moj sin je šel v šolo v naravi in….
Ja, berem. Pišeš, da je šel kolegičin sin v tabor. In? Tudi če je to bil tabor, kjer so bili sami neznanci (o čemer ne govoriš, pa tudi govora je bilo do sedaj samo o šoli v naravi, čemur nekateri tudi pravijo tabor), se zadeva torej ne navezuje na to temo. In nima zveze z njo. Ker tukaj gre za ZNANCE in za to, da je šolo v naravi POTREBNO dati skozi, kot je potrebno hoditi v šolo, ali pa vzeti tistih pet Gabrovih dni ali dati otroka v šolo, kjer bo obiskoval nek drug razred. Razumljivo?[/quote]
Ne, še zdaj ne bereš. Izrecno piše, da so bili sami neznanci.
Tabor je eno, šola v naravi drugo. Tabor še nikoli ni bil šola v naravi in obratno. Kot prvo je na prostovoljni ravni in če se otrok slabo počuti, ni pod milim bogom nobenega razloga, da se ga sili, da ostane.
Šola je pa nekaj drugega in to zdaj poudarjam že tretjič. Primer sem izpostavila ravno zaradi razlike, ne zaradi podobnosti. Razumljivo?
Za prvo šolo v naravi niso smeli imeti mobijev, imela jih je polovica, valda, da moj ne in mi je celo leto to govoril, zato ga je v naslednjo šolo v naravi vzel. Samo za drugo ni bilo nobenih prepovedi, tako da so jih imeli s sabo vsi. Je pa res, da takrat prvič v petem razredu je bilo tudi že na roditeljskem rečeno, da otroci po mobiju napihnejo kako stvar in potem res kakšni starši priletijo tja popolnoma brez veze.
Za prvo šolo v naravi niso smeli imeti mobijev, imela jih je polovica, valda, da moj ne in mi je celo leto to govoril, zato ga je v naslednjo šolo v naravi vzel. Samo za drugo ni bilo nobenih prepovedi, tako da so jih imeli s sabo vsi. Je pa res, da takrat prvič v petem razredu je bilo tudi že na roditeljskem rečeno, da otroci po mobiju napihnejo kako stvar in potem res kakšni starši priletijo tja popolnoma brez veze.[/quote]
a, ja. no ja, naša prva šola v naravi je bila v 1. razredu, sedja še ne na koncu 3.r. so bili že v peti. pa o mobijih še evdno prepoved. se pa jasno da vsi starši držimo pravil.
Za prvo šolo v naravi niso smeli imeti mobijev, imela jih je polovica, valda, da moj ne in mi je celo leto to govoril, zato ga je v naslednjo šolo v naravi vzel. Samo za drugo ni bilo nobenih prepovedi, tako da so jih imeli s sabo vsi. Je pa res, da takrat prvič v petem razredu je bilo tudi že na roditeljskem rečeno, da otroci po mobiju napihnejo kako stvar in potem res kakšni starši priletijo tja popolnoma brez veze.[/quote]
a, ja. no ja, naša prva šola v naravi je bila v 1. razredu, sedja še ne na koncu 3.r. so bili že v peti. pa o mobijih še evdno prepoved. se pa jasno da vsi starši držimo pravil.[/quote]
Pri nas, mislim, da gre prvi razred na kmetijo, pa potem v tretjem tudi nekam za tri dni. No, takrat še niso imeli s sabo mobitelov, saj jih tričetrt takrat niti v šolo ni nosilo ali pa še imelo ne, bi bilo bolj ko ne preseravanje z njimi. Zdaj v šestem imajo pa boljše kot starši, s toliko funkcijami, da se ti zrola. No, pri nas je bila tudi prepoved sladkarij s seboj na tabor. Samo moj in še en nista imela nič s sabo. A veš kako to zgleda, kot največji revež, pa ni problem tle denar, ampak to prekleto nespoštovanje naročenega. In potem pride otrok domov, pa ti pove, samo jaz in recimo Miha nisva imela nič s sabo. Najraje bi takrat starše poslala v tri krasne, potem se pa sprašujem zakaj se otroci ne držijo dogovorjenega. Enostavno imajo dober zgled pri starših.
Res je. Današnji otroci so tako pomehkuženi, da ne prenesejo 24 urnega nadzora in jih to čisto vrže iz tira. Dopoldne se v šoli še prilagajajo, potem pa so navajeni, da teče vse tako, da je njim prav. Šola v naravi pa traja cel dan, kaj dan- cel teden in tega ne zmorejo. Kot mama bi se verjetno vprašala kje sem zgrešila, da v 5. razredu ne zmore biti pet dni od doma.Nekaj je narobe. Ali je bolestno navezan na mamo ali pa ga “mori” red, ki tam vlada. Nekateri ne razumejo, da se je pri taki množici otrok potrebno držati pravil, če so ti všeč ali ne. Kaj storiti? Tudi, če vam ućiteljica ni najbolj všeč, morate verjeti, da vašemu otroku ne želi slabo in da ima dovolj izkušenj, da bo prepoznala pri vašem sinu zdravstvene težave (vročina, zelo slabo počutje). Navsezadnje tam ni edina učiteljica in se lahko posvetuje tudi z drugimi. Če mislite, da je kljub temu otrok res bolan, se vprašajte, če bi si bolnega otroka učiteljica želela obdržati tam ali bi raje videla , da gre domov. Jaz bi otroku ob naslednjem klicu jasno povedala, da ni vzel s sabo mobija zato, da bi vsakodnevno tožil o težavah. Naj pokliče, če bo imel kaj lepega za povedat, drugače pa ne, saj vas bo o njegovi morebitni bolezni že učiteljica obvestila.Bodite jasni in odločni in verjemite, da mu ni hudega.Naj za par dni odmisli dom in začne uživati. Če ste ga (verjetno ste ga) do sedaj kje polomili (kdo pa ga ne kdaj), imate odlično priložnost, da to popravite in dobi otrok novo izkušnjo. Če pa sami niste dovolj močni, da bi to izpeljali (domnevam, da je otrok podedoval morebitno preobčutljivost), se ne oglašajte več na telefon in naj to uredi oče ali kdo od bližnjih. Lahko pa greste tudi po njega in mu naredite najslabše kar lahko – medvedjo uslugo.brez zamere in lep pozdrav od ene mame.
Moja sestrična do 18. leta sploh ni šla nikamor prespat. Ene dvakrat je poskusila pri meni, pa je po prvi noči pojokala staršem po telefonu in so prišli ponjo. Kaj je šola v naravi sploh ne ve. No, pa si je vseeno pri 22 letih našla fanta na drugi celini, se po hitrem postopku odselila k njemu in prišla od takrat domov samo parkrat :-).
Vsak najbolje pozna svojega otroka in mora pač presoditi, kaj in kako ravnati v dani situaciji.
jaz bi šla ponj.
če se ne počuti dobro, se pač ne.
in če se sama nekje ne počutim dobro, me živa sila ne prepriča, da tam tudi ostanem.
zakaj bi moral torej moj otrok?
vse pride ob svojem času: za nekatere je to lahko v prvem razredu, za nekatere v osmem. različni smo si.
sama sem bila v koloniji po šestem razredu, to je torej nekje tam, kot zdaj po petem devetletke, EN MESEC v tujini….takrat ni bilo mobitelov in sem videla, kako zelo so trpeli nekateri moji sovrstniki in koliko so sprejokali vsak večer. sama sem bila HB čisto drugi tip in cel mesec nisem imela domotožja….ampak verjemite, kakorkoli sem bila še majhna, so se mi tiste solze drugih tako zelo vtisnile v spomin, da svojega otroka ne bom nikoli pustila v taki situaciji.
za vse bo dozorel, prej ali slej. in ne glumit, da bo do 50 leta doma…..
Aha, torej če te šef službeno pošlje v tujino, da tam bivaš nekaj dni in zrihtaš določene stvari, ti pa greš ampak se tam ne počutiš dobro, boš seveda prišla domov brez narejenega dela. Me prav zanima, koliko časa boš imela službo. In otroke tudi navajate na tako vrsto neodgovornosti. Dajte si že dopovedati, da ne gre za dopust in za preseravanje, ampak za ŠOLO.
to seveda ni ŠOLA v naravi pač pa razni tabori in ‘počitnice’ kar tako, ki NISO obvezni.
Šola v naravi je v petem razredu na morju in v šestem na snegu. To pa JE OBVEZNO, kajti to je del šole, pouka. Zato pa se reče šola v naravi, ker recimo petošolci tam praktično, na licu mesta, v naravi obdelajo primorski svet, ki se ga učijo pri predmetu, ki se mu reče Družba.
zato razumem še toliko manj starše, ki otrokom odnašajo rit pri takšnih odgovornostih.
v začetku leta šola starše točno seznani kako, kdaj in čemu bo potekala ob koncu leta Šola v naravi. Mislim da imajo starši precej časa možnost otroke navajati na teh 5 samostojnih dni, ki jih bodo morali preživeti skupaj z učitelji in sošolci.
Pri nas imajo šole v naravi sedemkrat v devetih letih, šola pač to nudi kot nadstandard, in vedno gredo vsi otroci. Se je hčera ravno vrnila iz šole v naravi – nihče ni imel mobitela (bravo starši), ker sta učiteljici tako prosili na sestanku. Vsak dan ju je bilo možno poklicat v nekem določenem času na mobitel in povprašat, govorit z otrokom in to je bilo to. Kar se tiče sladkarij – po dogovoru so jih v naprej prinesli v šolo, kjer so jih spakirali za s seboj in delili po obrokih, za razne nagrade…
ČEprav je tudi pri nas nekaj “škakljivih” primerkov, ki poleg ostalih izpadov recimo ne jedo ničesar razen krompirja, kruha in juhe.. niso po nikogar prišli starši.
Da še odgovorim na temo: jaz osebno prav zagotovo ne bi šla po otroka. Tole klicanje s treh različnih mobitelov, ihtenje in jamranje v slušalko, igranje na karto “mamica pogrešam te” je meni čisto enako manipuliranje, ki ga pri mlajših otrocih hitro prepoznamo (samo oni recimo tulijo brez solz, ko kaj hočejo in čakajo da se bo mami omehčala). Če je fant sicer čisto običajen otrok, bo pač prebolel krizo, nekaj prijaznih in trdnih stavkov mu bo sicer pomagalo, če greš pa ponj bo pa najbrž zelo podobno tudi v naprej.
Frca in ko bi /če mogoče se izkazalo, da gre za prikrito nasilje med vrstniki, ki je na taboru eskaliralo, boš pa tiho, ali kaj.
“Pametna” si dovolj za sebe in cel mon, ane.
Ti si celo tako pametna, da čisto natančno veš, kaj se na taboru in v glavi otroka dogaja. Kaj si mislim o tebi – da si omejena kura, ki drugih, razen sebe ne poznaš, niti nimaš najmanjšega občutka za to, da se lahko nekdo drug čisto drugače počuri in vede kot ti. Temu se zares če omejenost.
Velja tudi za ostale podobne.
Le zakaj recimo menjate službe, če se v njih ne počutite dobro.
Saj ste ja odrasle, pa se boste s tem znale soočit. Ali pa si to samo domišljate, da v službi ni v redu, pa bi vas mame morale prepričat, da je.
Se strinjam. Jaz ga pač ne bi pustila takega tam. Kaj nikomur ne pade na pamet, da lahko se pa res zelo slabo počuti? Učiteljica pa ni zdravnica, da bi lahko zdravstveno preučila njegovo stanje. Najmanj, kar bi učiteljica po mojem mnenju moral anarediti, če otrok reče, da se slabo počuti, je, da ga odpelje k zdravniku na pregled. Potem se pa lahko naprej pogovarjamo.
ne vem koliko je star tvoj otrok, ampak razni tabori se razlikujejo od šole v naravi v petem razredu, kamor mora otrok prinesti tudi šolske potrebščine. Tudi naši grejo vsako leto kam, ker jim šola pač to omogoča (in tudi delno sofinancira), ampak šola v naravi to pač ni.
drugač pa se meni zdi vaš sistem zgrešen. Tam nekje je nek telefon, kamor kličejo lahko starši otroke? otrok je 10, 8 staršev pokliče 2 sta pa žalostna ker jih ne … ma še huje kot če bi mobi imeli sabo.
naši do petega razreda niso nosili mobijev sabo, starši pa smo lahko komunicirali z učiteljico in to je to.
ampak … če vam tako ustreza je tako prav 🙂 … vsak po svoje.
Imam štiri otroke. O kaki hudi razvajenosti torej ne moremo govoriti. res pa je, da jaz svojih NIKOLI nisem puščala na razna letovanja, jesenovanja, kmetije in podobne oslarije v vrtcu. Ne vem zakaj je treba otroke soočati s stresi te sorte pri npr. treh, štirih letih. Pa ne mi reči, da se tako utrjujejo. Otroci se utrjujejo tako, da imajo starše v najnežnejših letih na voljo kadarkoli, da vedo, da jim lahko zaupajo, da so tam za njih. Jaz osebno mislim, da se s tem MOČNO pretirava in da dajmo za vraga pustit tem najmanjšim, da so otročki. Da smo jim na voljo. Res pa je, da eni starši (pa niso tako redki!) komaj čakajo, da se za par dni znebijo otrok. (Seveda vem, da na MON – u ni nobenega takega!)
Trije od mojih otrok so ob vstopu v šolo oz. v 2. razredu, ko so prvič začeli s “prespat drugje”, to prenesli brez vsakršnih težav. So se veselili in brez težav preživeli tiste dni brez naju. Eden pa je tak, da ima s tem (12 let) še sedaj hude travme. Če otrok striktno zakuha (39st. C), potem, ko se vrne domov pa je vse OK, potem je stiska očitrno zelo huda. Enkrat sem “bila pametna” in sem ga pustila,”da bi se utrdil”. Pa vam povem, da tega ne bom NIKOOOOOLI več naredila. Pa če hodim po njega do 20. leta. So otroci, ki očitno potrebujejo več bližine. Moj odgovor je vsekakor – jaz bi po otroka šla.
Ja, glede mobitelov se pa strinjam, da jih nihče ne potrebuje v šoli v naravi. če se kaj zgodi, bo klicala učiteljice, če pa ti potrebuješ kaj nujnega – so pa tudi vedno na voljo številke, kamor pokličeš kadarkoli. Res pa je tudi to, da se te prepovedi mnogi starši ne držijo. Rezultat – namesto, da bi se otroci v šoli v naravi družili med seboj, se družijo z igricami. In kar naprej kličejo mamice, ki po njih nikoli ne pridejo… Midva z možem sva enkrat na roditeljskem sestanku fajn zaropotala zartadi tega (in Zaradi skadkarij).
Mene ne briga kakšno škodo s tem delate sbojemu otroku, mojemu pa NIHČE NE BO VSILJEVAL MISELNOSTI, DA JE VSE DOVOLJENO, ČE SI LE UPAŠ.
Se strinjam. Jaz ga pač ne bi pustila takega tam. Kaj nikomur ne pade na pamet, da lahko se pa res zelo slabo počuti? Učiteljica pa ni zdravnica, da bi lahko zdravstveno preučila njegovo stanje. Najmanj, kar bi učiteljica po mojem mnenju moral anarediti, če otrok reče, da se slabo počuti, je, da ga odpelje k zdravniku na pregled. Potem se pa lahko naprej pogovarjamo.[/quote]
če logično razmišljaš bi lahko imela tudi prav, ampak otroci so z vsemi žavbami namazani 🙂 in zablefirajo bolezen v petih minutah.
Poznam fanta, ki je sposoben sproducirat vročino 39° in več, samo da se staršem zasmili in tudi na tabor so ga že prišli iskat. Ampak doma ni bilo pa ne duha ne sluha o vročini. Potem se je mama pogovorila z učiteljico in fantom. Sabo dala tablet za vročino in so se zmenili, če bo vročina, fant vzame tableto in to je to. Jasno da tisto leto na taboru ni bilo nobene vročine in fant se je super vklopil v družbo in vse je bilo ok. Če pa bi bili dogovorjeni, da če fant zboli, ga starši pridejo iskat … bi vročina sigurno bila in tudi fant ne bi dočakal konca tabora.
veš, otroci mogoče so pomehkuženi, ampak glava je na pravem mestu. Točno vejo kako priti po najbolj komot poti do želenega cilja, ki so si ga jasno zadali sami.
razlika je samo v tem, da nekateri starši otroka spregledajo in njemu v dobro igro izpeljejo tako, kot je prav za vse. Nekateri pa žal igrajo igro, kot si jo je zamislil otrok 🙂
seveda obstajajo tudi otroci, ki res zbolijo, ampak verjemi … učiteljice so povsem kompetentne oceniti stanje otroka in kdaj k zdravniku. Vsi ti tabori in šole v naravi pa imajo v bližini zdravnike, konec koncev daš otroku sabo zdravstveno kartico ane.
moj sin s spanjem drugje in biti drugje nima težav. je pa imel nekaj časa težave z nastopanjem v dvorani pred množico. Ko sva se pogovorila da je njegov strah povsem upravičen, da je mnogokrat strah tudi mene, tudi njegove idole in pravzaprav vsakega … in ko sva ugotovila da je bistvo v tem, kako se naučit kontrolirat in premagat strah, je bilo veliko bolje. Danes brez težav nastopa in ni več tistega … mami mene boli trebuh, jaz dans ne morem it …
otroku je pač treba povedat kako in kaj. Tako kot mu postaviš meje glede marsikaterega vzgojnega vprašanja, jih moraš postaviti tudi v takih primerih. Če mu le namigneš, da ga prideš iskat v primeru da mu bo hudo …. zna to izkoristit, in potem smo tukaj kjer smo.