Spoštovani,
zelo sem se razveselila tega foruma, saj imam že dolgo en “problem”, za katerega res ne vem, kam še se lahko obrnem. Naj v začetku povem, da sem že 3 leta razvezana, otroka (13, 8) imata z očetom redne stike, živita pa pri meni.

Imam 13-letnega sina, ki ima kontra navade kot večina njegovih vrstnikov.
V šoli je zelo skrben, nikoli ni brez naloge, nikoli ne izostaja od pouka, veliko se uči, bere, razmišlja. Zelo veliko mu pomenijo dobre ocene.
Učitelji ga imajo radi, ker je zelo miren in nikoli ne ne dela problemov, vedno je pripravljen in na tekočem s snovjo.

Tudi doma je zelo skben. Preveri, če so zvečer zaklenjena vrata, če je vse ugasnjeno ipd. Skben je tudi do svoje mlajše sestre. Zjutraj jo pelje v šolo, poskrbi, da si umije zobe, obleče, poje zajtrk ipd.
Skratka, idealen otrok, nobenih problemov, tudi pri najini komunikaciji ne.

Po drugi strani, in zaradi česar sem zelo zaskrbljena in žalostna pa je, da nima družbe, vsi so mu brezvezni, neresni, nič ne znajo, sami mulci, ki delajo zgago (njegove besede). In MRZI šport, ne glede, da smo se vedno zelo trudili, da bi ga za nekaj navdušili (oba z bivšim možem se precej ukvarjava z rekreativnim športom).

Zelo se trudim, da bi mu dopovedala, da smo ljudje drugačni, in da če je nekdo bolj živahen, ni nujno, da je slab. Bolj ga silim v družbo, bolj se je izogiba. Če že, se raje druži z deklicami.

Najbolj me žalosti to, da od svoje mladosti nima ničesar drugega , kot učenje.
Ali gledam preveč po sebi (imam rada družbo in šport) in se mi to dvoje zdi za srečno življenje zelo pomembno?
Ali ima smisel, da mu vsiljujem (organiziram) družbo in športne aktivnosti? (Že ob najmanjšem naporu se zadiha, čeprav nima zdravstvenih težav; vožnja s kolesom se mu zdi katastrofa, žoge noče niti prijeti…)

Zelo bom vesela kakršnega koli nasveta ali mnenja, strokovnega ali s strani staršev.
LP, M.