Pred dobrim letom sem izgubila sinka, in sedaj čakamo na njegovo sestrico.
Težko se veselim, ker sem se njega preveč veselila in ga na koncu, ko bi moral zajokati v mojem naročju, in bi midva s fantom z njim jokala od sreče, izgubila. Ne želim se veseliti, ker me je preveč strah, da se ponovi bolečina, ki nas je doletela ob izgubi sinka. Pa vendar, ko začutim brce moje male, čutim, da jo tudi bratec pazi. In rada bi mu povedala kako zelo ga imam rada in da ne bom nikoli pozabila nanj. Verjetno pa se bom vedno spraševala kako bi bilo, če bi bil ob svoji sestrici, jo pazil in se igral z njo.
Rada te imam, moj mali …

Razumem tvoje občutke. tako sem jaz čutila, ko sem bila drugič noseča. Po izgubi prvega sinka. No, izgubila sem še drugega otroka, čeprav se ga nisem upala veseliti, podobno kot ti.
Zdaj mi je žal, da nisem vsaj tisti kratek čas bila odkrito vesela zanj, ga božala in se ukvarjala z njim.

Pri meni je izgleda mehanski vzrok, da izgubljam otroke in zdaj vem, kako postopati v naslednji nosečnosti.

Vem, da bom imela podobne občutke veselja in žalosti pomešane med seboj kot ti.

To kar si čutila do sinčka ti ne bo nihče nikoli mogel vzeti. In boš vedno malo žalostna, ker ga nimaš ob sebi.
Čustva do punčke, ki jo nosiš v sebi, pa so spet edinstvena in neponovljiva.
Želim in prepričana sem, da bo tokrat vse ok., le prepusti se veselju ta trenutek – zdaj, saj veš, da se nikoli več ne vrne.

Tvoji družinici želim vse dobro.
Frida z dvema **.

Sočustvujem s tabo. Jaz na mojga Vidka sploh nisem bila pripravljena, Bil je moj drugi otrok. In vedno bolj premišljujem, zakaj sem ga izgubila-mislim, da je bil splet okoliščin tak. Res,da je komaj mesec in pol, odkar je preminul, se že psihično in fizično pripravljam na njegovega bratca, ali sestrico(še eno). V mislih je zmeraj z mano in zmeraj bo. Nikoli ga ne bom pozabila. Zavedaj se, da tvoja pikica že ima enega bratca in bo še imela drugega, če se boš še kfdaj odločila. To so naši otroci. Pride kakšen dan, da samo jokam in mislim, da je tudi s tabo tako, ampak mislim da, moj Vid nebi hotel videti mamice objokane in žalostne. Vedno ga bom imela v svojem srcu in zavedaj se tudi ti, da boš svojega sinka ohranila v lepem spominu do konca življenja.
lp D.

Spoštovana!

Po smrti hčerke sem bila v naslednji nosečnosti seveda prestrašena, pa se je vse – hvala Bogu – srečno izteklo. Mali prvorojenki, ki je sedaj angel, smo dali bratca, pred skoraj letom dni pa še sestrico, vseeno pa je vsak dan v mislih z nami tudi ona. Pogrešamo jo, prav boleče!

Vaše detece gotovo pazi Vaš mali angelček. Vedno bo z Vami!

Vse dobro želim!

Vidka

Katarina, v enaki situaciji si kot jaz. Tudi jaz sem lani izgubila sinka, letos decembra pa pričakujemo njegovo sestrico. Občutki so zelo mešani. Ko sem izvedela, da sem noseča, sem kar norela od sreče. Ko pa se je prvo veselje nekoliko poleglo, je nastopil strah. Kaj če bo šlo spet kaj narobe? Sama sebe sem začela prepričevati, da sploh nisem noseča. Nisem hotela misliti o tem. Nekako sem se hotela zaščititi, za vsak primer, če bi zopet izgubila otroka. Mogoče bi tako manj bolelo. In potem se je zgodilo, da sem v 12.tednu začela krvaveti. To me je tako pretreslo in streznilo. Začela sem se boriti zanj. Šele takrat sem popolnoma sprejela to novo dete v srce. Saj ne rečem, da me ni strah. Vedno bolj, ko se bliža čas poroda, bolj pogosto sanjam o mojem prvem sinku. In vsakokrat, ko grem na pregled, se bojim, kaj bom izvedela. Kar naprej so kakšni problemi. A skušam nekako gledati pozitivno in verjeti, da je naša deklica močna in zdrava in se bo še vse dobro končalo. Ni vedno lahko. Ko je najhuje, mi pomagajo nekatera dekleta s tega foruma, s katerimi si dopisujem in me že ves čas vzpodbujajo. Tako nekako lažje prebrodim krize. Če želiš, mi lahko pišeš na mail in se bova skupaj prebijali skozi težke trenutke.

Drži se in vso srečo ti želim,

Helena