Moj šef je moten!
Včeraj sem po naklučju, gledala Polnočni klub in bila šokirana, ker sem ugotovila, da lastnosti osebe, ki ima osebnostno motnjo, pravzaprav opisujejejo sodelavca, še huje mojega šefa, ki ima občasno popolnoma nerazumno in tudi neprofesionalno vedenje. Od mene in od ostalih sodelavcev pričakuje nemogoče in nas prefinjeno blati in črti. Kar je bilo včeraj belo je danes črno in trdi, da je bilo vedno tako. Pravila se menjajo, kot je razpoložen. Nemogoče je slediti njegovim ciljem, ki so zelo nejasni, spreminjajoči in tudi nemogoči. Seveda trdi, da je dal jasna navodila in da smo nesposobni. Naslednji dan je nasmejan in se obnaša, kot da se ni nič zgodilo in je spet vse v redu.
V takih pogojih je težko delati, saj poleg samega dela, ki je zahtevno in tudi obsežno, zraven še lovimo sapo, ko pride razpoložensko nestabilen šef. Besede, dr. Dernovšek, da se te osebe obnašajo, kot otroci, popolnoma drži. In prepričana sem, da to sploh ne ve. Če bi mu to rekla, bi verjetno mislil, da sem nora.
Seveda sem takoj danes odšla po knjigo, NE STOPAJTE VEČ PO PRSTIH – jo še nisem prebrala v celoti, ampak noč je dolga. Hvala, hvala in še enkrat hvala. Mislim, da sem dobila orodje v roke, ali pa vsaj zavedanje, da nisem nesposobna, da se mi nezdi samo, da nam ne da osnovnih pogojev dela, ampak da je to resnica. Naj povem, da sem bila do sedaj v vseh službah uspešna, oz. zelo uspešna. V tej službi pa se začenjam počutiti nesposobna, padam v depresije, sem vseskozi utrujena. Delo samo mi je všeč, ampak je delo nepravilno razporejeno, neorganizirano – v glavnem v firmi vlada popolni kaos. Pravzaprav je njegovo obnašanje iz dneva v dan slabše. Tega ne razumem. Šef je sedaj 3,5 leta in na začetku je bil zelo prijazen in obetaven vodja. Prijazen, znal je poslušati in upoštevati razumne predloge, sedaj je pa večinoma nemogoč. Odloča se za najbolj neracionalne rešitve, njegove odločitve bi lahko označila za otročje, emocionalno obarvane, blago rečeno nerazumne. Ima eno neverjetno lastnost – je odličen manipulator, direktorja prepriča, kako je na oddelku vse OK. Če kaj ni v redu pa pove, da ima nesposobne podrejene. Za njegove izjave kako napredujemo in megalomanske načrte, pa se zdi, da jim sam verjame.
Resnica seveda ni taka, samo vprašanje časa bo, kdaj bodo to ugotovili. Takrat pa bomo sigurno vsega krivi mi – podrejeni. Nesposobni izvajalci. Če je včasih še imel, kakšno pohvalo, pa sedaj to prihrani za tiste, ki se v celoti “navidezno” strinjajo z njim. Seveda v zameno dobijo vse možne privilegije. Mobing, ki ga izvaja nad zaposlenimi – vedno je nekdo na vrsti, je strašen. Šele sedaj sem doumela, da sam ustvarja govorice in jih lansira o človeku, ki ga ne mara. Nato vrši skupinski pritisk na osebo. Najbolj delovne in sposobne ljudi predstavlja, kot nesposobne in od njih zahteva da delajo še več oziroma, sploh ne vem, kaj pravzaprav hoče. Okoli sebe si je nabral v glavnem nesposobne in lene ljudi, ki skupaj sanjajo velike sanje.
Počutim se, da sem v neresničnem svetu, kjer so pravila obrnjena na glavo. Razmišljam o drugi službi, ne vidim drugega izhoda. Medtem pa moram preživeti to noro izkušnjo in se toliko postaviti na noge in si dvigniti samozavest, da jo bom sploh sposobna najti.
Pravzaprav se počutim, kot da bi bila v partnerskem odnosu in sem jezna sama nase, kaj sem si dopustila in si še dopuščam. Težko prenašam, ko mobingira sodelavce, sama se tega ne udeležujem in ne podpiram. Kaj več pa tudi ne naredim.
Če se mu bom bolj odkrito uprla, pa vem, da bom težko zdržala mobing toliko časa, kolikor rabim da najdem drugo službo. To lahko traja, v teh časih. Zato se umikam, ampak ob tem se počutim zlorabljeno. In neglede na to, kaj bom naredila, je samo vprašanje časa, kdaj se bo temeljiteje spravil tudi name. Do sedaj me je reševalo, da me rabi. Mislim pa, da prihaja čas, ko tudi to ne bo več argument, za vse drugače misleče.
Verjetno sem pisala zmedeno, ampak taki so moji občutki…. zmeda, jeza, žalost,.. vse na kupu.
Imela sem takšnega šefa, ki je bil tudi lastnik podjetja. Popolnoma enako sem doživljala kot ti (malce sumim, da gre za istega človeka ali pa je ta MOM res tako huda bolezen, da dela ljudi invalide v glavo), delala sem v podjetju 14 let, zadnje leto in pol je bilo nevzdržno, da sem doma jokala, da se mi bo zmešalo. Ker sem končno spoznala, da problem v večini ni bilo v meni in ker je bilo jasno, da bi moral nekdo od najuoditi, sem odšla jaz. (On seveda ne, ker je pač lastnik in direktor tega podjetja). Poiskala sem si drugo službo, v kateri sem zelo uspešna in ne doživljam takih psihičnih muk, kot sem jo zadnja leta v prejšnji. Zelo sem zadovoljna, da sem pravočasno ušla, da me ni uničil. Bivše sodelavke in sodelavci pa so kot “živi mrliči”, veliko se jih menja, ogromno je mladih, brez takšnih in drugačnih izkušenj, na katerih on s svojim obnašanjem triumfira. Smilijo se mi, a tudi oni imajo izbiro, kot sem jo imela jaz.
Sama sem tudi odkrila narcisoidni tip osebnostne motnje, kar sumim, da ima naša šefica. Vedno se meče ven tako, da druge podcenjuje. Ob eni drugi priliki te sicer pohvali, a le toliko, da naredi dober vtis. Na štiri oči pa zavaja in obrača besede, je izredno cinična in brez čustev. Drži to, kar sem prebrala – da pomoč iščejo vsi, ki so prisiljeni s takim človekom delati, le on sam ne uvidi, da jo potrebuje.
Tudi sama sem jezna nase, ker dopuščam to psihiranje in zlorabo, a nimam izhoda in to službo potrebujem – do kdaj bom zdržala pa ne vem. Saj ni izhoda – ker nimaš oprijemljivega dokaza za nič, nič konkretnega.
Zanimivo je tudi, da se ji nihče ne upa povedati direktno, da ima ona težave, tudi tisti, ki dajo odpoved ne – saj nikoli ne veš česa vsega je zmožna in se nikomur ne da s tem ukvarjati, saj je vsak psihično čisto zlomljen.
Sicer pa mi nekaj ni jasno – prebrala sem, da to ni bolezen, ampak stanje. Kaj točno ta stavek pomeni?
Po moje so takim ljudem nekoč rekli, da so manipulanti in da so enostavno ŽLEHT. Danes pa sicer niso bolni, a so v nekem (ne bolezenskem) stanju in naj bi se nam celo smilili, saj so taki zaradi razmer v otroški dobi v njihovi primarni družini in…..
Ali obstajajo podatki, če se sploh kdo pozdravi ali so s starostjo ti ljudje le še bolj “težki”?
Pozdravljene!
Odprle ste problem, ki ga je v danih razmerah skoraj nemogoče razrešiti. Mobbing na delovnem mestu je že kar nekaj let postal stalnica, ki se z zaostrovanjem razmer samo še stopnjuje. Takemu početju je žal naklonjena tudi velika nezaposlenost ljudi, ki jo določeni vodilni z moteno osebnostno strukturo žal močno izkoriščajo. Vsekakor je potrebno prebrati ogromno literature o narcistični in mejni, oziroma psihopatski osebnostni motnji. O slednji je veliko podrobno napisanega tudi na internetu in to tudi v poslovnem svetu, da prizadeti lažje razume v kakšem usodnem mlinu se nahaja.
Vsekakor se je o tem nesmiselno preveč slepiti, ker rešitve res niso enostavne. Tudi terapevti s konkretnimi nasveti so običajno tu slaba pomoč, ker tovrstni “povzpetniki” so v službi kapitala in jim je za delovno silo najmanj mar. V bistvu jim delovna sila pomeni zgolj le sredstvo izkoriščanja. Zato se ne smemo slepiti pred vsemi stečaji, pred usodami ljudi, ki jih je nerazumno početje pahnilo na rob preživetja in pred osebami v ozadju, ki so to povzročile. Enako se dogaja na področju državnih služb, saj so na vodilnih mestih običajno postavljene “marionete”, ki pod taktirko in z zaščito trenutno vladajoče politične elite (pa ni važno kateri obciji pripada – levi ali desni, nobene razlike ni!) ne doprinašajo nobenih vzpodbudnih sprememb. Politični privilegiji so zanje dovolj močni aduti, zato jim posebno znanje in etika nista potrebna, plača pa jim je že tako zagotovljena, dokler se bo polnil državni proračun…
Veliko uspešnih podjetnikov in vodilnih delavcev se k sreči zaveda, da mu njegovi zaposleni pomagajo tlakovati pot k uspehu. Te vrste vodilni ljudje so običajno odličniki, ki spoštujejo vsakega posameznika in ga znajo v svoj posel ustrezno animirati. Taki vodilni so zelo uspešni tudi s tem, da uspehe gradijo na dolgi rok. K sreči jih je kar nekaj tudi v Sloveniji. Koliko časa jim bo uspelo še vstrajati pri nas, je drugo vprašanje. V državnih službah jih je žal čedalje manj. Tu se rezultati dela vodilnih običajno merijo v gobezdanju, saj davkoplačevalci že dolgo ne zaznamo nobenih vzpodbudnih in logično pozitivnih sprememb. Vrstijo se razni kvazi ukrepi, ki nas ne morejo nikamor pripeljati, če ne bomo znali znova oživiti gospodarstvo. Tudi država ne bo mogla večno izčrpavati le množice ali živeti od tujih kreditov…
Kje vidim rešitve? V prvi vrsti v osveščanju ljudi. Prizadeti zaposleni bodo utrpeli veliko gorja, predno se bodo začele razmere spreminjati. Eno od rešitev vidim v iskanju samozaposlovanja. Zavedam se, da je to ena trših nalog za vsakega posameznika, sploh še za generacije, ki tega niso vajene. Mislim, da samozaposlovanje utegne tudi ustrezno doprinesti k postopnemu prestrukturiranju gospodarstva, ki je v danih razmerah nujno potrebno. Tudi v državnih in javnih službah bi bilo potrebno vnesti oblike zaposlovanja, ki bi omogočale konkurenčnost, znanje in razvoj, saj obstoječi način zaposlovanja in delovanja, vse to dolgoročno dušita in celo rušita.
Natresla sem le par svojih popolnoma laičnih misli. So pa iz prakse in iz izkušenj. Škoda se mi je zdelo, da bi jih obdržala zase. Škoda se mi je tudi zdelo, da bi se glede postavljenega vprašanja, preveč slepili. Vesela bi bila, če motim in če me bo kdo prepričal drugače. Resnica je po mojem res zelo boleča, vendar če se jo vsaj malo zavedamo, smo že bližje k rešitvi. Vsem in vsakemu posebej želim veliko ustvarjalne energije in, da bi vsak čimprej našel pravo uteho tudi v pravici do dela. Lp Odmev
Rešitve seveda ni, se pa da zadeve omiliti, odvisno sicer od načina dela in odnosov.
Jaz sem z eno tako sodelavko (ni bila šefica ampak vseeno) rešila tako, da zahtevam vse
najine službene komunikacije PISMENO (po mailu) – ker je bila glavna težava, da je danes
trdila, da tega včeraj ni rekla itd….
Vsa navodila, naročila itd naj ti pošilja po mailu – potem se vsaj sprenevedati ne more.
Pa dobri siceršnji odnosi z drugimi sodelavci (skupna fronta) , da lahko nastopite skupaj.
Srečno.