bi mama znala, otrok pri njej ne bi jokal – to je vsa znanost. Lahko bi se bolj potrudila, a raje od tega obtožuje babico, da razvaja otroka kar zgolj kaže na to kako plitka/nevešča je. :/
Na linku, ki ga pripenjam, je sicer govora o stiski zaradi ločitve od staršev, vendar mislim, da lahko to prenesemo tudi na tvoj primer. Tvoj vnuk je v starosti, ko je jok zaradi ločitve nekaj normalnega:
Jaz pa mislim, da se moraš vseeno malo nazaj potegniti – kot babica si priviligirana, ko
imaš vnučka pri sebi, se mu lahko posvetiš 100%, ne tako kot mamice, ki morajo biti
multipraktiki in z otrokom v naročju (to rečem simbolično) nakupiti v trgovini, skuhati,
pospraviti, zlikati….in je po mojem majhno od tebe, da to izkoriščaš za neko tekmovanje
s snaho. Ti si svoje otroke že imela, pa sem prepričana 100%. da se jim nisi toliko posvečala,
kot zdaj vnuku, ker se jim NISI MOGLA.
Ni v redu, da te kao skrbi, da otrok joka, v bistvu je pa zadaj zadoščenje, “a vidite, pri meni mu
je lepše, kot pri mamici”….to je enostavno bedno in nefer.
Pot, ki jo jaz vidim je ta, da pomagaš snahi pri boljšem stiku z otrokom, ji mogoče kdaj raje
ponudiš, da kaj narediš namesto nje, da se ona lahko posveti otroku?
Ti zaradi tega garatirano ne boš prikrajšana, po mojem ravno obratno – če snaha ne bo ljubosumna,
bodo tudi tvoji stiki z vnukom manj obremenjeni.
Skela, tule se ne strinjam s tabo.
Odraslim ljudem je logično, da mame vzgajajo, babice pa naj bi crkljale. Ker sem že bila v vlogi mamice, lahko povem, da bi mamino-babičino razbremenitev pri delu, ki ga imaš ob majhnem otroku, še nekako sprejela. Tudi zato, ker imam (hote ali nehote) povzete navade in gospodinjske prioritete primarne družine. Taščino-babičino ponujanje pomoči pa bi jemala kot kritiko. Jaz tako, ker sem imela tako taščo – ti lahko drugače.
Zgoraj zapisan poudarek je res… nefer. A zame nedoumljiv – kako (da ne dodajam še zakaj) bi ‘tekmovali’ dve ženski, ki predstavljata v življenju malčka tako različni figuri? Kako bi si sploh ženska, ki ni mama, predstavljala, da lahko v čemerkoli ‘izpodrine’ osebo, ki je nedvomno prva v njegovem življenju? Meni osebno to ni nikoli niti prišlo na misel. In morda tudi zato vidim, da lahko z ljubečim razumevanjem, v dobro otroka, obe ženski – vsaka zase, vsaka na svoj način – prispevata k temu, da gradita temelje srečnemu otroštvu.
Skela, tule se ne strinjam s tabo.
Odraslim ljudem je logično, da mame vzgajajo, babice pa naj bi crkljale. Ker sem že bila v vlogi mamice, lahko povem, da bi mamino-babičino razbremenitev pri delu, ki ga imaš ob majhnem otroku, še nekako sprejela. Tudi zato, ker imam (hote ali nehote) povzete navade in gospodinjske prioritete primarne družine. Taščino-babičino ponujanje pomoči pa bi jemala kot kritiko. Jaz tako, ker sem imela tako taščo – ti lahko drugače.
Zgoraj zapisan poudarek je res… nefer. A zame nedoumljiv – kako (da ne dodajam še zakaj) bi ‘tekmovali’ dve ženski, ki predstavljata v življenju malčka tako različni figuri? Kako bi si sploh ženska, ki ni mama, predstavljala, da lahko v čemerkoli ‘izpodrine’ osebo, ki je nedvomno prva v njegovem življenju? Meni osebno to ni nikoli niti prišlo na misel. In morda tudi zato vidim, da lahko z ljubečim razumevanjem, v dobro otroka, obe ženski – vsaka zase, vsaka na svoj način – prispevata k temu, da gradita temelje srečnemu otroštvu.[/quote]
Jaz sem pa v obeh vlogah – mame in babice. Ampak mi ne pride na misel izpodrivati mame pri njeni
vlogi – češ “pri meni je pa njenemu otroku lepše, saj vendar joka, ko mora od mene”..
To je enostavno nezrelo – in ja, obstaja. Ker so pač tudi ljudje nezreli, ali pa imajo v sebi potrebe, ki
niso bile izpolnjene. Sploh v relaciji tašča-snaha je čuda možnosti – ker dejansko lahko pride do
tekmovalnosti. Raznih izlivov snah, ki imajo težave s taščami je malo morje. Tukaj je pa enkrat izliv
z druge strani.
Moje mnenje (kot babice) je pač tako, da sem kot starejša, bolj izkušena bolj sposobna pomagati
mamici, imeti boljši uvid v situacijo, se bolje distancirati samo od svojih potreb.
Je pa res, da je treba biti pri tej pomoči ultra rahločuten – da se pomoč ne sprejme kot vsiljevanje ali
kritiko – in je treba znati iti tudi malo preko sebe, pri čemer so izkušnje in modrost tudi v veliko pomoč.
Skela, poudarjen stavek je izključno tvoj izdelek – avtorica teme ga ne navaja. Iz njenega pisanja (ki sem ga še enkrat prebrala) veje trud, da ne bi počela nečesa, kar ne bi ustrezalo vnukovim staršem. Da pa kljub temu naleti na (glasno izraženo, vpričo otroka) nerazumevanje. V dejanski situaciji ni izpodrivanja – čeprav bi lahko druga stran trdila prav to. Taki konflikti v reali vodijo kvečjemu k še širšemu naboru obtožb – ki pa bo v končni fazi rezultirajo v tem, da se bodo stiki omejili na mimimum. V škodo otroka. Je to namen teh odraslih, ki ga imajo radi?
Če je jedro nesporazuma jok ob odhodu babice, sem v svojem prvem pisanju navedla, kako bi se lotila reševanja sama. Zato, ker toliko star otrok razume več, kot včasih mislimo. Obenem naj se ne podaljšuje slovesa, ki je očitno potencirano stresen za vse udeležene.
Morda bo moje pisanje verodostojnejše, če dodam, da pišem tokrat skozi izkušnje, ki jih imam kot babi.
Hja, ta je dobra. V tem primeru, da avtorica snahi ponudi pomoč še kje drugje, bo pa res samo še znorela. Da ji še tam “da vedet”, kako nesposobna je. Eni ljudje se pač počutijo nesposobne ne glede na vse, kako jim ustrežeš ali pa jim sploh ne. Menim, da problem v tem primeru sploh ni na strani babice. Če pa že je, naj to pomoč res ultra previdno ponudi. Če se to sploh da.
Mogoče res.
Ampak saj ne gre za krivdo – jaz sem skoraj ziher, da sta obe ženski (dokaj) normalni.
Samo sama se sebe spomnim, da sem bila kot mlada mamica blazno občutljiva na to, da
je kdo “znal bolje od mene” z otrokom, to sekajo hormoni in materinski nagon, da ne moreš
verjeti. In babica bi to morala razumeti , ne kot napad nase, ampak kot obrambo mamice. Res
da iracionalno, ampak je to tipična reakcija tipične nesamozavestne punce, ki se je priselila v
taščino hišo in zdaj čuti, da se mora “braniti” pred vmešavanjem in si ustvariti status.
Saj kasneje tole zaščitništvo malo popusti – zdravilo je pa ponavadi : čim manj cirkusa.
Tisti nasvet z hitrnimi, čim manj dramatičnimi slovesi je kar v redu
Jaz menim, da moški niti malo ne morejo poznati te situacije, ker se niso nikoli soočali z materinskim nagonom ter vzgajali v vlogi mame ali babice. Vse dojemajo drugače. Najbrž dojemamo drugače tudi snahe in tiste, ki ste že babice. Tako lahko moški ali snaha le redko razume to, o čemer je debata. Po zgornjih komentarjih se točno vidi, katera oseba je moški in katera še ni babica.
Razumem snaho, ker sem to tudi sama.
Le delno razumem babico, ker do te vloge še nisem prišla.
Vendar lahko kot snaha zapišem par dobronamernih predlogov:
S snaho se dogovorita, da bodo poslavljanja hitra. Ona naj med tem otroka zamoti, da se bo čim prej prenehal jokati.
Babica, po ten ko rečete adijo se hitro umaknite in ne skrbite zaradi joka vnuka, to je povsem normalno. Snaha ni zaradi tega slaba mama, ker otrok joka. Otroci so prilagodljivi in z jokom dopovedujejo da so se imeli fino in bi radi še. Ne vem, zakaj okoli tega joka zganjate tak cirkus. Babica ne bo mogla celo življenje skakati za otrokom in paziti, da ne bo jokal, ker jok je del procesa vzgoje. Otrok z jokom ne sme vsega doseči. Kolikokrat se bo še jokal zaradi kakšne sladkarije, igrače, ker je ne bi mogel dobiti? S tem da mu vse ustrežete, mu škodujete. Snaha se tega zaveda, mogoče ji gredo dolga poslavljanja na živce, ali dobi občutek da ima vas raje in je zaradi tega ljubosumna -to temelji na tem, da je še mlada in ne razume procesa separtacije. Vam je pa težko ker otroka premalokrat vidite in mu takrat skušate vse ustreči. Vse je normalen proces.
Zelo je neodgovorno od snahe, da vas obtožuje, kaj z otrokom počnete. Zakaj vam potem da otroka in gre na lepše, če meni, da ravnate narobe?