Spoštovani,
zelo sem se razveselila tega foruma, saj imam že dolgo en “problem”, za katerega res ne vem, kam še se lahko obrnem. Naj v začetku povem, da sem že 3 leta razvezana, otroka (13, 8) imata z očetom redne stike, živita pa pri meni.

Imam 13-letnega sina, ki ima kontra navade kot večina njegovih vrstnikov.
V šoli je zelo skrben, nikoli ni brez naloge, nikoli ne izostaja od pouka, veliko se uči, bere, razmišlja. Zelo veliko mu pomenijo dobre ocene.
Učitelji ga imajo radi, ker je zelo miren in nikoli ne ne dela problemov, vedno je pripravljen in na tekočem s snovjo.

Tudi doma je zelo skben. Preveri, če so zvečer zaklenjena vrata, če je vse ugasnjeno ipd. Skben je tudi do svoje mlajše sestre. Zjutraj jo pelje v šolo, poskrbi, da si umije zobe, obleče, poje zajtrk ipd.
Skratka, idealen otrok, nobenih problemov, tudi pri najini komunikaciji ne.

Po drugi strani, in zaradi česar sem zelo zaskrbljena in žalostna pa je, da nima družbe, vsi so mu brezvezni, neresni, nič ne znajo, sami mulci, ki delajo zgago (njegove besede). In MRZI šport, ne glede, da smo se vedno zelo trudili, da bi ga za nekaj navdušili (oba z bivšim možem se precej ukvarjava z rekreativnim športom).

Zelo se trudim, da bi mu dopovedala, da smo ljudje drugačni, in da če je nekdo bolj živahen, ni nujno, da je slab. Bolj ga silim v družbo, bolj se je izogiba. Če že, se raje druži z deklicami.

Najbolj me žalosti to, da od svoje mladosti nima ničesar drugega , kot učenje.
Ali gledam preveč po sebi (imam rada družbo in šport) in se mi to dvoje zdi za srečno življenje zelo pomembno?
Ali ima smisel, da mu vsiljujem (organiziram) družbo in športne aktivnosti? (Že ob najmanjšem naporu se zadiha, čeprav nima zdravstvenih težav; vožnja s kolesom se mu zdi katastrofa, žoge noče niti prijeti…)

Zelo bom vesela kakršnega koli nasveta ali mnenja, strokovnega ali s strani staršev.
LP, M.

Vztrajna,

premalo informacij je v vašem opisu, da bi lahko kaj bolj konkretnega povedala. Ko sem brala vaše pismo mi je prvi hip prišlo na misel, da gre za morebiti nadarjenega otroka. Ti kažejo nekatere podobne značilnosti kot vaš fant ( manj jih zanima družba, nimajo veliko socialnih stikov, vrstniki se jim zdijo brezvezni – radi imajo knjige, razmišljanja, razglabljanja,pogovore s starejšimi ipd.) Ktemu me napeljuje tudi njegova šolska uspešnost, ki jo omenjate.

Po drugi strani pa me “moti” njegova pedantnost, natančnost, stalno preverjanje in skrbnost (zaskrbljenost), ki je lahko bolj rezultat določenega spleta okoliščin v katerih je potekal njegov osebnostni razvoj.

Poznam mamo, katere sin je leto dni mlajši od vašega. pripovedovala mi je, kako je njen sin natančen, vedno preverja stvari. Včasih zvečer svojemu bratu obljubi del žepnine, če gre preveriti ali je dobro zapr pipo v kopalnici ali prosi mamo, da preveri ali je dobro zaprl hrčkovo kletko ipd.
Ta mama (čeprav to človeka vendarle malo zaskrbi) zelo potrpežljivo vedno znova pravi sinu, da je stvar dobro opravil, da še nikoli ni ničesar “skvaril”, pustil odprto ipd.
Je pa res, da mi v pogovru pove, da je tudi sama bolj zaskrbljene narave, da pogosto preverja ali je zaprla plin, zaklenila vrata, zaprla hladilnik ipd.

Njen sin je sicer izjemen športnik (dva različna športa trenira, tudi z družbo nima težav).

Kakorkoli ta hip vam bi rekla le to: bodite pozorni in potrpežljivi. Nikar se s temi stvarmi ne ukvarjajte preveč, lahko so le del vstopanja v mladostništvo, del razvoja.
Nikakor nobenega siljenja ne z družbo, ne s športom.

Pogovorite se z njim o teh rečeh in sprejmite, kar vam pripoveduje.

Vesela pa bom, če mi boste o fantu napisali še kaj več, da bi lahko bolje razumela njegov odnos do sveta.

Lep pozdrav
Francka

Nekatere značilnosti so bile prisotne tudi pri meni, vendar sem prepričana, da bi lahko šlo za nadarjenega otroka.
Lahko je otrok bolj zrel kot večina njegovih vrstnikov.