moj sonček
Natanko 14 dni je odkar si nenadoma odšel. Čez noč. Še dopoldne si se igral v vrtcu, mi popoldne pomagal na vrtu. Zaspal si poleg mene in jaz nisem tega ZAČUTILA!!!!. Le kako se mi je lahko zgodilo, saj kadar si spal v svoji sobi in si sredi noči zamomljal “mami” sem pritekla k tebi.
Z solzami v očeh se spominjam, kako srečna družinica smo bili. Čustveni, se imeli radi in po napornem delovnem tednu skupaj uživali v radostih. Neštetokrat si mi dejal, da si moj sonček in kako neizmerno rad naju imaš. Zvečer , ko smo prebrali pravljico za lahko noč, sva se “pomojčkala” in vedno si zaspal z nasmehom. Vedno, ko sem odhajala spat, sem prišla v tvojo sobo, te pokrila in poljubila, prav tako tudi zjutraj pred službo.
ZAKAJ, OJ LE ZAKAJ jer odšla tvoja nežna 6 – letna dušica. Bolečina je neznosna.
MATEJ- tako težko sva te dobila in tako HITRO izgubila. LE ZAKAJ????
Lidija
Vem, da ni besed ki bi te potolažile, lahko ti edino rečem, žal mi je, res mi je žal…
Drži se in izlij vso bolečino s solzami, ali pa na kakšen koli drugačen način, mislim da ni večje tragedije v življenju…
ko boš pa vsaj malo prišla k sebi, se pa še kaj javi, boš videla, da dosti pomaga, ko se pogovarjaš z ljudmi, ki to razumejo in vedo kaj je ta bolečina…
Hvala, močna. Resnično vem, kaj si preživljala in še preživljaš. Držim se kolikor morem – z možem sva eno. Vsi okoli naju pravijo, da se dobro drživa, toda ne vidijo, še manj pa čutijo najino bolečino. Boli naju srce, dobesedno. Ob njihovih besedah, saj bosta imela še otroke, me še močneje zaboli, saj imam zdravstvene težave in so mi nosečnost odsvetovali, ginekologinja še posebej na grob način z besedami: Kaj ste nori. Bolje, da ima otrok živo mamico, kot da sta dva otroka brez mamice. No sedaj je pa tako, da sva izgubila najinega sončnka, za katerega sva si prizadevala dolgo časa. Poleg tega sva že kar v pozno srednjih letih.
Oba imava zelo rada otroke in po vsej verjetnosti bom “reskirala”. Ob zavedanju, da je na svetu (tudi v Sloveniji) toliko trpinčenih in nesrečnih otrok , me še bolj zaboli. Toda nagibava se tudi k tej možnosti. Zavedava se, da je najin Matejček nenadomestljiv, pa vendarle hkrati čutim, da bi bil tudi on vesel, če bi bila vesela tudi midva. To si vsakodnevno dopovedujem in nekako preživim dan. Živiva tudi za najine svojce, kajti tudi oni zelo trpijo. Kadar je zelo hudo, se raje umakneva, saj veva, da bi jim s tem povzročila še večjo bolečino. Za mojo mamo je še posebej hud udarec, saj se je zgodba izpred 26 – tih let, ko je tragično izgubila sina, jaz pa brata dvojčka, ponovila. In še po tolikih letih mislim nanj in si ga predstavljam z družino, otroci. Velikokrat tudi sanjam o njem. Vem in zavedam se, da bodo krize posebno močne ob raznih praznikih (miklavž, božiček, rojstni dnevi), 1. šolski dan, ko naj bi najin sonček letos prvič prestopil šolski prag,..
Se opravičujem, bila sem zelo dolga, toda tako čutim
Lp
Lidija
Draga zala
Še dopolne tistega usodnega dne se je veselo igral v vrtcu, popoldne pa meni pomagal na vrtu, kjer je imel tudi svojo gredico. Proti večeru je dejal, da je utrujen in sem mu potipala čelo ter zaznala temperaturo. Zvečer je imel tudi temperaturo, na vprašanje, če ga kaj boli je odgovarjal, da ne. Ko sva ga dala spat, sem ga hodila gledat vsakih 20 minut. Malce je bruhal, zato sva se preoblekla in ga odnesla v spalnico, kjer sva ga z možem hodila opazovat do 3. ure zjutraj, ko smo ponovno zmerili temperaturo. Temperatura mu je padla na 37,5, tako da sva z možem odločila, da ga zjutraj peljeva k zdravniku. Ker je ob tej uri popil veliko čaja, sem ga imela v moji postelji, če bi slučajno bruhal. To se ni zgodilo in nekoliko pomirjena sem zaspala. Zjutraj ob 5.30 sem pogleda proti njemu in se mi je zdelo, da mirno spi, ko sem ga kot ponavadi prijela za rokico, me je vrglo v zrak, saj je bila roka sicer topla, a nekoliko potna. Začela sem ga buditi, hkrati je priletel tudi mož. Ko sva se zavedla, da je nekaj hudo narobe, sva ga začela oživljati in poklicala nujno medicinsko pomoč. Kljub hitremu posredovanju in enournem oživljanju, nama je čez eno uro, dežurna zdravniška ekipa s solzami v očeh povedala, da sva izgubila sina.
Občutek nemoči, žalosti in jeze se ne da popisati. Očitala sva si, da bi ga mogoče lahko rešili, če bi ga zvečer peljala k zdravniku, vendar je že dostikrat imel tudi hujše viroze. Vsi nama pripovedujejo, da sva storila kar sva mogla, toda nenehno misliva, kako naju je usoda tokrat pretentala.
Izvide obdukcije še čakava
Lp
Lidija
Draga Lida!
Čeprav hvala bogu nisem doživela smrti otroka, si, ker sem mamica, lahko le zamislim, kako ti je … Kaj hujšega se ti v življenju ne more zgoditi! Želim ti, da bi našla moč v šestih čudovitih letih, ko si lahko bila mamica svojemu sončku, in da bi čutila, da je še vedno nekje in da bo vedno z vama, čeprav ga ne moreš objeti. Tako rada bi ti napisala kaj lepega, pa nimam besed. V srcu sem s tabo in tvojim možem, pošiljam vama tople misli.
Draga Lida!
Iskreno sožalje. V srcu in mislih sem tudi jaz s tabo. To kar se ti je zgodilo…. nimam besed.
Kot bi prebirala mojo zgodbo, vendar je bil moj Klemen star sedem dni. Drugače pa tudi… Jutranje bujenje, odvoz v bolnišnico, enourno oživljanje, očitki, da nismo prišli prejšnji večer… Vse to poznam.
Za vajinega Matejčka sta naredila vse kar sta lahko. Verjemi. Žal se je moralo tako izteči in ni v človeški moči, da bi to preprečil. Tolažbo išči v spominih. V tem, kako sta se “pomojčkala” pred spanjem, in v vseh čudovitih trnutkih, ki sta jih imela. Zdaj so misli na te trenutke še zelo boleče, vem, toda s časom, ti bodo postale balzam za dušo. Čas bo tvoj zaveznik. S časom bo bolečina malo manjša, in čas bo tisti, ki te bo naučil živeti s tem.
Vajin Matejček pa je gotovo srečen med našimi angelčki, Verjamem, da se skupaj igrajo in imajo radi.
Večkrat pa se ozrejo tudi na nas in nam z vetrom ali dežno kapljo pošjejo nežen poljubček. Mislim nate in na tvojo bolečino, in te pozdravljam.
Valerija
Draga Lida!
Tudi jaz ti izrekam sožalje. Ni je hujše bolečine od izgube otroka. Hudo je in še huje bo. Bolelo bo in izjokati bosta morala vse solze. Saj se žalost izjoče in začne se kazati sonce. A pot je zares težka.
Sama sem letos prehitro rodila deklico, svojega tretjega otroka. Žal kljub trem nosečnostim nimam nobenega od otrok pri sebi.
Žal nisem mogla doživeti niti dojenja, previjanja, smehljanja in cartanja. Kdo ve kaj je bolje, lažje ….
Le spominov, ki jih imamo nam ne bo mogel nihče vzeti.
Tudi sama bi s ponovno nosečnostjo in novo metodo tvegala svoje življenje. Saj bi za otroka vse naredila, a ne vem, če imam dovolj moči sploh za začetek.
Ne vem zakaj otroci umirajo. Nama pravijo: rada se imejta, bom to napisala tudi vama, a bodita pripravljena, da bo morda tudi v vajinem odnosu nastopila kriza. Žalost človeka izčrpa. In vsak žaluje na svoj način.
Smo pa me tukaj in skupaj bomo vzdržali.
Jokam s teboj, z vama….
Hvala vsem, ki ste se odzvali na moje pisanje – to mi v tem trenutku pomeni ogromno. Res je, hvala bogu nam spominov nihče ne more vzeti.
Ko me “zlomi” pomislim na Matejčka, da je žalosten, če sva žalostna tudi midva. Ko izjočeva svoji bolečini, pokukava v njegovo sobo ter njegovo sliko s katere se nama nagajivo nasmiha ter si rečeva: Bomo zmogli? (tako kot včasih, ko smo se “hecali”) Bomo!! Saj smo ekipa.
Res, še enkrat hvala za Vaše vzpodbudne besede
Lp
Lidija
uff, me je prav zmrazilo.
Upam, da ne bom izpadla grdo, če vprašam, kakšno diagnozo so pa postavili??? Kako se to lahko kar tako zgodi? Me je prav strah, saj sem tudi sama mamica in če npr. moj otrok ima vročino in zaspi, največkrat zaspim tudi jaz – od utrujenosti in ga šele zjutraj pogledam, če “diha”.
Ufff..