Moj soncek!
Pozdravljeni!
Na vas se obracam s prosnjo,da mi poveste svoje mnenje glede mojega sina..
Moj sin je star stiri leta in pol(PT:3520g,V:50cm). Pri treh letih je bil velik 95cm in imel 15 kilogramov,danes je velik 106cm in ima 16.3 kilograme.
Pri treh letih je zacel odklanjati hrano,in s tem se borima se danes. Pediatrinja pravi,da se ni panike,da je za svojo starost primerne strukture.
Naj povem,da se sin ze leto in pol prehranjuje izkljucno samo z mlekom in krompirjem,(in obcasno poje kaksen makaron),dnevni vnos hrane je minimalen,mogoce en srednji krompir in 600ml mleka. Ne uziva sadnih sokov,sladkarij,jogurtov,prav tako ne zauzije nobenih prigrizkov,ne sadja,mogoce kdaj kaksen piskot-enkrat tedensko,ali pa se to ne..)
Kar me bega je to,da mu gre ob drugi hrani na bruhanje..ce ze dosezem to,da vsaj poskusi,mu enostavno obrne,zacne govtati in mu sili na bruhanje(pa tudi,ce to dosezem z lepa)..Naj povem se to,da si zeli poskusiti,skupaj pripraviva hrano,mi pomaga,sodeluje,ves cas pravi,da bi pojedel,potem pa,ko je treba dati v usta enostavno “zmrzne”
Bil je testiran,na nekaj zivil,kozni testi pa niso pokazali nobene alergije,razen alergije na prsico.Sedaj se cakava na gastro preiskave,ki bi jih naj imela v roku 14 dni..
Vsi mi pravijo,da je mali trmast,in,da se je enostavno odlocil,da bo jedel samo to..
Pediatrinja mi ni verjela,ko sem hodila k njej,da mali nic ne je..potem pa je to omenila tudi vzgojiteljica in po dogovoru iz obeh strani,sta prisle v stik vzgojiteljica in pediatrinja..potem pa je pediatrinja le ukrepala in ga napotila na gastro..Vzgojiteljica je rekla,da se tudi njej ne zdi,da bi bil mali lahko trmast,ampak,da enostavno ne prenese hrane(omenila je,da ko ze slisi vozicek s hrano,ima takoj solzne uci)..V vrtcu je tudi zelo neaktiven,vecino casa samo polezuje in se igra na tleh,tako da lezi..tudi doma je cez dan neaktiven..poluri sprehod ga zelo izcrpa..Naj povem,da ga ne silimo s hrano in ga nikoli nismo..
Ko sem pediatrinjo vprasala,ce bi bila mozna anoreksija,je rekla da ne,da potem bi imel nizjo tezo in bi bil drugacen..
Ko so se zacele tezave s prehrano,ni bilo nobene locitve ali kaj podobnega,kar bi vplivalo na malega tako ali drugace..sicer res ne zivimo skupaj z njegovim ocetom,ampak,to je ze od njegovega prvega leta..stike z njim ima zelo redko,ker jih sam(sin) ne zeli..
In se nekaj me bega,v primeru,da ne odkrijejo nobenih zdravstvenih tezav,in,da so tezave psiholoske,kako je potem s tem? Moran prositi pediatrinjo za obravnavo pri psihologu? Sama sem ze popolnoma obupana in res ne vidim izhoda iz tega..
Ker ne vem vec,kam se naj se obrnem in kaj naj naredim,vas prosim za Vase cenjeno mnenje..
Najlepse hvala in upam,da nisem bila predolga!
Lep dan..
Pozdravljeni,
delate vse kar je v vaši moči. Razumljivo je, da se ob vsem tem počutite nemočno in da vas begajo razlogi sinove neješčnosti. Važno je, da tega ne ignorirate in vi ne. Odločitev, da zdravniki opravijo dodatne preiskave je dobra, kar vztrajajte pri tem. V primeru, da boste pri pediatrinji naleteli na gluha ušesa, se zavedajte, da imate vso pravico prositi za drugo mnenje in v skrajni sili tudi zamenjajte pediatrinjo. Glede na to, da vam je sedaj prisluhnila in se odločila po pogovoru z vzgojiteljico, da ga pošlje naprej, še malo počakajte. Zamenjavo zdravnika sem vam omenila kot eno izmed možnosti, če vam ne bi hotela ali zmogla prisluhniti.
V primeru, da ne odkrijejo fizičnih vzrokov neješčnosti je seveda zaželeno, da ga odpeljete k psihologu. Škoditi ne more, kvečjemu koristi lahko.
Tudi sama menim, da je pri tej starosti težko govoriti o motnjah hranjenja. Lahko pa je neješčnost izvor stiske otroka ali česa drugega. vsekakor drži še nekaj. Če otrok po določeni hrani bruha se lahko že boji te vrste hrane in tudi to pripomore k njegovi stiski. Dobro je, da ga ne silite, ker s tem ne bi res ničesar rešili. Kar nekaj otrok v določenis tarosti preneha jesti določeno hrano. Soljenje bi vse skupaj le še poslabšalo.
Vztrajajte pri preiskavah krvi idr. za katere zdravniki menijo, da bi kaj pokazale. Dobro je, da so izključili možnost alergije. Če pa se nič ne pokaže pa ga peljite tudi k psihologu. Lahko ta pogovor dogovorite že sedaj. Nisem prepričana ali potrebujete napotnico pediatrinje ali ne – najbolje, da preverite v svojem zdravstvenem domu – kar pri psihologu ali pediatrinji.
Če menite, da ne naredijo dovolj imate vso pravico otroka peljati drugam.
Nikar ne obupajte. Več kot trenutno delate ni v vaši moči. Je grozno kadar ne vemo kaj se dogaja in strah je pri tem realen. Vendar verjamite, da zdravniki vedo kaj delajo, zaupajte njim in sebi.
Srečno,
Tatjana
Hvala ga.Tatjana za tako izcrpen in pomirjujoc odgovor..vem,da mi vi razumete,kar mi veliko pomeni,vecina me tako samo obsoja in pravi,da je to moja krivda..
Kar se tice pediatrinje,sem tudi sama pomislila,da bi jo zamenjala,je pa tezava v tem,da zivimo v bolj majhnem kraju,kjer pa je v zdravstven domu samo en pediater in tako bi ga lahko prestavila samo k mojemu osebnemu zdravniku,ki je zelo uredu,ampak ni pediater..vseeno mislim,da je bolje,da ima otrok pediatra..
Kar pa se tice prehrane..mali ne bruha po doloceni hrani,ampak jo samo poskusi,jo niti ne pogoltne,pa se mu ze bruha..poskusi jo samo z konico jezicka pa mu ze obraca zelodcek..tako,da res ne vem,mogoce je res vse samo v njegovi glavi..bega me predvsem to,da ne poskusi niti sladkarij,npr.pred tremi dnevi sem ga prepricala,ko sem jedla napolitanko,ker me je tako gledal s tistimi ockami,da je tudi sam poskusil,in ga je celega dobesedno streslo in je ze goltal..vidim,da ima zeljo po hrani,bi jedel,ampak mu zelodcek ali pa glava tega ne dopuscata..
Poskusila sem tudi s tem,da sem mu omejila mleko,pa potem ni pojedel dnevno niti toliko,kod prej,niti po tedni dni ne..Mleko sem mu omejila tako,da se je on strinjal..dogovorila sva se,da ga bo dobil,ko bo jedel,drugace pa samo zjutraj in zvecer,in se je strinjal brez problema..
Sama lahko recem,da sem naredila ze skoraj vse,da bi ga prepricala,da mora jesti. Veliko se pogovarjama o tem,sam mi rece,da mora jesti,ker je to zdravo,ve da je npr.korencek zdrav,da ga je treba jesti,ampak..poskusila sem tudi z raznimi barvami,z risanjem s hrano,do tega,da si je sam pripravil sok v sokovniku,da si je sam izbral sadje in use..vse lepo in prav,do tam,ko je to bilo treba spiti..sama res ne vem vec kaj se sploh lahko naredim..
Vsekakor bom vstrajala pri preiskavah,da bom vsaj vedela kje sem..Ceprav mi vsi zdravniku pravijo(na kontrolnih pregledih zaradi drugih zdravstvenih tezav),da je mali trma in da ga naj pustim,da bo ze jedel..lahko recem,da me nihce ne jemlje resno in mi enostavno ne vrjamejo,da mali uziva samo to vrsto hrane..
Ampak..je mozno,da bi bil mali res tako trmast,da ne bi jedel druge hrane,da je preprical sam sebe,da bo jedel samo to in pika?? In,da to traja ze leto in pol?
Poskusila se bom pogovoriti s pediatrinjo se za pomoc psihologa,ce mi bo prisluhnila,ce ne pa ga bom poiskala samoplacnisko..ker tako ne gre vec naprej,mali je vsak dan starejsi in vsak dan potrebuje vec za rast in razvoj in na meni je,da mu to nudim..
Najlepse hvala se enkrat za Vas trud in cas,ter cenjeno mnenje..\
Lep dan..
Vi se trudite po svojih najboljših močeh – dvomim in menim, da niste kriva za otrokovo neješčnost. Tudi niste edini starš, ki se spopada s tem – pobrskajte malo še na forumu starševstvo in medsebojni odnosi in videli boste, da je kar nekaj otrok, ki ne uživajo rednih obrokov.
Dobro bi bilo, da ne bi omejevali tiste hrane otroku (npr. mleko) ali zmanjševali, ki jo je – važno je, da vsaj nekaj poje. Glede na vse opisano ne verjamem, da bi vaš sin to počel iz trme. Otroci hrano zavračajo iz različnih razlogov in nobena prisila ne deluje – naj vam drugi to zatrjujejo še tako vztrajno. Raje skušajte dati čim manj pozornosti na to, ko boste doma (vseeno pa vztrajajte na pregledih in psihologu). Lahko, da bo samo od sebe minilo, lahko da bodo preiskave kaj pokazale ali pogovor s psihologom. Verjamem, da je težko in da skoraj ni možnosti, da se ne bi vznemirjali, poskušajte pa se čim manj, sploh pred otrokom. Povejte mu tudi, da ga imate radi, ne glede na to kaj naredi ali ne naredi – da ne bo mislil, da ga nimate ker ne more jesti. Včasih se v teh malih glavicah porodi lahko tudi kakšna takšna ideja.
Včasih na žalost dolgo časa traja, da naletimo na osebo ali zdravnika, ki je pripravljen prisluhniti in temu primerno odreagirati. Če zaupate svojemu zdravniku bolj kot pediatrinji in menite, da je dober, razmislite ali bi otroka dali tja. Veliko otrok sploh nima pediatra za zdravnika pa ni nujno, da je zaradi tega kaj narobe. Marsikateri splošni zdravnik ima včasih celo več razumevanja kot pediatri sami. Sledite svojim občutkom, zaupajte si. verjamem, da želite svojemu otroku le najboljše. Poslušajte sebe in svojega otroka.
Vse dobro.
Tatjana
Pozdravljeni
Že iz vašega pisanja je razvidno, da se zelo trudite s svojim sinom. Rada bi vam samo napisala, da poskusite ignorirati vso okolico okoli sebe, ki vas obsoja, da ste vi krivi za sinove težave in neješčnost. Vsak človek razume določene stvari po svoje. In žal je večina ljudi naravnanih tako, da obsojajo. Trudite se za njegovo dobro po svojih najboljših močeh in kot je razbrati daste od sebe vse, kar je v vaši moči.
Glede pediatra bi vam napisala samo to, da če čutite, da ni tisto kar bi moral biti, ga pač zamenjajte. Tudi če živite v majhnem kraju je to mogoče. Pred dvemi leti in pol smo bili v ravno takšni situaciji. Ravno tako kot vi izhajamo iz majhnega kraja pa smo vseeno zamenjali pediatra. Smo šli pač v drugi kraj. Nova pediatrinja nam je pri naših težavah res pomagala in še danes nam ni žal za ta korak.
Glede sinove nejšečnosti pa, poskusite se vživeti v njegovo doživljanje sveta okoli sebe. Ni lahko, vendar samo tako lahko razumete svet, kot ga doživlja otrok. To poskušam tudi jaz pri svoji hčerki in zelo pomaga pri reševanju težav, čeprav so čisto drugačne od vaših.
Želim vam dosti sončnih dni.
Pozdravljeni punkufer!
Najprej se Vam zahvaljujem za tole napisano,ki mi pomeni zelo veliko..
In ja,res je veliko ljudi,ki samo obsojajo,mislim,da celo veliko prevec..
Jaz sem bila delezna zelo veliko kritik na racun sina,ki mi kar nekaj casa niso prisle do zivega,ampak tega je bilo enostavno prevec..
Ker sem se studentka,razmeroma mlada mamica,ker s sinovim ocetom ne zivimo skupaj,vsi vidijo problem v meni..sinovemu ocetu je bil alkohol(in se mu je),vedno vec kod pa mali..in jaz sem temu naredila konec..in kdo je tukaj izpadel najslabsi..jaz..pa me to ne gane,vem,da sem se odlocila prav,kar se tice njega..in kdo je kriv,da je mali tako veliko bolan in da ne je..zopet jaz..vsi samo obtozujejo in pametujejo..
sama res nikomur ne privoscim taksnih tezav s prehranjevanjem svojega otroka..samo tisti,ki so si to izkusili na lastni kozi,vedo kako mi je..
Tudi sama poskusam malemu cimbolj prikriti,da me zalosti in boli ker ne je..velikokrat si kaj zazeli,da bi jedel,pa mu naredim ali pa kupim,pa ceprav vem,da ne bo potem pojedel..in nikoli ga potem ne kregam zaradi tega..se najdem v teh Vasih besedah..trudim se razumeti njegov svet..
ko bi vsaj vedela,kaj se dogaja v njegovi mali glavici..
Glede pediatra pa mislim,da ga bom res zamenjala,po koncanih preiskavah,ce ne bo imela vsaj malo vec posluha za naju..za zacetek bi bolo ze dovolj,da bi mi vsaj malo verjela,da se s sinom dogaja nekaj neobicajnega..
Hvala lepa se enkrat za vse razumevajoce besede..in tudi Vam in Vasi hcirkici vse lepo in dobro..
Pozdravljeni!
Mislim,da Vam moram povedati,glede na to,kako ste pomagali z nasveti in mi dajali podporo,kako je z mojim sonckom..
Bila sva na ponovnem pregledu v bolnisnici,kjer so mu ugotovili alergijo na mleko,ostaja se sum na alergijo na jajca,poleg ugotovljene alergije na prsico,tako,da mislim,da smo ugotovili vsaj kaksen vzrok za njegovo nejescnost.
Hvala se enkrat za vso pomoc in podporo!
Lep pozdravcek!