moj sonček
Joj, joj, joj – kako krute zgodbe piše življenje. Kaj dosti več kot so že napisale moje predhodnice ne morem napisati, ampak vseeno. Bodita močna za vajinega Mateja, jaz pa mu bom zvečer prižgala svečko na oknu.
Vsem mamicam in očkom, ki imajo svoje srčke zgoraj med angelčki pa pošiljam en velik objem in poljub.
Iskreno sožalje ob nenadomestljivi izgubi.
Hudo mi je. Hkrati pa mi ne da miru, zakaj bi moral to 24. bakterijo plučnice dobiti ravno otrok, ki je bil cepljen proti pljučnici. Vseh ostalih na tisoče, ki se niso cepili, pa pljučnice, takšne ali drugačne ni dobilo.
Oprostite za nemir, ki ga vnašam, a vendar se sprašujem.
Držite se, Matej je lahko ponosen na takšna starša.
draga lidija moje sožalje. kako me je stisnilo ko sm brala to zgodbo:
sama sem spoznala tudi fantka mateja in njegovo mamico lidijo na debelem rtiču, ko sem bila na okrevanju pred dvema letoma- ta fantek je imel tako močno asmo, da je na trenutke komaj dihal.
bila sta z vasega konca, ga mogoče poznas?
lep pozdrav, barbara
Draga Lidija,
spremljam žalostno zgodbo tu na forumu, ki je doletela vašo družinico, a nikakor ne najdem pravih besed, le solze mi polzijo po obrazu.
Najprej prejmi moje iskreno sožalje. Resnično mi je izredno hudo. Za vašega fantička bom prižgala svečko.
Vem, ni besed, ki bi potolažile vso žalost, ki jo občutita vidva z možem. Vedi, da nas je mnogo, ki mislimo na vaju in na vajinega Mateja.
Sama sem sicer v nosečnosti dvakrat izgubila tako zaželjenega otročka (vem, primerjava ni možna, a vseeno dovoli, da to napišem).
Zelo sem žalovala (dejansko še zdaj, po toliko letih, me oblijejo solze) in nikakor nisem našla smisla v tem nesmislu. Nato mi je bilo dano ponovno zanositi in sem kljub hudo rizični nosečnosti in večmesečnemu strogemu ležanju v bolnici donosila sinčka, po parih letih še hčerkico. Šele po tem sem spoznala smisel odhoda prvih dveh otročkov -dala sta mesto na Zemlji tema dvema otrokoma, ki ju ljubim neizmerno, mala dva angelčka pa ju čuvata od tam zgoraj in vesta, da bosta za vedno moja prva dva otroka, jaz pa sem njuna ponosna mamica.
Lidija,
pošiljam ti močan močan objem, Mateju pa namenjam svoje najtoplejše misli.
Lidija, nimam besed…moje sožalje…
Tudi jaz se že dlje časa pripravljam da bi ti napisala par spodbudnih besed, vendar ne morem, ne znam, solze mi polzijo po licih in takrat pomislim na svojo srečo in na rek starejših, “samo da ste zdravi”. Šele ob takih zgodbah spoznaš pravi pomen …
Želim ti, da bi našla moč, da skupaj s partnerjem premagujeta žalost trenutek za trenutkom, dan za dnem, da tudi za vaju spet posije sonček, da te razveseli nova pikica, nove brce v rastočem trebuščku, ki ji boš lahko dajala svojo neizmerno ljubezen
joj kako je življenje nepošteno… drži se in ne obupaj….
Draga starša, izrekam vama iskreno sožalje. Ne morem si misliti, da bi se moji hčerki kaj zgodilo. Grozljivo!! To kar se je zgodilo vama, je nepopisno. Boli vse nas, kako šele vaju. Želim vama, da bi nekoč prišla z nasmehom na njegov grob, vesela, da je bil vajin sin, čeprav tako malo časa. Namreč, ko je moj brat umrl, sem tudi mislila, da starša ne preživita. Čeprav sta imela tudi mene, jima tisti trenutek to ni pomenilo nič.Mama je rekla: Če te nož rani, ni važno s katere strani je, vedno enako boli! Dane, po štirih letih, gresta na njegov grob “vesela” in ne jokata več. Življenje se počasi vrača v stare tire. Upam, da bosta tudi vidva prebrodila čimprej tisto najhujše. Iz srca!!!
Lida tudi sama ne najdem pravih besed, čeprav že vse dni, od kar sem prebrala vašo žalostno zgodbo, mislim na vse vas.
So pa misli – kako se je to zgodilo ravno cepljenemu otroku, obšle tudi mene.
Ste pomislili, da je to morda ravno posledica cepljenja? Tako spoznanje sicer ne bi bila nikakršna uteha in morda celo večje breme, po drugi strani pa vsaj delni odgovor na “zakaj?”
Še naprej mislim na vas,
N.
p.s. sicer o cepivu proti pnevmokokni pljučnici na naslednji strani ni govora…, ampak, ste seznanjeni s problematiko cepljenja in npr. prizadevanji in argumenti društva SVOOD?
morda je vredno razmisleka, morda odpre nova obzorja, nova vprašanja in da nove odgovore.
spoštovana Lidija!
Nikoli se mi še ni zgodilo ob prebiranju tega foruma,da bi mi poleg sočustvovanju prišle tudi solze v oči.Ampak doma imam 6 letno deklico….Pa še sama sem z njo…Ko pomislim na kaj takega-pa saj ne bi zmogla čez to…
Vem,da je pred vama z možem njahujša preizkušnja,ampak poskusita biti potrpežljiva drug do drugega in podpirajta drug drugega.
Verjamem,da se ob postu bolj približam Bogu in zato se bom ob molitvi postila za vajino naslednjo zvezdico,kajti sonček je samo eden,a ne.
Nič hudega,če ne verjameta v Boga,saj jaz in sigurno sta že slišala,da vera gore premika…
No,srečno!Pozdravita svojega sončka,ko bosta v mislih in srcu spet pri njem.
Ada
N. res je bilo to neprimerno.Se strinjam z montl.
Ko je meni pred 3tedni umrla naša Ajša ,mi je ena punca napisala zasebno sporočilo:
Kaj pa če je umrla zato ,ker sem bila v vročini z njo na pikniku?
IN veš kako se zdaj po treh tednih počutim?KRIVOOOOO!!!!!!In še 1x KRIVOOOOOO!!!!V glavi mi zvenijo samo te prebrane besede.iN zelo si očitam ,kljub temu ,da bi njeno srce lahko omagalo vsakokrat in bilo kdaj in kje.
N. s tem vprašanjem si starše spet pahnila v eno dno nižje.Že tako ali tako imamo sami ,ki smo izgubili otročke polno očitkov;kaj pa če bi to ,pa ono,….pol pa še neumestna vprašanja.
Lida sočustvujem z vami in bodita močna.Tudi jaz se nekako moram držat in življenje vodit naprej.Je pa bolečina huda in grozna ,a sčasoma upam se bo pomirila.
vse dobro želim vsem vam