moj sonček
Draga Lidija,
nimam besed, sploh pa ne besed tolažbe, pa vendar se pridružujem ostalih in ti izrekam najiskrenejše sožalje. Tega si ne morem predstavljati, že, ko včasih za trenutek pomislim na to, mi postane slabo, ko pa preberem, kaj se je tebi zgodilo…., se pa jočem. Oprosti, ker ne vem, kaj naj napišem.
Maja
Spoštovani
Vsem še enkrat hvala za besede. Končno so prišli obdukcijski izvidi. Našega malega fantička sta ugonobili dve smrtonosni in agresivni bakteriji pljučnice. Najbolj žalostno je to, da smo našega malčka preventivno cepili proti pneumokokni pljučnici- zgodilo pa se je, da sta bili bakteriji redki in zelo agresivni ter cepivo ni bilo za te bakteriji. Slaba tolažba nama je, da zaradi hitrega poteka bolezni (tako nama pravijo zdravniki) verjetno našega sončka ne bi mogli rešiti tudi najsodobnejši medicinski aparati, kajti ti dve bakteriji sta povzročili atipične znake in tudi običajni antibiotiki, ki jih dajejo pri pljučnicah ne bi pomagali. Najprej bi bilo potrebno ustrezni bakteriji izolirati in šele nato bi lahko ustrezno ukrepali.
Moram reči, da so naju obdukcijski izvidi “totalno”zlomili.
Lp
Lidija
Draga Lida!
prejmi moje iskreno sožalje iz srca. Ne morem in ne morem nehati misliti na vas in vašega angelčka. Ne morem razumeti, da se kaj takega sploh lahko zgodi.
Bodita močna in stojta drug ob drugem, nad vama bdi samo vajin angelček.
Čeprav verjamem, da ta trenutek za vaju tolažbe ni in tudi izvidi niso odstranili vpršanj: “zakaj?” in zakaj nam?”…, vendarle vesta, da sta zanj naredila prav vse, kar ljubeča mati in oče lahko naredita za otroka. Morda vama bo ta misel nekoč poiskala mir v duši. To vama želim iz srca.
M
Pridružujem se svojim predhodnicam.
Izrekam vam globoko sožalje. Tudi jaz zgodbo spremljam že nekaj dni in sem nestrpno čakala na izvide obdukcije. Tudi sama imam doma bodočega prvošolčka in zato me je zgodba še toliko bolj šokirala in prizadela.
Kljub temu, da se ne poznamo, sem v mislih z vami.
Bodite močni.
Lidija,
iskreno sožalje. Vaša tragedija me je še toliko bolj prizadela, ker smo po oddaljenosti zelo blizu. Ne morem si predstavljati, kaj preživljate in povsem iskreno povedati, si tudi ne želim. Besed, ki bi tebe in tvoje potolažile, enostavno ni. So zdravniki tudi kaj omenili, kje se take vrste okužbe lahko dobi??
Draga starša,
Iskreno sožalje zaradi izgube,ki je nenadomestljiva.Vajin Matej bo vedno z vama in za vedno boste ostali povezani,le sedaj bo on pazil na vaju in vaju spremljal skozi življenje.Ne vem zakaj nas mora tako preizkušat,zakaj mu moramo dokazovati svoje meje in čemu je vse skupaj poanta.Želim si da bi obstajal kraj kamor bi lahko odšel in zavrtel čas nazaj,da bi se izognili nečemu hudemu,ali imel moč misli,ki bi povrnile ljubljeno osebo(tudi za druge),pa na koncu ostane le močna želja in bolečina ki ne izgine. Ljubita se ,tudi zaradi Mateja in odidita naprej skupaj še bolj močna,čeprav bo dostikrat težko in kričeče.Vso ljubezen ,ki jo čutita do Mateja si poklonita drug drugemu,verjemita vase in v življenje ki vama je dano,verjamem da si tudi Matej to želi.Za vas sem potočil solzo in vama iskreno močno želim ,da bosta ponovno našla veselje in ponovno zaživela zopet ob času kot družina,Mateju pa pošiljam lepe misli in lepe sanje,ki naj se mu v svetu,kjer je sedaj nikoli ne končajo.Naj se smeji iz srca in naglas med svojimi novimi prijatelji.Srečno Matej!
Spoštovani,
iskreno sožalje, vsak dan mislim na vaju in na tragedijo, ki se je zgodila vaši družini…ne morem predstavljati kakšne trenutke preživljata in jih še bosta v prihodnosti.. želim vama, da dobita moč, da bosta skupaj lahko prenašala to neznosno bolečino..pošiljam vam topol objem in upanje, da boste lahko nekoč, v prihodnosti zaživeli mirno…Miša.
Lidija,
čeprav sva se spoznali le za kratek čas, ko sem te nadomeščala v službi, me je vest o Matejevi smrti tako pretresla, da se že cel teden pobiram in premišljuejm le o tej kruti bolečini, ki jo morata kot ljubeča starša preživljati. Še toliko bolj, ker se spominjam tvojih težav, ker sem te poznala in ker je Matej le malo starejši od mojega tastarejšega. In se zavedam, da to lahko doleti vsakega izmed nas.
Globoko sožalje! Želim vama moči in ljubezni, razumevanja in topline. In lep spomin na vajinega angelčka Mateja!
Kot so že punce pred mano povedale … premagajta bolečino in ohranita spomin…na vajinega sončka, ki bo vedno z nama.
Anita B.
Lidija…
Verjetno se večini niti približno ne sanja kaj pomeni ultra rizična nosečnost. Če sta morala iti skozi to preizkušnjo in nato doživeti še smrt šestletnika potem si kljub smrti lastnega sina (med nosečnostjo) težko predstavljam kaj preživljaš. Pred leti sem v 4. nadstropju lj. porodnišnice spoznal žensko, ki je zanosila kljub prepovedim s strani večih ginekologov. Imela je hude zdravstvene težave.. Povedali so ji da bo morala od prvega dne nosečnosti ležati na tem oddelku, vedela je da ji bodo morali porod umetno sprožiti, vedela je da bo šlo za CR, vedela je da obstaja velika nevarnost da bosta lahko pri tem oba umrla, vedela je da bo otroka zaradi lastnih zdravstvenih težav lahko videla šele po parih dneh povrhu vsega pa je bila doma iz drugega konca SLO – doma slabo situirani – delodajalec možu ni dal dopusta tako da je imala obisk le enkrat tedensko. Temu nekateri pravijo idiotizem, drugi pa temu pravimo resnični pogum. Ko gre za smisel življenja človeka ne sme ustaviti nobena stvar. In želim ti, Lidija, da se vama ponovno nasmehne sreča – Mateja pa ohranita spominu.
Grozno, ne morem verjeti da je to kar berem resnica.
Sama sem izgubila punčko 10 ur po porodu. Sedaj sem mama 8 mesecev starega nedonošenčka, pa si mislim,ufff uspelo nam je.
Amapk vidim, da se izgube vedno znova in znova dogajajo, ne glede na starost otrok. Vajina zgodba me je grozno pretresla, zelo je žalostna in tudi jaz imam cmok v grlu.
Pošiljam vama samo en močan in topel objem iz štajerske na prelepo gorenjsko. sama sem jeseničanka, ampak po smrti punčice, sva se odločila, da bova zamenjala okolje.
Naj vajin angel Matej bedi nad vama in vama daje moč in še več moči za naprej.
mojca
Draga Lidija!
Tudi jaz sem včeraj, ko sem prvič prebrala tole pismo, jokala in jokala… In danes zagledam v časopisu osmrtnico. Kakšen lep fantek, kakšne očke, kakšen nasmeh!!!! spet so mi solze zalile oči. Čeprav se ne poznamo, sem že od včeraj zvečer čisto na tleh, v prsih me boli in mislim na vas. Zato sem ti morala napisati te vrstice. Vem, da so ti vse besede v tolažbo in vem da ti veliko pomenijo. Sama sem izgubila brata – samomor. Kako je bilo hudo, ne znam povedati, še posebej zato, ker je bilo vse O.K.! Zakaj je to storil, ne vem. Kakšen udarec je bil to za mami…. hudo! Kakor so napisale, je res: z leti postane bolečina manjša, pozabiš nikoli. In po mnogih letih pride dan, ko te sesuje… In takrat moraš jokati, jokati in se izjokati. Bodita drug drugemu v oporo!
Iskreno sožalje, objemam vaju in jokam z vama….
urša
Draga Lidija,
tudi jaz že več dni spremljam vašo tragedijo in že več dni sestavljem pismo, pa se vsakič znova ustavim, ker ne najdem pravih besed. Veš, vsakič, ko pomislim na vas, me zaboli, stisne. Jokam z vami.
Sem verna, pa vendar se sprašujem, kje je bil Bog, da ni tega preprečil? In kje je bil angel varuh h kateremu otroci radi molijo zvečer? Zakaj? Kje je smisel tega, da umre otrok? Da je umrl Matej… Veliko vprašanj, pa brez odgovora.
Ko se bosta zvečer zazrla v nebo, vedita, da se je tam gori prižgala ena prav posebna lučka samo za vaju. Vajin angelček bo bdel nad vama. Vajin Matej.
Iskreno sožalje.
Simona
Tudi meni je že celi dan hudo in skoz razmišljam o vas. Sedaj vidim, ko berem ta forum, da nikakor ne moreš ubežati usodi, ki ti kroji življenje in je res pomembno, da znaš vedno izoristiti tiste trenutke, ki so ti dani, ne pa johtati zaradi res nepomembnih reči, ki ti prihajajo na pot.
Zaradi vas pa mi je res žal in mislim na vas!
Anita, živjo
Še predobro se te spominjam, bila si odlična sodelavka. Hvala za lepe misli. Veš, kako hude zdravstvene težave sem imela in jih še imam, pa vendarle tako kot je rekel “en ata” poskusila bova. Res, bolečina je neznosna in z možem se počutiva (posebno ob večerih) kot kozarca, ki ju vržeš v tla in se razletita na tisoč koščkov. Vsako jutro, ko vstaneva zopet “zlepiva” te koščke in se nekako prebijava čez dan. Tako je to. Vsak dan sestavljava na novo. K sreči se imava zelo rada in se globoko spoštujeva (za kar je bil Matej zelo vesel in ponosen). Tudi pred njim nisva skrivala ljubezni.
Lp
Lidija