moj Sonček
Živjo !
Mislila sem, da sem edina , ki sem izgubila svojega sončka. Kot vidim nas je več. Naj povem da sem izgubila otročka v 40 tednu, ko naj bi se rodil. Tega mračnega in deževnega oktoberskega dne se živo spominjam, razen nekaterih podrobnosti, ki sem jih enostavna izbrisala.
V sredo bo natančno 9 mesecev ( prav toliko kot je rastel otročiček v meni ) in počasi ga bom morala nehati pestovati ( v mojih mislih bo ostal večno ) in poskusiti živeti dalje. Mogoče bom kmalu lahko čutila bratca ali sestrico od mojega prvorojenga sončka.
Stah me je zanositi in hkrati bi zelo rada pestovala dojenčka. Mi bo sploh kdaj dano ?
Javite se , da malo skupaj poklepetamo.
Karin
Živjo Karin!
To sem se tudi jaz spraševala, ko sem splavila prvega sončka (8 tednov). Čeprav mi je bilo zelo hudo si ne morem predstavljati vseh ostalih, ki ste izgubile otročičke veliko kasneje!
Tudi mene je bilo strah in me je sedaj ponovno. Imela sem srečo in tri leta od splava srečno rodila mojega nadebudneža, ki je zdrav in živahen otrok!
Zakaj pa se je ponovno pojavil strah! Ker sem zopet noseča (12 tednov)!
Mislim, da ko enkrat izgubiš otroka te je vedno strah! Strah se ponovno vrne! Pa tudi, ko imaš otroka se zanj veliko bolj bojiš, kot pa tiste mamice, ki na srečo niso nikoli izgubile otročička!
Želim ti, da boš kmalu lahko pestovala svojega otročička, ker le to te dejansko lahko potolaži!
poli
Moje sožalje Karin. Vem kako hudo je.
Za mano je izguba hčerkice, počasi se pobiram, kdaj je lažje kdaj težje. Prevevajo me najrazličnejši občutki od žalosti, depresije, do besa in jeze. Enkrat bo tudi to minilo si pravim, tolaži me dve leti star sinček za katerega si zdaj lahko vzamem več časa. Saj ne vem kaj naj še napišem. Kot da sem vse že tolikokrat povedala in napisala pa je zato le malo bolje. Kot da ni nikogar več s komer bi se lahko še pogovarjala o tej izgubi in s tem ublažila bolečino in utišala jezo ki me tako hitro popade. Kot da so vsi okrog mene že pozabili, sprejeli … le mene še boli in le jaz sem še žalostna. Kot da je že tako dolgo od tega, pa je le mesec in pol.
Če ti paše pogovor me pokliči 041 878 464 ali se oglasi na mail.
Sije sonček – gremo ven nabirat energijo. Pozdravček Daša
Tudi jaz sem izgubila prvega otročka v 9.tednu nosečnosti.In čeprav so mi vsi ostali govorili da saj še ni bil niti razvit in da je bolje tako, ker narava naredi svoje.Meni in možu je bilo vseeno tako hudo, da sva potrebovala kar dolgo časa da sva prišla k sebi.Jaz sploh nisem prvi mesec mogla niti ven niti v službo.In potem sva se ne večer odločila in prižgala svečko za najinega malega fižolčka (tako sva ga poimenovala) in mu povedala da ga
imava rada in ga ne bova nikoli pozabila.Nato sva se dolgo v noč pogovarjala in zjokala.
Potem je bilo bolje in jaz sem se počasi pobrala.Potem sem ponovno zanosila in celo nosečnost me je bilo strah, sedaj je najin sonček star 1 leto in pol in kmalu načrtujeva tudi drugega in upam da me bo strah minil.
Sočustvujem z vsemi žalujočimi mamicami in jih lahko potolažim samo s tem, da niso edine in da za vsakim dežjem posije sonce.
Pozdravljene!
Čeprav je bilo maja že 12 let kar sem izgubila teden dni staro hčerko je še vedno hudo, ko se spomnim nanjo. Velikokrat jo vidim pre očmi, točno tako kot je bila majhna štručka.
Bilo je zelo hudo, ker to bolečino malokdo razume.
Čeprav sem potem morala še enkrat splaviti v 11 tednu, takrat se mi je svet znova sesul, imam sedaj tri zdrave sončke. Tako da, kot pravi Alja vedno, ampak res vedno za vsakim dežjem posije sonce.
sama sem dvakrat splavila enkrat v 8 tednu drugič v 12 tednu. Obakrat je bilo zelo hudo, a upanje po mali štručki me je gnalo naprej, spravila sem se k sebi in sedaj imam sicer po težki nosečnosti leto in pol staro hčerkico. Zelo mi je hudo za vas mamice, ki ste otroka izgubile že rojenega ali pa v pozni nosečnosti, vendar upanje ostaja tako kot tudi želja po otročku zato ne obupajte prebolite izgubo in naj vas upanje in želja ženeta naprej.
Draga Karin,
ko sem prebrala tvoje pismo, se mi je zazdelo kot da berem svojo zgodbo. Tudi sama sem temačnega okotoberskega dne izgubila svojo punčko, ki je umrla po porodu zaradi srčne napake. Popolnoma razumem tvoj strah pred ponovno nosečnostjo, saj se z njim soočam tudi sama.
Kot pravijo “po dežju vedno posije sonce” zato bo posijalo tudi za naju.
Lep pozdrav!
Mojca
Draga Karin,
v največjo pomoč mi je moj mož, starši in prijatelji. Veliko mi je v prvih dneh v porodinišnici pomagala tudi prof. Novakova in tudi sedaj se še obrnem nanjo. Najbolj bolijo vprašanja ljudi, ki ne vedo kaj se je zgodilo in te vprašajo “…no kaj pa imate vi…” takrat sem ponovno čisto na tleh in bi najraje nekam pobegnila. Najtežje je bilo priti nazaj v službo, vendar so mi sodelavci stali ob strani brez nepotrebnih vprašanj. Sedaj po devetih mesecih bolečina ni nič manjša, to veš tudi sam, ravno danes bi bila najina punčka stara devet mesecev.
Lep pozdrav